VSL Sodba II Cp 786/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 612 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Tožnica zahteva odškodnino zaradi razlastitve nepremičnine parc. št. 303/4 k. o. ..., in sicer iz naslova izgubljenega dobička zaradi nezmožnosti nadaljnje oddaje te nepremičnine v najem za velike reklamne panoje. Navaja, da je v posledici razlastitve v tožničin pravni položaj najemodajalke po najemni pogodbi z družbo A. d. o. o. avtomatično vstopila toženka kot razlastitvena upravičenka, tožnica pa je zaradi razlastitve izgubila možnost nadaljnjega oddajanja nepremičnine v najem in prejemanja dobička v obliki najemnine. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju sodišče) v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek (I. tč. izreka) in po temelju odločilo o stroških postopka (II. tč. izreka).

2Tožnica v pritožbi izpodbija sodbo v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP¹ ter predlaga, da jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Vztraja pri ugovoru stvarne pristojnosti in sodišču očita, da se do njega ni zadostno opredelilo. Pojasnjuje, da uveljavlja odškodnino zaradi razlastitve in ne klasičnega odškodninskega zahtevka. O tej odškodnini bi moralo odločati okrajno sodišče v nepravdnem postopku skladno z določili ZUreP-2.² Sodišče ni bilo vezano na sklep II Cp 306/2021 z dne 14. 4. 2021, s katerim je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev okrajnega sodišča, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi. Ne gre namreč za sklep v smislu 3. odst. 24. čl. ZPP, saj kompetenčni spor sploh ni bil sprožen. Odločitev II Cp 306/2021 tudi vsebinsko nasprotuje ustavni določbi in stališču sodne prakse VSRS, da je razlastitev dopustna le proti popolni odškodnini. Stališče sodišča, da popolna odškodnina ne pripada fizičnim osebam, ki dohodka ne dosegajo z obrtjo ali prijavljeno poslovno dejavnostjo, pomeni neutemeljeno, nesorazmerno, protiustavno razlikovanje razlaščencev, ki nima legitimnega interesa in ki nasprotuje ciljem in namenom ZUreP-2 ter URS³. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo oziroma je uporabilo napačno materialno pravo. Uporabiti bi moralo določbe ZUreP-2 in ne splošnih določb OZ.⁴ Če določb ZUreP-2 res ni bilo mogoče uporabiti, pa bi moralo sodišče odločiti po pravilih OZ o neupravičeni pridobitvi (verziji). Premoženje toženke se je povečalo za terjatev na plačilo najemnin. Zakonit razlastitveni postopek ne pomeni tudi pravnega temelja za to obogatitev. Pravni temelj, ki bi dal toženki upravičenje, da tožnici ne izplača poštene odškodnine (izgubljenega dobička), pa ne obstaja. Navaja še, da je obrazložitev tako splošna in skopa, da je ni mogoče preizkusiti. Razlogi glede ničnosti najemne pogodbe so v medsebojnem nasprotju. Predmet najemne pogodbe z družbo A. d.o.o. ni nedopusten in najemna pogodba ni nična.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe zadostna, razumljiva in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče je za svojo odločitev navedlo dovolj izčrpne in prepričljive razloge, ki so pravilni in zakoniti. Neutemeljen je tudi očitek o nasprotju med razlogi glede ničnosti najemne pogodbe. Sodišče v tč. 25 obrazložitve zgolj povzema stališče tožene stranke, v tč. 28. pa pojasni, da to stališče ni pravilno in zakaj ne. Izpodbijana sodba zato tudi ni protislovna.

6Sodišče se je ustrezno opredelilo do ugovora stvarne pristojnosti in pravilno presodilo, da ta ni utemeljen. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo na sklep pritožbenega sodišča II Cp 306/2021 o stvarni nepristojnosti Okrajnega sodišča v Ljubljani; nanj je bilo vezano na podlagi 3. odst. 24. čl. ZPP. Ta določa, da odločba sodišča druge stopnje o stvarni nepristojnosti sodišča prve stopnje veže vsako sodišče, ki mu je pozneje odstopljena ista zadeva, če je sodišče druge stopnje pristojno za odločitev v sporu o pristojnosti med tema dvema sodiščema. Citirana določba omejuje spor o pristojnosti (kompetenčni spor) glede stvarne pristojnosti. Če bi sodišče kljub odločitvi pritožbenega sodišča sprožilo spor o pristojnosti z okrajnim sodiščem, predlog za odločitev v sporu o pristojnosti ne bi bil dovoljen in bi bil zavržen. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče na odločitev pritožbenega sodišča ni bilo vezano, ker kompetenčni spor ni bil sprožen. Do kompetenčnega spora niti ni moglo priti.

7Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o vsebinski nepravilnosti odločitve v zadevi II Cp 306/2021 in posledični nepravilnosti izpodbijane sodbe. Pravilna je ugotovitev, da v takrat veljavnih določbah ZNP⁵ in ZUreP-2 ni bilo podlage za določitev v konkretnem primeru zahtevane odškodnine iz naslova izgubljenega dobička v nepravdnem postopku. Oblike odškodnine za razlaščeno nepremičnino, ki jih je skladno s 6. odst. 207. čl. ZUreP-2 mogoče zahtevati v nepravdnem postopku, določa 206. čl. ZUreP-2. Ta v 3. tč. 3. odst. med oblike odškodnine zaradi razlastitve uvršča tudi nadomestilo za škodo zaradi zmanjšanja prihodkov iz naslova poslovanja poslovnega subjekta na nepremičnini. Določba bi bila uporabljiva, če bi tožnica kumulativno izpolnjevala dva pogoja - morala bi biti poslovni subjekt in opravljati poslovno dejavnost. Tožnica niti ni zatrjevala, da bi bila poslovni subjekt oziroma da bi oddajanje v najem opravljala kot svojo registrirano poslovno dejavnost. Ker druge specialne zakonske podlage za določitev odškodnine zaradi razlastitve iz naslova izgubljenega dobička v nepravdnem postopku ni, je pravilen zaključek, da je to obliko odškodnine mogoče zahtevati le po splošnih pravilih OZ v pravdnem postopku.

