VSL Sodba in sklep I Cp 1214/2022

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je odločilo, da se objektivni spremembi tožbe z dne 24. 2. 2022 ne dopustita (I. točka izreka). Ugotovilo je, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank tudi premoženje, ki je razvidno iz II. točke izreka. Glede preostalega vtoževanega skupnega premoženja pravdnih strank je zavrnilo tožbeni zahtevek, kot je to razvidno iz III. točke izreka. Odločilo je še, da tožnik nosi toženkine pravdne stroške (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo in sklep prvega sodišče se pritožuje tožnik. V pritožbi zoper sklep uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da dovoli objektivno spremembo tožbe z dne 24. 2. 2022. Navaja, da mu ob vložitvi tožbe ni bil znan obseg skupnega premoženja, za katerega je kot imetnik evidentirana toženka. Tožbeni zahtevek je lahko oblikoval le na podlagi tedaj razpoložljivih listin, zato je predlagal sodišču, da opravi ustrezne poizvedbe pri avstrijski banki. Tožnik je na naroku 24. 2. 2022 spremenil tožbo tako, da je tožbeni zahtevek prilagodil rezultatu poizvedb v tujini. Prvo sodišče je v izpodbijanem sklepu zavzelo zmotno stališče, ko je pozvalo toženko k soglasju za spremembo tožbe. Njena privolitev ni bila potrebna, ker je šlo za privilegirano spremembo tožbe. Prvo sodišče je tudi zmotno presodilo, da predlagana sprememba tožbe ni smotrna. V zvezi z dovolitvijo spremembe tožbe je pravni teoriji sledila tudi sodna praksa. Glede na stališče sodne prakse je zmotno stališče prvega sodišča, da je treba smotrnost iz prvega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) presojati zlasti z vidika zavlačevanja postopka. Tožnik ni prejel nobenega poziva za vložitev pripravljalne vloge pred zadnjim narokom. Ni res, da bi moralo sodišče narok preložiti zaradi spremembe tožbe. Toženka bi se lahko o spremembi tožbe opredelila že na naroku.

3Tožnik v pritožbi zoper sodbo izpodbija odločitve v točkah III/3. ? III/8. in IV, pri čemer pritožbenih razlogov ne navaja posebej in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da datumske navedbe v tožbenem predlogu ne razbremenjujejo sodišča ugotavljanja skupnega premoženja pravdnih strank. Identiteta tožbenega zahtevka izhaja tudi iz trditvene podlage. Tožnik terja ugotovitev skupnega premoženja na dan prenehanja zakonske zveze. Tožniku premoženjsko stanje toženke ob razvezi njune zakonske zveze ni bilo znano. Navedba datuma pri identifikaciji posameznega premoženjskega sklopa izhaja iz razpoložljivih podatkov tožnika. Obstoj skupnega premoženja je definiran z dnem prenehanja ekonomske skupnosti strank. Tožnik ne soglaša s stališčem prvega sodišča, da zahteve materialnega prava dopuščajo ugotovitev obstoja le tistih predmetov in pravic iz skupnega premoženja, ki še obstajajo v času sojenja. Le glede stvarnega premoženja (nepremičnin, premičnin in vrednostnih papirjev) se zahteva, da mora obstajati v času odločanja o tožbenem zahtevku glede obstoja skupnega premoženja, kadar pa skupno premoženje predstavljajo denarna sredstva, se za ugotovitev obstoja tega skupnega premoženja ne zahteva, da bi toženec ta denarna sredstva imel tudi v času odločanja o obsegu skupnega premoženja. Sodišče bi moralo ugoditi dokaznemu predlogu tožnika za poizvedbe o denarnih sredstvih toženke na njenih bančnih računih v Avstriji. Ni razumljivo stališče prvega sodišča, da ta dokazni predlog predstavlja nedovoljen informativni dokaz. Ocena prvega sodišča o nesklepčnosti tožbe je materialno pravno napačna. Iz tožbe izhaja, da se ugotavlja dobroimetje toženke na njenih računih na dan razveze zakonske zveze. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških.

4Toženka v odgovorih na pritožbi predlaga njuno zavrnitev.

5Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep

6Tožnik se ne more sklicevati na okoliščine, da mu v času vložitve tožbe obseg skupnega premoženja ni bil znan. Če je bil tožnik v takšni trditveni in dokazni stiski, da ni mogel konkretizirano opredeliti tožbenega zahtevka, bi lahko vložil stopničasto tožbo (182.a člen ZPP). Ob prenehanju zakonske zveze pravdnih strank bi tožnik lahko zahteval od toženke, da mu položi račun za tisti del skupnega premoženja, ki ga je upravljala sama. Za skupno premoženje, ki je obstajalo ob razpadu njune zakonske skupnosti, je imel tožnik možnost, da s stopničasto tožbo pridobi podatke za utemeljitev oziroma določno opredelitev svojega zahtevka v pravdi.

7Tožnik zmotno trdi, da je šlo na naroku 24. 2. 2022 za privilegirano spremembo tožbe. Za takšno spremembo bi šlo, če bi se po vložitvi tožbe okoliščine toliko spremenile, da tožnik s prvotnim tožbenim zahtevkom ne bi uspel (186. člen ZPP). V obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. Iz toženkinih navedb in podatkov spisa izhaja, da je toženka z vrednostnimi papirji, za katere tožnik trdi, da so skupno premoženje, delno razpolagala (jih odtujila) še pred razvezo zakonske zveze, delno pa po njej, a še pred vložitvijo tožnikove tožbe. Okoliščine, zaradi katerih je tožnik spremenil tožbo na naroku 24. 2. 2022, so torej nastale že pred vložitvijo tožbe.

