VDSS sodba in sklep Pdp 157/2001

Če delodajalec delavcem - sindikalnim zaupnikom ni zmanjšal obsega dela, zaradi česar so morali Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na tožnico N. P. (plačilo zneska 14.267,96 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1995 dalje do plačila ter plačilo stroškov postopka) razveljavi in se tožba tožnice N. P. v tem obsegu zavrže, izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje pa se spremeni tako, da je tožnica N. P. dolžna povrniti toženi stranki njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 3.098,25 SIT, v 8 dneh pod izvršbo, ostale stroške postopka pa tožena stranka nosi sama. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (glede tožnikov N. K. in M. P.) potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. N. P. je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.350,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo, ostale pritožbene stroške (glede tožnikov N. K. in M. P.) pa trpi tožena stranka sama.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka ... plačati tožečim strankam naslednje neto zneske: N. P. 14.267,96 SIT, E. K. 8.020,86 SIT in M. P. 239.289,78 SIT, vsem skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1995 dalje do plačila, ter jim povrniti stroške postopka v znesku 68.860,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.5.1998 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek M. P. in N. P. je zavrnilo. Sklenilo je tudi, da se umik tožbe v delu, ki se nanaša na M. I. in M. Š. vzame na znanje. Tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper tako sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi tožena stranka navaja, da se je sindikalna dejavnost opravljala znotraj rednega delovnega časa, kar je bila tudi molče dogovorjena praksa, tožniki pa za sindikalno dejavnost tudi niso porabili toliko časa, kot to prikazujejo dostavljeni pregledi opravljenega dela. Tožena stranka opozarja, da bi sodišče to lahko ugotovilo s pridobitvijo zapisnikov sej sindikata, iz katerih bi bilo razvidno, da so bile seje sindikata znotraj rednega delovnega časa. Ne strinja se tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede plačila zakonitih zamudnih obresti, ki jih je sodišče priznalo od 15.11.1995 dalje, saj bi jih lahko priznalo šele od 10.3.1998, ko so tožniki na naroku postavili zahtevek za leto 1995.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma je potrebno pojasniti, da je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe ugotovilo, da je bilo v spisu samo pooblastilo, s katerim je M. P., predsednik sindikata ... v ... (toženi stranki) pooblastil odvetnico Z.Z. iz Z. za zastopanje vseh tožnikov, ni pa bilo pooblastil, s katerimi bi tožnici N. P. in E. K. pooblastili za zastopanje M. P.. Zato je pritožbeno sodišče spis vrnilo sodišču prve stopnje s predlogom, da imenovani tožnici v skladu z določbo 2. odstavka 98. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) pozove, da v določenem roku odobrita opravljena pravdna dejanja in predložita veljavno pooblastilo. Na podlagi tega dopisa je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. Pd 223/95-22 z dne 13.12.2000 pozvalo obe tožnici, da v roku 8 dni dostavita pooblastilo za zastopanje odv. Z.Z. in v istem roku odobrita že opravljena pravdna dejanja te odvetnice, sicer sodišče ne bo upoštevalo dejanj, ki jih je zanje opravila odvetnica brez pooblastila. Iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica E. K. prejela navedeni sklep dne 18.12.2000, tožnica N. P. pa dne 20.12.2000. Nadalje iz spisa izhaja, da je le tožnica E. K. dostavila pooblastilo za zastopanje odvetnice Z.Z. in hkrati odobrila vsa zanjo opravljena pravdna dejanja imenovane odvetnice. Tožnica N. P. pa v navedenem roku opravljenih pravdnih dejanj ni odobrila, niti ni predložila ustreznega pooblastila. Ker pooblaščenka stranke ni imela potrebnega dovoljenja za pravdo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ker je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršena citirana določba, je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice N. P. za plačilo 14.267,96 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1995 dalje do plačila ter glede odločitve o stroških postopka, in v tem obsegu tožbo zavrglo (3. odst. 369. člena ZPP/77). Tožnica N. P. je zato dolžna toženi stranki povrniti sorazmerni del pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo glede na veljavno Odvetniško tarifo, pri čemer je upoštevalo uspeh tožene stranke v pravdi. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo za odgovor na tožbo 80 točk po Odvetniški tarifi, za vloge z dne 15.2.1996, 4.3.1996 in 15.2.1996 po 10 točk, za narok z dne 21.2.1996 50 točk, za trajanje istega dne 50 točk, za narok dne 11.3.1998 150 točk (po specifikaciji tožbenega zahtevka), za trajanje 100 točk ter za narok in trajanje dne 13.5.1998 150 in 200 točk, skupaj torej 810 točk. Ker je tožena stranka uspela v pravdni le glede navedene tožnice, v obsegu približno 5 %, kar glede na vrednost točke v času odločanja sodišča prve stopnje (76,50 SIT) znaša 3.098,25 SIT.