8Takšno stališče tudi ne nasprotuje sodni praksi VSRS. Da je mogoče o odškodnini iz naslova izgubljenega dobička zaradi razlastitve odločati v nepravdnem postopku le takrat, ko se je na razlaščenem zemljišču že opravljala neka poslovna dejavnost, jasno izhaja iz sodne prakse VSRS, ki je tudi pravilno povzeta v izpodbijani sodbi. Iz pritožbeno izpostavljenih odločb VSRS⁶ je razvidno, da so razlaščenci v teh zadevah opravljali poslovno (gospodarsko oziroma obrtno) dejavnost. V sodni praksi VSRS nasprotno ni zaslediti stališča, za kakršnega se zavzema tožnica, da bi odškodnina zaradi izgubljenega dobička zaradi razlastitve po ZUreP-2 pripadala tudi fizičnim osebam, ki na razlaščeni nepremičnini niso opravljale poslovne dejavnosti. Upoštevaje izpostavljeno zakonsko podlago in sodno prakso VSRS, takšnim razlaščencem ne pripada odškodnina iz obravnavanega naslova. Zahteva po tej obliki odškodnine je zato neutemeljena že po temelju, posledično pa niso pravno pomembne pritožbene navedbe glede višine odškodnine v smislu popolne odškodnine.⁷

9Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o protiustavnosti stališča, da (popolna) odškodnina zaradi izgubljenega dobička ne pripada fizičnim osebam, ki dohodka niso dosegali z obrtjo ali prijavljeno poslovno dejavnostjo. S temi očitki pritožba zatrjuje protiustavnost ureditve po 206. čl. ZUreP-2, ki nadomestilo za škodo zaradi zmanjšanja prihodkov predvideva le za razlaščence, ki so pred razlastitvijo prihodke pridobivali kot poslovni subjekti, iz naslova svojega poslovanja na nepremičnini, ne pa tudi za razlaščence, ki so prihodke pridobivali kot fizične osebe, brez registrirane poslovne dejavnosti. Predlagana presoja ustavnosti v okoliščinah konkretnega primera ni potrebna, ker ni nujna za rešitev zadeve. Pritožba konkretizirano ne izpodbija ugotovitev, da je bila najemna pogodba sklenjena zaradi postavitve reklamnih panojev⁸ in da je bila najkasneje z dnem 16. 3. 2018 razvezana skladno z določbami 6. čl. najemne pogodbe⁹, glede na odločbo Inšpektorata RS za infrastrukturo z dne 7. 3. 2018. S slednjo je bila namreč ugotovljena nezakonitost postavitve reklamnih panojev ter odrejena njihova odstranitev.¹⁰ Posledično so tožničini prihodki od takrat dalje izvirali iz dejavnosti, ki se je izvajala na nezakonit način. Zahtevek za plačilo odškodnine za izgubljeni dobiček, ki bi izviral iz nezakonite dejavnosti, pa že po naravi stvari ne more biti utemeljen.

10Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče je pravilno uporabilo določbe materialnega prava, ki jih je moralo uporabiti. Iz že pojasnjenih razlogov niso uporabljive specialne določbe ZUreP-2. Pravilno pa je tudi stališče sodišča, da tožničin zahtevek nima narave verzijskega zahtevka po 190. čl. OZ. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev glede neizkazanosti predpostavk neupravičene pridobitve (tč. 22. in 23. obrazložitve). Kot odločilno je izpostaviti, da je nesporno podan pravni temelj za prehod lastninske pravice na razlaščeni nepremičnini, posledično pa je podan tudi pravni temelj za vstop toženke v obstoječe najemno razmerje. Že iz tega razloga ni mogoče uporabiti določb OZ o neupravičeni pridobitvi in so vse nadaljnje pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

11Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

12Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške, toženki pa mora na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP iz naslova pritožbenih stroškov povrniti 612 EUR, kar zajema 1.000 točk oz. 600 EUR za pritožbo po tar. št. 22/1 OT, povečano za 2 % materialne stroške po 3. odst. 11. čl. OT, in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami.
² Zakon o urejanju prostora, Ur. l. RS, št. 61/17 s spremembami in dopolnitvami.
³ Ustava Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami.
⁵ Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/86 s spremembami in dopolnitvami.
⁶ Gre za odločbe VSRS II Ips 287/2012, II Ips 46/2010 in II Ips 146/2014.
⁷ Sodišče prve stopnje sicer pravilno obrazloži, da in zakaj razlastitvenemu zavezancu ne pripada vedno polna odškodnina, pri čemer pravilno povzema stališča VSRS v zadevi II Ips 146/2014.
⁸ 1. čl. najemne pogodbe.
⁹ Ta v 2. odst. določa, da se pogodba avtomatično razveže, če pristojni organ ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji za obstoj reklamnih panojev, da postavitev le-teh ni zakonita ali da obstojijo druge ovire za postavitev panojev. V takšnem primeru se pogodba skladno s 3. odst. istega člena razveže na dan, do katerega je po odločbi organa potrebno odstraniti panoje.
¹⁰ Po odločbi Inšpektorata RS za infrastrukturo z dne 7. 3. 2018 je bilo panoje, ki so bili postavljeni nezakonito, potrebno odstraniti v roku 90 dni.