VSL Sodba I Cpg 609/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 746,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 44.329,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2018 dalje do plačila, v presežku za zamudne obresti pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oz. podredno razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka zavzema za njeno zavrnitev. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo za izvedena dela po Sporazumu o sodelovanju na projektu "Oskrba s pitno vodo na območju A.: čistilne naprave" (v nadaljevanju: Sporazum). Trdila je, da je s toženo stranko sodelovala in opravila aktivnosti, vezane na pridobitev posla z glavnim izvajalcem ali podizvajalcem, ki bo uspel na javnem razpisu in pridobil javno naročilo. Tožena stranka je ugovarjala, da tožeča stranka ni z ničemer prispevala k sklenitvi posla, prav tako pa ni bilo nobenega soglasja volj glede 2% plačila.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje bistveno dejansko stanje:

- v Sporazumu je bila opredeljena vloga tožeče stranke, ki je že pred podpisom Sporazuma sodelovala in z aktivnostmi pripomogla k podpisu sporazuma z družbo B., d. o. o., zavezala pa se je, da bo sodelovala tudi pri pripravi dokumentacije za predložitev ponudbe in iskanju ter izboru končnih konzorcijskih partnerjev z ustreznimi referenčnimi pogoji za skupni nastop in predložitev ponudbe za skupni javni razpis;

- v 3. členu Sporazuma je bilo dogovorjeno, da bosta stranki z nadaljnjim sporazumom opredelili nadaljnjo vlogo tožeče stranke v istem poslu, kot tudi roke in način plačila, vendar do takšnega dogovora ni prišlo;

- tožeča stranka oz. zanjo C. C. je sodeloval le do in pri pripravi ponudbe za sodelovanje na javnem razpisu, do sklenitve posla med konzorcijem, v katerem je sodelovala tožena stranka in investitorjem pa je prišlo kasneje;

- konzorcij je uspel na javnem razpisu v prvi kohezijski shemi, ker pa je zmanjkalo sredstev, ni prišlo do sklenitve pogodbe z investitorjem;

- konzorcij je uspel v drugi kohezijski shemi, pri čemer je tožeča stranka opravila posredovanja na Vladi RS in Gospodarski zbornici Slovenije;

- med takratnim direktorjem tožene stranke D. D. in C. C. je večkrat potekala ustna komunikacija in prišlo je do sklenitve ustnih dogovorov brez pisnih pogodb.

7Sodišče prve stopnje je Sporazum med pravdnima strankama opredelilo kot mandatno pogodbo ter na podlagi izpovedb zaslišanih prič ugotovilo, da je tožeča stranka opravila dogovorjena dela oz. aktivnosti, ki so vodila do sklenitve posla. O utemeljenosti višine tožbenega zahtevka (2% provizija glede na nakazila investitorja toženi stranki) se je prepričalo glede na izpovedbo D. D. in e-sporočilo z dne 24. 4. 2017.

8Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da iz Sporazuma izhaja kakršnakoli pravica do plačila tožeče stranke. Pravdni stranki sta se s sporazumom dogovorili, da bo v primeru uspeha konzorcija tožene stranke in B, d. o. o., na javnem razpisu, sklenjena nova pogodba, ki bo opredelila vlogo tožeče stranke v sklenjenem poslu in opredelila način in roke plačila za opravljene storitve, do katerega je upravičena tožeča stranka.

9S takšnimi navedbami pritožba ne more uspeti. Čeprav drži, da pravica do plačila ni izrecno določena (v sporazumu ni določena ne višina ne rok plačila), je iz besedila 2. člena, ki ga citira pritožba, nedvomno razvidno, da sta stranki dogovorili odplačen pravni posel. Sodišče prve stopnje je razmerje med pravdnima strankama opredelilo kot mandatno pogodbo, čemur pritožba ne oporeka. Z mandatno pogodbo se prevzemnik naročila zaveže naročitelju, da bo zanj opravil določene posle. Hkrati dobi prevzemnik naročila pravico, da te posle opravi. Prevzemnik naročila ima pravico do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega (766. člen OZ). Za mandatno pogodbo velja domneva o odplačnosti, če ni posebej dogovorjeno drugače.¹ Glede na to, da iz besedila 2. člena izhaja, da sta stranki imeli skupen namen skleniti odplačen pravni posel, se pritožbene navedbe, da pravica do plačila iz sporazuma ne izhaja, izkažejo za neutemeljene. Tega ne spremeni niti dejstvo, da do kasnejšega dogovora, ki bi določil roke in način plačila, ni prišlo.

10Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je med strankama obstajal dogovor o plačilu 2% provizije. Stranki namreč nikoli nista dosegli soglasja volj glede takšnega plačila. Sporočilo z dne 24. 4. 2017 je predstavljalo ponudbo, ki pa je tožeča stranka ni nikdar sprejela. Prav tako pa se sodišče na to sporočilo ne bi smelo opreti, saj je v skladu s 309.a členom ZPP predstavljalo konkretno ponudbo za mirno rešitev spora.

