47. člen ZIZ

Dolžnik je v ugovoru (nesubstancirano) uveljavljal zlasti dejstva v zvezi z nepravilnim potekom predhodnega izvršilnega postopka, v katerem sta bili prodani in upniku izročeni njegovi nepremičnini, kar pa ni ugovorni razlog, ki bi ga lahko uspešno uveljavljal v predmetnem izvršilnem postopku, ki teče na podlagi izvršljivega sklepa o izročitvi, s katerim je bila dolžniku naložena tudi izpraznitev prodanih nepremičnin in njihova izročitev kupcu (upniku). Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ugovor, v katerem dolžnik ni zatrjeval pravno relevantnih dejstev, ki bi preprečevala izvršbo, in tudi ni predlagal dokazov, neobrazložen, se izkaže, da vložitev odgovora na ugovor ni bila potrebna, zaradi česar upnik na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ ni upravičen do povrnitev stroškov, ki so mu v zvezi s tem nastali. Neobrazložen ugovor se namreč že na podlagi drugega odstavka 57. člena ZIZ šteje kot neutemeljen in ga mora sodišče zavrniti. Četudi ga upniku kljub določbi tretjega odstavka 57. člena ZIZ sodišče vroči v odgovor, pa upnikov odgovor na ugovor ni potreben. Tudi ob upoštevanju pravne posledice iz prvega odstavka 58. člena ZIZ (tj. da se dolžnikove ugovorne

Odškodninski zahtevek zaradi protipravnega ravnanja sodišča je utemeljen, če se izkaže, da je bilo ravnanje sodišča v postopku v očitnem nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo in je zato stranki nastala škoda. Pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je lahko sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, temveč o sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti, ko na primer sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso oziroma ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka oziroma sodniške dolžnosti.

Sodišče prve stopnje se je povsem izognilo presoji, ali je bila izterjevana obveznost v celoti, kot izhaja iz pravnomočnega sklepa o izvršbi, poplačana. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je zahtevalo od upnika, da se odzove na obvestilo dolžnikovega dolžnika o realizaciji izvršbe, in na neaktivnost upnika vezalo domnevo, da za izvršbo nima več pravnega interesa, je brez pravne podlage. Upnik ima le pravico, da se o navedenem obvestilu kot procesnem gradivu izjavi, ne pa tudi dolžnost, kot jo je vzpostavilo sodišče prve stopnje skupaj s protipravno sankcijo zaradi morebitne neaktivnosti. V položaju, ko mora ravnati sodišče po uradni dolžnosti, neaktivnost strank nima pomena.

Namen izvršilnega postopka je, skladno z ustavno zahtevo po učinkovitosti pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, zagotoviti poplačilo upnika iz premoženja dolžnika. Cilj izvršilnega postopka pa ne more biti v tem, da upnik pride do poplačila svoje terjatve za vsako ceno (ne iz premoženja dolžnika, ampak nekoga tretjega). Kupec se mora v izvršilnem postopku zavedati, da ne gre za običajno prodajo v dogovoru pogodbenih strank, ampak prisilno prodajo, ki je nerazdružljivo povezana z namenom prisilnega poplačila upnikove terjatve in ustavnim varstvom dolžnika pred izgubo premoženja, ki ne bi bila v skladu z načelom sorazmernosti (2. člen Ustave). Iz tega izhajajo posebnosti in tveganja pri tovrstni prodaji, s katerimi mora kupec računati, v zameno pa lahko pridobi nepremičnino bistveno pod ocenjeno tržno vrednostjo. Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje le tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) na nepremičnini, to pa ne more veljati v primeru, ko je upnik pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku. Prodaja celotne ne

Sodišče prve stopnje je zavzelo nepravilno razlago določila tretjega odstavka 34. člena ZIZ, ki zanemari argument koherence, saj ne upošteva osrednje vloge sklepa o izvršbi in vezanosti nadaljnjih procesnih dejanj na njegovo učinkovanje (47. člen ZIZ). Sodišče prve stopnje sicer lahko do konca izvršilnega postopka na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti, vendar ne sme odločiti o ugovoru zoper sklep o nadaljevanju z novim izvršilnim sredstvom, preden ne postane pravnomočna odločitev iz sklepa o izvršbi. V fazi izvršbe bo na spoštovanje načela sorazmernosti in v tej zvezi stopnjevitost posega v dolžnikovo premoženje pazilo tudi izvršilno sodišče po uradni dolžnosti. Najprej bo sledilo možnosti poplačila upnikove terjatve iz morebitnih drugih milejših izvršilnih sredstev. Prodajo nepremičnin pa bo izvedlo le kot zadnjo in skrajno možnost, ko poplačilo iz drugih izvršilnih sredstev v razumnem roku ne bi bilo uspešno.