8Prvo sodišče je pravilno presodilo, da dovolitev spremembe tožbe ne bi bila smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Že na pripravljalnem naroku 24. 9. 2020 je opravilo obsežno materialno procesno vodstvo in strankama pojasnilo, da spadajo v ugotovljeni obseg skupnega premoženja le stvari, ki so obstajale tako ob razpadu zakonske skupnosti kot ob zaključku sojenja pred prvim sodiščem. Opozorilo je stranki, da bo opravilo poizvedbe o premoženju ter da jima bo postavilo določen rok, da se izjavita v zvezi z rezultati teh poizvedb. Tožnikovemu pooblaščencu je bil vročen prevod opravljenih poizvedb v Avstriji 4. 11. 2021, s pozivom, da se o tem opredeli v roku 15 dni, vendar pa se na to ni odzval (njegova prošnja za podaljšanje roka je bila zavrnjena). Na naroku 24. 2. 2022 je tožnik nato podal dve spremembi tožbe, katerih prvo sodišče utemeljeno ni dopustilo, ker to ne bi bilo smotrno. Njegovi razlogi (12., 13. in 23. točka obrazložitve) so pravilni ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje, v njih pa je zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko izpodbijanega sklepa. V tem pogledu se pritožbeno sodišče strinja tudi z razlogi prvega sodišča o nesklepčnosti obeh (nedopuščenih) sprememb tožbe na zadnjem naroku (24. točka obrazložitve), kar dodatno utemeljuje odločitev prvega sodišča, da ne dopusti sprememb tožbe.

Glede pritožbe zoper sodbo

9Prvo sodišče je pravilno ocenilo, da je tožnik pri posameznih delih tožbenega zahtevka, katerih predmet so denarna sredstva, že v tožbenem predlogu opredelil, da uveljavlja ugotovitev obstoja tega dela skupnega premoženja po stanju na določen datum oziroma v določenem časovnem obdobju (točke III/4. ? III/8. izreka sodbe), ne pa po stanju ob razpadu zakonske skupnosti strank in ob zaključku sojenja pred prvim sodiščem, kar bi moral tožnik zatrjevati in dokazati v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena, da bi lahko uspel v sporu. Tožba v tem delu zato ni bila sklepčna. Takšna opredelitev tožbenega predloga ne dopušča drugačne razlage, kot jo neutemeljeno ponuja tožnik (7. točka pritožbe).

10Za del zahtevka v točki III/3 izreka sodbe tožnik v tožbenem predlogu sicer ni navedel nobenega datuma (to tudi ni bilo potrebno, saj je treba vsa odločilna dejstva navesti v trditveni podlagi tožbe in zanje predlagati dokaze), kar pa ničesar ne spremeni na stvari. Bistveno je, da tožnik v trditveni podlagi sploh ni pojasnil oziroma zatrjeval, da bi vsa ta denarna sredstva kot skupno premoženje obstajala tako ob razpadu življenjske skupnosti strank kot ob zaključku sojenja pred prvim sodiščem. Tožba tudi v tem delu ni bila sklepčna. Prvo sodišče je zato tožbeni zahtevek v teh delih pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

11Tožnik bi moral v trditveni podlagi izkazati obstoj teh denarnih sredstev ne le v času prenehanja življenjske skupnosti s toženko, ampak tudi ob zaključku sojenja pred prvim sodiščem, na kar ga je slednje opozorilo v okviru materialnega procesnega vodstva na naroku 24. 9. 2020 (ne drži pritožbena trditev, da je prvo sodišče na tem naroku opozorilo le na izkaz obsega skupnega premoženja po stanju ob razpadu zakonske zveze). Glede na povedano je zmotno pritožbeno stališče, da obstoj stvari kot skupno premoženje ni relevanten tudi v času zaključka sojenja, oziroma da za razliko od drugega premoženja za denarna sredstva, kot del skupnega premoženja, ni potrebno izkazovati njihovega obstoja tudi ob koncu sojenja, ampak le v času razpada zakonske zveze.

12Pravno nepomembno je, če tožniku toženkino premoženjsko stanje (njeni bančni računi) ni bilo znano, saj bi lahko, kot že rečeno, vložil stopničasto tožbo. Glede na doslej obrazloženo je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za poizvedbe o stanju na bančnih računih toženke v Avstriji, kar je ustrezno obrazložilo (20. in 21. točka obrazložitve).

13Prvo sodišče je pravilno odločilo, da je tožnik dolžan kriti toženkine pravdne stroške (tretji odstavek 154. člena in četrti odstavek 163. člena ZPP). Glede na celotno vrednost (razvidna je iz II. in III. točke izreka ter iz obrazložitve izpodbijane odločbe) zatrjevanega skupnega premoženja, ki je bilo predmet tožbenega zahtevka, je že na prvi pogled jasno, da je tožnik uspel v sporu z zelo majhnim delom zahtevka, zaradi tega pa niso nastali posebni stroški.

14Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni ter sodbo v izpodbijanem delu in sklep potrdilo (353. člen ZPP).

15Tožnik ni uspel s pritožbama, toženka pa z odgovoroma na pritožbi ni prispevala k rešitvi zadeve, zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).