11Glede višine zahtevka, se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo priče D. D., ki je izpovedal, da je tožeči stranki leta 2017 ponujal nagrado v višini 2% ter na e-sporočilo z dne 24. 4. 2017. Pritožba se sklicuje na e-sporočilo, ki ga je D. D. 24. 4. 2017 poslal tožeči stranki in se glasi: "Danes smo imeli sestanek z lastniki firme v zvezi s plačilom za lobiranje. Strinjajo se s plačilom 2 % provizije […], kar imava tudi podpisano." Višje sodišče navedenega sporočila ne razume v kontekstu 309.a člena ZPP, ki določa: "Listin, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku." Pri strankah očitno ni šlo za spor o tem ali ima tožeča stranka pravico do plačila za obravnavano pogodbo, temveč le okoli odstotkov in ali je upravičena tudi do plačil za druge projekte, ki niso predmet tega spora. Iz sporočila kvečjemu izhaja, da je tožena stranka smatrala, da imata s tožečo dogovor o 2% proviziji (ko navaja, kar imava tudi podpisano). Kršitev 309.a člena ZPP bi pomenila relativno bistveno kršitev določb postopka, ki pa v tem primeru ni podana.

12Dogovor o višini plačila ni nujna sestavina mandatne pogodbe. Če ni drugače dogovorjeno, dolguje naročitelj običajno plačilo, če takega običaja ni, pa pravično plačilo (778. člen OZ). Čeprav dogovor o višini plačila res ni bil dosežen, kot je določal Sporazum, pa zbrano procesno gradivo (elektronska sporočila, zaslišanja prič, višine provizij v prejšnjih sodelovanjih med strankama²) vseeno daje dovolj opore za utemeljenost tožbenega zahtevka v višini 2% provizije, kot je zahtevala tožeča stranka.

13Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje in vztraja pri že podanih navedbah, da tožeča stranka ni opravila nobenih storitev, ki bi pripomogle k pridobitvi posla.

14Pritožba navaja, da je sodišče prezrlo del izpovedbe priče D. D., ki je sicer najprej izpovedal, da je verjel, da je g. C. C. nekaj delal, nato pa je dodal (kar je sodišče izpustilo), da je ugotovil, da ni naredil ničesar. Prav tako je D. D. izpovedal, da ni prejel zahtevane konkretizacije del, ki naj bi jih opravil C. C.

15Po presoji višjega sodišča pritožba ne more izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja s sklicevanjem na dele izpovedbe priče D. D. Ta je na določenih delih izpovedal, da je g. C. C. upravičeno pričakoval nagrado za delo, ki ga je opravil, da mu je ponudil plačilo najprej 15.000,00 EUR in nato 2% nagrado in da je bil mnenja, da je nekaj vendarle naredil. Nato pa je res povedal, da je ugotovil, da ni naredil ničesar. Višje sodišče se sicer ne more spuščati v dokazno oceno izpovedbe priče, ker je ni samo zaslišalo, ne glede na to pa lahko že iz zapisnika (list. št. 116–118) razbere obstoj določenih nasprotij v izpovedbi priče. Prav tako se višjemu sodišču zdi precej neprepričljivo, da bi šele po 4 letih od podpisa Sporazuma in po tem, ko je tožeči stranki ponujala določeno plačilo, tožena stranka naenkrat ugotovila, da C. C. ni naredil ničesar.

16Višje sodišče izpostavlja, da že sam Sporazum (A4) v 2. členu določa, da stranki ugotavljata, da je tožeča stranka sodelovala in z aktivnostmi pripomogla k podpisu sporazuma z družbo B., d. o. o. Zato so tudi nerelevantne pritožbene navedbe, da je bil sporazum s slednjo družbo že sklenjen pred podpisom Sporazuma med pravdnima strankama. Glede na to, da sta pravdni stranki šteli, da so aktivnosti tožeče stranke privedle do podpisa sporazuma z B., d. o. o., in da je konzorcij slednje in tožene stranke uspel na javnem razpisu, je zato na mestu zaključek sodišča prve stopnje, da se je uresničil namen pogodbe med pravdnima strankama, to je pridobitev posla za toženo stranko. Da bi tožeči stranki pripadalo plačilo izključno za aktivnosti, ki bi jih izvedla po sklenitvi Sporazuma, iz njega ne izhaja.

17Ne držijo niti pritožbene navedbe, da je priča E. E. (direktor B., d. o. o.) povedal, da tožeča stranka ni ničesar prispevala k pridobitvi posla. Ta je res povedal, da tožeča stranka oz. C. C. ni imela pooblastila za pogajanje glede cene (kar je trdila tudi sama tožeča stranka), vendar to ne pomeni, da je potrdil, da tožeča stranka ni prispevala ničesar. Nasprotno, povedal je, da je k njim hodil C. C., ki je bil njihov stik in da sta bila zanj tako C. C. kot D. D. ena stranka.

18Ostale pritožbene navedbe glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja predstavljajo golo zanikanje ugotovitev sodišča prve stopnje oz. ostajajo na pavšalni ravni, zato se višje sodišče do teh ne bo opredeljevalo.

19S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi so neutemeljeni, višje sodišče pa tudi ni zaznalo nobenih drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

20Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ti v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) znašajo 1.000 točk za odgovor na pritožbo (OT), materialni stroški v skladu z 11. členom OT oz. 20 točk in 22% DDV. Vrednost točke je 0,60 EUR. Skupno pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 746,64 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

¹ Nina Plavšak v Obligacije z e-komentarjem OZ, TFL, komentar 766. in 778. člena.
² Stranki sta se v vlogah sklicevali na posel v Severni Makedoniji. Tožena stranka je npr. navajala, da je bila tam predvidena ponudbena cena 1,095.000,00 EUR, tožeči stranka pa je pripadalo plačilo 81.000,00 EUR, kar predstavlja 7,4% provizijo.