271. člen ZPP

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP).

Ker sodišče pri sodbi na podlagi pripoznave ne ugotavlja dejstev in opravi preizkus le po tretjem odstavku 3. člena ZPP ter tudi ne uporabi materialnega prava, je obrazložitev sodišča prve stopnje v sodbi zadostna (peti odstavek 324. člena ZPP).

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP).

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP).

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP). Zahtevek ni nedopusten zahtevek in zato tudi pripoznava začasne nezmožnosti za delo ne more biti nedopustna. Tako ne gre za nedopustno razpolaganje strank in sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP). Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen. Zahtevek kot ga je priznalo sodišče prve stopnje ni nedopusten zahtevek in zato tudi pripoznava začasne nezmožnosti za delo ne more biti nedopustna. Tako ne gre za nedopustno razpolaganje strank in sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP). Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen. Zahtevek kot ga je priznalo sodišče prve stopnje ni nedopusten zahtevek in zato tudi pripoznava začasne nezmožnosti za delo ne more biti nedopustna. Tako ne gre za nedopustno razpolaganje strank in sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Skladno z ustaljeno sodno prakso odločitev o stroških postopka, kjer je zahtevi stranke za povrnitev stroškov delno ugodeno, delno pa je njena zahteva zavrnjena, vsebuje le ugodilni del, ne pa tudi zavrnilnega. Sodišče prve stopnje se sicer izrecno ni opredelilo do priglašenih 50 točk za prejem sodne odločbe, 50 točk za končno poročilo ter pridobitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, vendar se odločitev kljub temu lahko preizkusi, pri čemer pa za obrazložitev stroškovnih odločitev veljajo nekoliko nižji standardi. Zadostuje, da je jasno razvidno kateri stroški so bili priznani, saj to zadošča za preizkus pravilnosti odločitve. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnici vročilo odgovor na tožbo toženca, šele kasneje pa izdalo zamudno sodbo, ni kršilo določb postopka, saj ZPP ne določa, da mora sodišče najprej izdati zamudno sodbo in neobrazložen odgovor na tožbo šele po tem ali pa skupaj z zamudno sodbo vročiti tožeči stranki.

Pravilno je stališče, da ZPP materialnopravnih določb, na podlagi katerih bi bilo od tožnika mogoče zahtevati varščino za pravdne stroške toženca, nima. Edine tovrstne določbe vsebuje le ZMZPP v svojem 90. in 91. členu, ki pa tovrstno varščino predvideva le v primerih, ko je tožnik tuj državljan ali oseba brez državljanstva, ki nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Slovensko pravo torej tožencu v primerih, kot je konkretni, tj., ko je tožnica pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ne daje pravice zahtevati položitve varščine za povrnitev njegovih pravdnih stroškov.

Vprašanje, ali naj se pripoznava upošteva, je procesno vprašanje.

Upoštevajoč delno pripoznavo, delni umik tožbe in delno zavrnitev tožbenega zahtevka, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v sporu uspel z 88 %, tožena stranka pa z 12 %.

Da stečajni upravitelj v tej pravdi vtoževano terjatev priznava, je ugotovljeno v sklepu o preizkusu terjatev. Stečajni upravitelj priznane terjatve ne more več prerekati, zato je odpadel pravni interes tožnikov za vtoževanje te terjatve proti prvotoženi stranki. Pravni interes tožnika je namreč podan le, če se nahaja v negotovosti glede svojega pravnega položaja, pri čemer je ogroženost njegovega pravnega položaja posledica ravnanja tožene stranke.

Zgolj s sklenitvijo zavezovalnega pravnega posla (Dogovora) do vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ni prišlo, saj zakon za veljaven prenos zahteva tudi vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo (49. člen SPZ). Ker sta pravdni stranki Dogovor sklenili šele po tem, ko je bila v zemljiški knjigi že zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin v korist upnika toženke, je uporaba drugega odstavka 316. člena v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP utemeljena. V skladu s publicitetnim učinkom vpisov (6. člen ZZK-1) je moralo biti dejstvo prepovedi odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin pravdnima strankama znano že v času sklepanja Dogovora. Na podlagi Dogovora tako pravdni stranki ne bi mogli doseči vknjižbe lastninske pravice, prenos lastništva pa bi bil mogoč na podlagi sodne odločbe, saj prepoved odtujitve in obremenitve v skladu s prvim odstavkom 99. člena ZZK-1 velja le za pravnoposlovna razpolaganja. Z izdajo sodbe na podlagi pripoznave tožbenega zahtevka bi bil tako položaj toženkinega upnika izigran. Ker se sodba na podlagi pripoznave lahko izda že med pripravami za glavno obravnavo (271. člen ZPP), tj. še pred izvedbo naroka

Nista utemeljeni pritožbeni navedbi, da terjatve niso dokazane z izvršilnimi naslov, da o njih še tečejo pravdni postopki. Takega pogoja (izvršilni naslov) ali procesne ovire (tekoči pravdni postopki; smiselno litispendenca) ZFPPIPP v 231. členu ne določa. Pravne sankcije v zvezi s kršitvijo kolizije interesov lahko uveljavlja zastopani, katerega interesi so bili kršeni s sklepanjem pravnega posla. Nestrinjanje z izvedenčevim delom, uporabljanimi metodami dela oziroma z izvedenčevimi zaključki niso izločitveni razlogi, temveč se lahko pritožbeno uveljavljajo le iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Stečajni postopek je dovoljeno začeti tudi nad dolžnikom, pri katerem ne obstojijo domneve iz 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP, če je sicer podana insolventnost v smislu 1. odstavka 14. člena ZFPPIPP.

Sprožitev kompetenčnega spora ni neomejena, saj ga lahko sodišče, ki meni, da ni krajevno pristojno, sproži le v mejah 22. člena ZPP.

Odločitev o položitvi predujma za stroške posameznih pravdnih dejanj (ali za dopolnitev plačanega predujma), je odločanje, ki se nanaša na vodstvo postopka, zoper takšne odločbe pa na podlagi tretjega odstavka 270. člena ZPP ni pritožbe.

Golo zatrjevanje relevantne procesne kršitve še ne utemeljuje dopustitve revizije, pač pa mora takšne kršitve predlagatelj tudi izkazati.

Postopek za izdajo sodbe je pisen postopek, v katerem se ne izvajajo dokazi in ne opravi obravnava. Ker se toženčevo pasivnost obravnava kot priznanje po tožniku zatrjevanih dejanskih navedb dejstev, ki jih je toženec med postopkom priznal, pa v postopku ni treba dokazovati (glej prvi odstavek 214. člena ZPP), sodišče ni bilo dolžno izvesti dokaza z izvedencem niti drugih predlaganih dokazov za ugotovitev odločilnih dejstev. Po tožnikovih trditvah v reviziji je sodišču predlagal postavitev izvedenca, ki bi mu morebiti šele omogočil trditve o relevantnih dejstvih. Informativni dokazi pa niso dovoljeni.

Sodišče mora zavreči tožbo, ki jo je vložila odvetnica potem, ko je tožeča stranka preklicala pooblastilo in je to sporočila sodišču s priporočeno pošiljko, oddano na pošto pred dnevom vložitve tožbe.

Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, sestavljen v pismeni obliki in overjen po sodniku, je veljaven, čeprav ne vsebuje zapisa, da je sodnik opozoril prednika in potomca na njegove posledice, če je izkazano, da je sodnik potomca ustno opozoril in je potomec sporazum razumel ter se z njim strinjal.