VSL Sklep I Cpg 343/2021

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za reševanje predmetnega spora (I. točka izreka) in zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da obstoji njena izločitvena pravica na nepremičninah v Umagu na Hrvaškem (II. točka izreka) oz. podredno, da se ugotovi lastninska pravica tožeče stranke na zadevnih nepremičninah (III. točka izreka). Odločilo je še o stroških pravdnega postopka (IV. in V. točka izreka).

2Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev postopka in napačne uporabe materialnega prava ter višjemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka je v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila izločitveno pravico na nepremičninah tožeče stranke, ki se nahajajo v Umagu na Hrvaškem in v naravi predstavljajo počitniške hišice. Stečajni upravitelj je izločitveno pravico prerekal. Tožeča stranka je zato vložila predmetno tožbo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, s katero zahteva ugotovitev obstoja svoje izločitvene pravice.

6Sodišče prve stopnje je sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za reševanje predmetnega spora in tožbo zavrglo. Presodilo je, da predmetna tožba spada pod pojem „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu Bruseljske uredbe I¹, zaradi česar je na podlagi prve točke člena 24 Bruseljske uredbe I podana izključna pristojnost sodišča po legi nepremičnine, to pa je sodišče Republike Hrvaške. Zahtevek tožeče stranke namreč meri na priznanje in ugotovitev lastninske pravice na spornih nepremičninah, takšno tožbo pa bi tožeča stranka lahko vložila še pred začetkom stečaja in bi zanjo veljala pravila o pristojnosti na civilnem in gospodarskem področju. Zato takšna tožba ni neposredno povezana s stečajem, da bi bila v skladu s členom 6 Uredbe 2015/848 (v nadaljevanju: Insolvenčna uredba)² podana pristojnost sodišča, ki vodi stečajni postopek, to je sodišča Republike Slovenije.

7Pritožba v bistvenem navaja, da gre v tem primeru za spor, ki je neposredno povezan s stečajnim postopkom. Zato bi v skladu z določili Insolvenčne uredbe o njem moralo odločati sodišče Republike Slovenije.

8Vprašanje v tem sporu je torej ali je predmetna tožba, s katero tožeča stranka zahteva ugotovitev obstoja njene izločitvene pravice na nepremičninah, ki se nahajajo na območju druge države članice EU spada pod pojem „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu člena 1 Bruseljske uredbe I ali pa gre za spor oz. zahtevek, „ki izhaja neposredno iz postopka v primeru insolventnosti in je z njim tesno povezan“ v smislu prvega odstavka člena 6 Insolvenčne uredbe, tako da spada na področje njene uporabe.

9Odgovor na to vprašanje je v drugi zadevi, ki se je nanašala na identično dejansko stanje, že dalo Vrhovno sodišče RS.³

10V sodni praksi Sodišča EU se je izoblikovalo stališče, da je element za odločitev, ali je treba pristojnost določiti po Bruseljski uredbi I ali Insolvenčni uredbi, pravna podlaga tožbe. Ugotavlja se ali pravica ali obveznost, ki je podlaga za tožbe, izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava ali iz posebnih izjem, ki so značilne za postopek zaradi insolventnosti.⁴

11Izhajajoč iz sodbe Sodišča EU v zadevi Riel C-47/18 je Vrhovno sodišče presodilo, da pravna podlaga tožbe za ugotovitev prerekane izločitvene pravice izhaja neposredno iz postopka v primeru insolventnosti in je z njim tesno povezana v smislu prvega odstavka člena 6 Insolvenčne uredbe. Pri presoji pravne podlage tožbe, ki se opravi za potrebe določanja pristojnosti ne gre za presojo pravne podlage nastanka terjatve, pač pa za presojo, na kakšnem temelju je vložena tožba oz. na kakšni pravni podlagi sloni (oz. je začet) postopek, glede katerega je treba določiti pristojno sodišče za njegovo reševanje. Zato se pristojnost določi po Insolvenčni uredbi in ne po Bruseljski uredbi I.

12Sodišče prve stopnje je zato storilo bistveno kršitev določb postopka, ko je zaključilo, da pristojnost sodišča RS ni podana. Zato je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Nadaljnji napotki že izhajajo iz obrazložitve tega sklepa (tretja točka 365. člena ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP)

¹ Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.
² Uredba (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti.
³ Sklep VSRS III Ips 23/2021.
⁴ Zadeva C-157/13 Nickel & Goeldner Spedition in tam citirana sodna praksa.