Izvršilno sodišče sme dovoliti (in nato opraviti) izvršbo le za terjatev, ki je navedena v izvršilnem naslovu (17. člena ZIZ). Če zamudne obresti niso v njem navedene, izvršilno sodišče ne sme samo presojati, ali je upnik do obresti upravičen. Navedeno pa ne pomeni, da dolžnik sicer v primeru zamude s plačilom denarne terjatve ni dolžan plačati tudi zakonskih zamudnih obresti (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Le v izvršilnem postopku jih upnik ne more prisilno izterjati, dokler zanje v pravdnem postopku ne pridobi izvršilnega naslova.

Že samo dejstvo poplačila kot procesnega dejanja v izvršilnem postopku ima procesni pomen konca postopka. Morebitno nadaljevanje postopka v takem primeru ni in ne more biti odvisno od volje (dispozicije) strank, kar predstavlja tudi upnikov umik predloga za izvršbo. Ta v pojasnjeni situaciji ni potreben, zato tudi do povrnitve stroškov v tej zvezi upnik ni upravičen. Vztrajanje upnika pri izvršbi za zanemarljivi znesek glavnice 0,38 EUR pomeni zlorabo pravice do sodnega varstva.

Že samo dejstvo poplačila kot procesnega dejanja v izvršilnem postopku ima procesni pomen konca postopka in sovpada z izčrpanjem upnikovega pravnega interesa za izvršbo kot temeljno procesno predpostavko za vodenje postopka. Upnikovo stališče, ki posamezna dejanja sodišča v fazi izvršbe obravnava samostojno, brez povezave s pravnomočno zaključeno dovolitveno fazo (pravnomočnim sklepom o izvršbi), je v nasprotju z zahtevo po koherenci (notranji povezanosti, soodvisnosti) kot temeljno lastnostjo pravnega sistema. Ustavitev postopka se po naravi stvari lahko nanaša le na postopek, kot je bil v teku. Za odgovor, v kakšnem obsegu oziroma glede katerih terjatev je obravnavani postopek izvršbe sploh tekel, je edina relevantna pravnomočna odločitev iz sklepa o izvršbi. Posebna možnost poplačila upnika zunaj stečajnega postopka (v izvršilnem postopku) ni v tem, da bi upnik lahko dosegel nadaljevanje izvršilnega postopka za neko drugo oziroma drugačno terjatev (upnik je v stečajnem postopku prijavil drugačno, višjo terjatev, kot izhaja iz sklepa o izvršbi. Odločitev o pravnem sredstvu je sistemsko neločljivo povezana z vsebino sodne odločbe, ki se s prav

Zakonski pogoji za določitev sodnih penalov so, da je dolžnikova obveznost ugotovljena s pravnomočno odločbo, ki je izvršilni naslov, da je potekel paricijski rok, da je določitev penalov zahteval upnik in da upnik še ni vložil predloga za izvršbo nedenarne obveznosti. Sklep o začasni odredbi je sicer izvršilni naslov in kot takšen lahko podlaga za izvršbo ali za naložitev sodnih penalov, vendar ima sklep o začasni odredbi tudi učinek sklepa o izvršbi. Učinek sklepa o izvršbi pa je, da se izvršba začne opravljati v mejah, določenih v sklepu o izvršbi, te meje pa so v sklepu o izvršbi začrtane v subjektivnem (stranke), objektivnem (terjatev) in funkcionalnem smislu (sredstva in predmet izvršbe), zato se zastavlja zlasti vprašanje vpliva te njegove zakonske lastnosti v primeru, ko upnik na njegovi podlagi predlaga tudi naložitev sodnih penalov.

Določba prvega odstavka 138. člena ZIZ o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, ne loči med izvršbo na kritje in na dobroimetje. Če je izvršba s sklepom o izvršbi na upnikov predlog dovoljena samo na dobroimetje, ki je del kritja, se ne more opraviti na dolžnikovo odobreno negativno stanje, ki ni dobroimetje.