VSL sklep III Cp 2231/2004

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se

sodnemu cenilcu J. K. za izvedensko mnenje prizna skupni znesek

75.136,00 SIT in davki v znesku 13.259,00 SIT. Sodišče prve stopnje

je o stroških izvedenca odločalo ponovno, potem ko je bil prvi sklep

razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, III Cp

584/2004, z dne 20.4.2004.

Proti sklepu se pritožujeta tako upnica kot oba dolžnika iz vseh

pritožbenih razlogov in predlagata razveljavitev sklepa.

Upnica navaja, da je izrek sklepa nejasen v delu, ki se nanaša na

"davke", v obrazložitvi sklepa pa niso navedeni razlogi. Ni razvidno,

katere davke je imelo sodišče v mislih. Sklep je tudi sicer

neobrazložen. Ni ga mogoče preizkusiti. Ni jasno, po kakšnih

kriterijih je odmerjena nagrada, glede na to, da določitev o

vrednosti nepremičnine sploh ne temelji na mnenju izvedenca K.

Odločitev je tudi materialnopravno napačna. Izvedensko delo iz

februarja 2004 temelji na predpisih in izhodiščih, ki v času izdelave

mnenja niso bili več v veljavi. Odločitev sodišča, razvidna iz sklepa

z dne 6.10.2004, ki se nanaša na ugotovitev vrednosti predmeta

izvršbe, ne temelji na mnenju izvedenca K, temveč na cenitvi

izvedenca N, ki jo je predložil upnik. Sodišče izvedencu K ni

naložilo, naj svoje mnenje dopolni in popravi in torej izpodbijani

sklep sploh ne temelji na njegovem mnenju. Stranki se res nista

strinjali z mnenjem izvedenca K, vendar iz sklepa niso razvidni

razlogi za takšno interveniranje strank postopka. Stranki sta namreč

navedli razlog, zakaj se z mnenjem ne strinjata. Mnenje izvedenca

K je v celoti neuporabno. Upnica tudi zahteva povračilo stroškov

pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tudi dolžnika se pritožujeta s podobno vsebino, pri čemer poudarjata,

da je izvedensko mnenje neuporabno, izdelano v nasprotju z

obstoječimi predpisi, zaradi česar izvedenec ni upravičen do plačila.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbama je treba pritrditi.

Ko je sodišče druge stopnje prvič razveljavilo sklep o izvedenini s

sklepom III Cp 584/2004, z dne 20.4.2004, je v predzadnjem odstavku

sklepa (list. št. 89) naložilo sodišču prve stopnje, kaj mora v

ponovljenem postopku storiti in do česa se mora opredeliti. V

ponovljenem postopku se sodišče prve stopnje ni opredelilo do

vprašanj, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem

sklepu (primerjaj člen 362/1 Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi

s členom 15 Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Tako je pri

ponovnem odločanju spet storilo bistveno kršitev določb postopka po

členu 339/2 točka 14 ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ. Pritožbeno sodišče

je zato obema pritožbama ugodilo in izpodbijani sklep ponovno

razveljavilo po členu 365 točka 3 ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ.

Sodišče prve stopnje je pri ponovnem odločanju k obrazložitvi

prvotnega sklepa dodalo le ugotovitev, da "zakon in Pravilnik o

sodnih izvedencih in sodnih cenilcih nikjer izrecno ne določata, da

izvedenec oziroma cenilec ni upravičen do plačila v primeru, če se

stranki s cenitvijo ne strinjata." Taki razlogi so glede na spredaj

povedano nezadostni, pa tudi sicer niso točni. Stranki se sicer res

nista strinjali s cenitvijo, vendar sta to utemeljili. Z njuno

utemeljitvijo se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, pač pa se je

zadovoljilo samo s tem, da nestrinjanje še ni razlog za to, da

izvedencu oziroma cenilcu ne gre nagrada.

Sodišče prve stopnje bo moralo torej o stvari ponovno odločiti, pri

čemer bo moralo obravnavati vse tisto, kar je bilo navedeno že v

prvotnem sklepu in na kar se sklicujeta tudi obe pritožbi, vključno z

natančno obrazložitvijo višine stroškov, vključno s prispevki, če bo

ugotovilo, da cenilcu nagrada gre.

Velja le dodati, da bo sodišče prve stopnje torej moralo ugotoviti,

ali je bilo mnenje podano v skladu s pravili znanosti in stroke

oziroma v skladu z naročilom sodišča (člen 251/1 ZPP v zvezi s členom

15 ZIZ). Če je bilo delo opravljeno po teh kriterijih - in razloge o

tem mora sodišče prve stopnje jasno in določno zapisati -, tedaj mu

izvedenina gre, čeprav se stranki sicer nista strinjali, češ da je

izvedensko mnenje neuporabno. Če pa je izvedenec ravnal v nasprotju s

tem, mu izvedenina ne gre. Vsekakor pa se bo sodišče prve stopnje do

navedenega moralo opredeliti.

O pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno

odločbo (člen 165/3 ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).