VSK sklep II Ip 337/2008

Pritožbi upnika se deloma ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v 2. tč. spremeni tako, da se glasi:

„Upnik je dolžan povrniti dolžniku stroške nasprotne izvršbe v znesku 1.661,96 EUR v roku 15-ih dni, v primeru zamude od takrat dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

V ostalem se pritožba upnika zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Upnik in dolžnik sama trpita stroške pritožbenega postopka in stroške odgovora na pritožbo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo: 1.) da je upnik dolžan vrniti dolžniku znesek 111.451,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2007 do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo; 2.) da je upnik dolžan povrniti dolžniku stroške nasprotne izvršbe v znesku 1.661,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila in 3.) višji zahtevek dolžnika je zavrnilo.

Zoper ta sklep se pritožuje upnik po svojem pooblaščencu in predlaga njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da predlog dolžnika za nasprotno izvršbo ni vložen v skladu z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Po 69. čl. ZIZ namreč sodišče s sklepom dovoli nasprotno izvršbo šele na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa, s katerim predhodno ugodi predlogu za nasprotno izvršbo. Predlog dolžnika za nasprotno izvršbo, o katerem je sodišče odločalo, dejansko predstavlja drugo fazo postopka z zmotno predpostavko dolžnika, da izvršilni naslov za tak predlog že obstaja. To dokazuje tudi predlog dolžnika, s katerim je za izterjavo terjatve že tudi predlagal izvršilno sredstvo. Tako postavljen zahtevek bi moralo sodišče zavreči oziroma zavrniti. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče tudi prekoračilo tožbeni zahtevek in odločilo drugače, kot je dolžnik zahteval v predlogu, podrejeno pa navaja, da Vrhovno sodišče VS z odločbo opr. št. III Ips 58/2006 z dne 9.10.2007 ni pravnomočno razveljavilo sodbe Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cpg 41/2005 z dne 2.2.2006 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. Pg1 z dne 6.12.2004, temveč je zadevo vrnilo v ponovno obravnavo na drugo stopnjo, kar pomeni, da postopek še ni končan. Zato še niso podani pogoji za nasprotno izvršbo. Neutemeljena je tudi odločitev o obrestih, ki naj bi jih bil dolžan plačati upnik za čas od 25.10.2007 dalje do plačila. Dolžnost vrnitve zahtevanega zneska ne obstaja, saj o zahtevku še ni pravnomočno razsojeno. Zato tudi ne drži ugotovitev, da upnik v času od 25.10.2007 dalje ni več dobroveren. Podrejeno pa izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, pri čemer opozarja, da glede odmere stroškov odločba nima obrazložitve in da je odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006 in sprejeto sodno prakso, po kateri je zavezanec dolžan plačati zakonske zamudne obresti šele od poteka paricijskega roka dalje in ne od dneva izdaje sklepa.

V odgovoru na pritožbo, ki ga je dolžnik podal po svojih pooblaščencih, pa je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, njemu pa prizna stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba upnika je le deloma, v obsegu kot je razvidno iz izreka te odločitve, utemeljena.

S pritožbeno trditvijo, da je dolžnik v obravnavanem primeru predlog za nasprotno izvršbo vložil v nasprotju z določili ZIZ, se pritožbeno sodišče ne strinja. Res je sicer, da teče postopek nasprotne izvršbe v dveh fazah, saj sodišče najprej izda sklep, s katerim naloži upniku, da mora v 15-ih dneh vrniti dolžniku tisto, kar je z izvršbo dobil (4. odst. 68. čl. ZIZ), po pravnomočnosti tega sklepa pa na dolžnikov predlog dovoli s sklepom nasprotno izvršbo (69. čl. ZIZ). To pa po prepričanju pritožbenega sodišča ne pomeni, da je predlog napačno in v nasprotju z določili ZIZ vložen, če se že z predlogom zajameta obe fazi postopka. V nobenem primeru pa nedvomno sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa ni prekoračilo zahtevka dolžnika, saj načela dispozitivnosti z delno ugoditvijo zahtevku ni mogoče prekršiti. Zato so ti pritožbeni očitki po prepričanju pritožbenega sodišča docela neutemeljeni.

Brez podlage pa je tudi pritožbena trditev, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za nasprotno izvršbo, ker postopek še ni pravnomočno zaključen, saj je Vrhovno sodišče RS zadevo vrnilo v ponovno obravnavo. Zakon o izvršbi in zavarovanju nasprotne izvršbe ne pogojuje z obstojem pravnomočne sodbe v dolžnikovo korist, pač pa v določilih 2. tč. 1. odst. 67. čl. ZIZ navaja, da lahko dolžnik z nasprotno izvršbo zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil v primeru, če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega. To pa pomeni, da za nasprotno izvršbo zadostuje že razveljavitev izvršilnega naslova. Ker pa je tudi iz samih pritožbenih navedb razvidno, da je bila sodba Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cpg 41/2005 z dne 2.2.2006 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. Pg1 z dne 6.12.2004 s sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 58/2006 z dne 9.10.2007 razveljavljena, je izpolnjen zakonski pogoj iz 2. tč. 67. čl. ZIZ. Z razveljavitvijo je namreč odpadla zakonska predpostavka za dovolitev izvršbe, saj je upnik izgubil izvršilni naslov. Ob takih ugotovitvah pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je upnik dolžan dolžniku vrniti znesek, ki ga je pridobil s tem izvršilnim naslovom, popolnoma pravilna. Posledično temu pa je tudi pravilna odločitev o obrestih.

Trditev pritožbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve glede stroškov postopka, je protispisna. Obrazložitev vsebuje izpodbijani sklep v 2. in 3. odst. na 3. str.. Res pa je, da je odločitev sodišča prve stopnje, da tečejo zakonske zamudne obresti od odmerjenih stroškov od dneva izdaje sklepa v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006 (Pravna mnenja št. I/2006), zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako kot je to razvidno iz izreka.

Pritožnik je s pritožbo uspel v minimalnem obsegu, dolžnik pa v odgovoru na pritožbo ni navedel ničesar, kar bi pripomoglo k rešitvi zadeve. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.