VSM Sodba I Cp 1088/2025

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka (v nadaljevanju toženec) v 15-ih dneh od prejema sodbe tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati znesek 13.623,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 1. 2025 do plačila, izvršilne stroške v znesku 193,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2025 do plačila in pravdne stroške v znesku 2.163,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2Zoper sprejeto odločitev se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec. Navaja, da sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni sledilo predlogu toženca za pribavo spisa, v katerem se toženec pojavlja kot žrtev goljufije, istočasno pa najverjetneje tudi tožnica. Ne drži zaključek, da goljufija ne vpliva na odnos tožnice v njenem cilju, da se ji škoda poplača, ne s strani toženca, ki je bil zgolj orodje pri prevari. Škoda bi tudi lahko bila preprečena. Ko je toženec ugotovil, da bo avtomobil protipravno pridobljen, je takoj sporočil prodajalcu, da se odpoveduje pogodbi in prepoveduje, da avtomobil izroči A. A. Ob prepletanju vseh okoliščin bi sodišče moralo pribaviti spis in dejansko stanje popolno ugotoviti. Tožnica sama ve, da se pojavlja kot oškodovanka, kar pa izniči tudi odnos vzpostavljen med njo in tožencem kot kreditojemalcem. Toženec zato sodišču druge stopnje predlaga, da napadeno sodbo razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4V skladu s 350. členom ZPP je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena prevZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

5Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodba in postopek pred sodiščem prve stopnje nista obremenjena z nobeno procesno kršitvijo, ki je predmet uradnega preizkusa.

6Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7Izvedeni dokazi (zaslišanje toženca, izpovedba priče B. B., verifikacijski list) so potrdili, da je bila med pravdnima strankama dne 3. 8. 2024 v digitalni obliki sklenjena kreditna pogodba za potrošniški kredit. Dokazne ocene sodišča prve stopnje v tč. 16 - 18 obrazložitve sodbe toženec ne izpodbija. V pritožbi neutemeljeno vztraja pri pravni relevantnosti morebitne goljufije za obstoj oziroma veljavnost pogodbenega razmerja med tožnico (kreditodajalko) in tožencem (kreditojemalcem). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da prevara toženca s strani tretjih oseb - tudi če je podana - ne vpliva na dejstvo, da je kreditno pogodbo po veljavnem protokolu podpisal in obveznost prevzel toženec, kar je slednji tudi priznal. Predlagani dokaz s pribavo kazenskega spisa je sodišče prve stopnje zato utemeljeno zavrnilo, saj dejstvo, ki naj bi se z njim dokazovalo (obstoj goljufije), za presojo v tej zadevi ni odločilno.¹

8Toženčevo stališče, da dejstvo, da se tudi tožnica v zadevi pojavlja kot žrtev goljufije oziroma oškodovanka, izniči pogodbeni odnos med kreditodajalko in kreditojemalcem, je pravno napačno. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi prevara s strani tretjih na veljavnost pogodbe vplivala le, če bi tožnica ob sklenitvi pogodbe zanjo vedela ali bi morala vedeti (prim. tretji odstavek 49. člena Obligacijskega zakonika), česar pa toženec ni trdil. Da je bil žrtev goljufije, je toženec po lastnih navedbah izvedel šele po sklenitvi pogodbe.

9Pritožbeno sklicevanje na tožnico kot 'oškodovanko' in razpravljanje o 'možnosti preprečitve škode' ter o tem kdo naj tožnici 'poplača škodo' predstavlja nerazumevanje materialnega prava. Ker tožnica svoj zahtevek utemeljuje na pogodbeni podlagi, so vsi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na elemente odškodninske odgovornosti, za odločitev v tej zadevi brezpredmetni.

10Ker toženec svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnjeval, je tožnica skladno s pogodbenimi določili od kreditne pogodbe utemeljeno odstopila in zahtevala povračilo celotnega neplačanega kredita.

11Višine prisojenega zneska in odločitev o stroških postopka nista predmet izrecne in konkretizirane pritožbene graje. V okviru uradnega preizkusa pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo nobenih kršitev.

12Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 13.623,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2025 do plačila in povračilu nastalih izvršilnih in pravdnih stroškov ugodilo, je tako materialno pravno pravilna.

13V skladu s 353. členom ZPP je sodišče druge stopnje pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14Tožnik ni zahteval povrnitev stroškov postopka, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo (163. člen ZPP).

¹ Sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP zavrne predlagani dokaz, če je nepotreben, ker je dejstvo dokazano, nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga z njim dokazovali ni pravno odločilno, ali pa gre za dokaz, ki je za ugotovitev določenega dejstva neprimeren (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 94/2006, II Ips 197/2007, II Ips 588/2007 ter teorijo: J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 357 in 358).