Glede odločitve o tožbenem zahtevku tožnikov E. K. in M. P. pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Sindikatu ... pripada za opravljanje sindikalne dejavnosti 592 plačanih ur letno, saj je imel sindikat dne 13.5.1994 296 članov. V Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94) je namreč določeno, da pripadata sindikalnim zaupnikom najmanj 2 plačani uri letno za vsakega člana sindikata, vendar ne manj kot 50 ur letno, za opravljanje njegovih funkcij in sodelovanje v delu organov sindikata izven zavoda. Sindikalnim zaupnikom oz. tožnikom je bil določen razpoložljivi fond ur za sindikalno delo na občnem zboru sindikata bolnišnice dne 11.2.1994. Iz tega sklepa izhaja, da je bilo za tožnico N. P. in E. K. določeno 2,5 ur mesečno, za tožnika M. P. pa 40 ur mesečno oz. 480 ur letno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka sindikalnim zaupnikom ni zmanjšala delovne obveznosti, zaradi česar so povečan obseg dela za sindikalno dejavnost opravili izven rednega delovnega časa, to delo pa jim je tožena stranka dolžna posebej plačati kot redni delovni čas. Kot neprepričljivo je ocenilo izjavo S. L., pomočnika direktorja za upravno ekonomske zadeve, da so se sindikalni zaupniki tudi med delovnim časom udeleževali raznih občnih zborov in sej organov sindikata, zaradi česar so njihova dela ostala neopravljena ali so jih opravili drugi, le zaradi ohlapnosti normativov pa ni prišlo do posledic in odgovornosti delavcev za neopravljene naloge. Priča je hkrati priznala, da toženec ni vodil nobene evidence odsotnosti tožnikov z dela med rednim delovnim časom zaradi sindikalne dejavnosti in o tem, katera dela in naloge niso bile opravljene. Ker je sindikat M. P. določil kar 40 ur mesečno za sindikalno delo, kar predstavlja skoraj 1/4 rednega delovnega časa, je sodišče prve stopnje ocenilo, da ni verjetno, da bi toliko neopravljenega dela ostalo neopazno in brez posledic, oz. da bi ga lahko ob svojem delu opravil kdo drug. Poleg tega so tožniki izdelali pregled opravljenega dela za vse sporno obdobje, ki je pri P. in K. izkazoval takšen obseg sindikalnega dela, ki je daleč presegal pripadajoči fond ur, kot je to prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče sprejema takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje in ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniki kot sindikalni zaupniki niso mogli opraviti sindikalnega dela znotraj rednega delovnega časa.

Takšne dokazne ocene ne more omajati niti pritožbena navedba, da naj bi se seje sindikata opravljale v rednem delovnem času. Iz predloženega pregleda opravljenih sindikalne dejavnosti res ne izhaja, da bi bile v njem beležene tudi seje sindikata, kot pravilno navaja pritožba. Vendar pa je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v tej smeri ugotavljalo dejansko stanje in v tej zvezi tudi zaslišalo pričo S. L.. V zvezi z dopolnilnim delom tožnikov, kot je razvidno iz izplačilnih list, je zaslišana priča dopustila možnost, da je do tega prihajalo tudi zato, ker v rednem delovnem času vse delo ni bilo opravljeno zaradi sindikalne dejavnosti. Glede na tako izpoved priče pritožbeno sodišče meni, da tudi zaslišanje predlagane priče D. B. ne bi moglo v večji meri osvetliti zatrjevanega dela tožnikov znotraj rednega delovnega časa, saj iz izpovedi zaslišane priče izhaja, da so tožniki opravili svoje obveznosti z dopolnilnim delom po preteku rednega delovnega časa. Dejstvo, da so se take ure plačevala kot nadure, pa tožene stranke ne razbremeni obveznosti do tožnikov iz naslova sindikalne dejavnosti.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov, pri čemer je upoštevalo pripadajoči fond ur za vsakega tožnika. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba glede teka zakonitih zamudnih obresti. Tožnika sta upravičena do zakonitih zamudnih obresti od 15.11.1995 dalje, saj je tega dne tožena stranka prišla v zamudo, in ne šele z vložitvijo tožbe oz. ustrezno dopolnitvijo tožbe na naroku dne 11.3.1998.

V skladu z navedenim je torej pritožba v delu, ki se nanaša na tožnika M. P. in E. K., neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je tožena stranka uspela s pritožbo le glede tožnice N. P., je le-ta dolžna povrniti toženi stranki sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka. Toženi stranki pripada za pritožbo 375 točk, vendar je prijavila le 300 točk. Glede na uspeh v pritožbenem postopku (vrednost točke v času odločanja pritožbenega sodišča znaša 90 SIT), je tožnica dolžna povrniti toženi stranki 1.350,00 SIT. Glede ostalih dveh tožnikov pa tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP/77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP/99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).