42.a člen ZIZ

Potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo je listina, ki je na nek način analogna potrdilu o izvršljivosti, le da iz razlogov, ker je predlagana podlaga za izvršbo tuja sodna odločba, vsebuje več podatkov o sami odločbi in procesnih značilnostih postopka, v katerem je bila izdana. Drži sicer, da je izvršilno sodišče na tako potrdilo, analogno potrdilu o izvršljivosti, vezano, in ni pristojno presojati njegove utemeljenosti. Neutemeljeno potrdilo (o izvršljivosti) lahko namreč razveljavi samo sodišče oziroma organ, ki ga je izdal. V izvršilnem postopku dolžnik torej ne more uveljavljati nepravilnosti takega potrdila, vse dokler ni spremenjeno. Vezanost izvršilnega sodišča na potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo pa še ne pomeni, da izvršilno sodišče ne sme presoditi, ali potrdilo formalno vsebuje vse potrebne sestavine, da ga je kot takega mogoče šteti, tj., v konkretnem primeru torej, da resnično potrjuje, da je izvršba predlagana na podlagi evropskega naloga za izvršbo. Čeprav višje sodišče meni, da izvršilno sodišče sme presoditi formalno popolnost potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, to še ne pomeni, da lahko v primeru, da ugotovi, da temu ni tako (ugodi ugovoru in) predlog

V izvršilnem postopku dolžnik ne more uveljavljati nepravilnosti potrdila o izvršljivosti, saj je izvršilno sodišče na podatek o izvršljivosti vezano, vse dokler ni spremenjen. Navedeno po presoji višjega sodišča še toliko bolj velja za tuje potrdilo o izvršljivosti. Če je namreč za razveljavitev slovenskega potrdila o izvršljivosti, ki ga izda slovensko sodišče na podlagi 42.a člena ZIZ, pristojno za popravek ali razveljavitev takega potrdila o izvršljivosti po 42.c členu ZIZ prav tako slovensko sodišče, enako vzajemno velja tudi za tuje sodišče. Če torej dolžnica meni, da je avstrijsko sodišče napačno izdalo potrdilo o izvršljivosti, se mora za njegovo razveljavitev ali popravek obrniti na avstrijsko sodišče, do tedaj pa je slovensko izvršilno sodišče kot sodišče države izvršitve nanj vezano.

O predlogu za izdajo potrdila o izvršljivosti sodnih odločb odločajo sodišča prve stopnje, medtem ko so sodišča druge stopnje izvzeta. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem višjega sodišča, da je z dikcijo 42.a člena ZIZ zajeta le glavna terjatev, čeprav tega zakonodajalec ni posebej poudaril. V tej zadevi je bil glavni predmet odločanja upnikov ugovor zoper odpust obveznosti, odločitev o stroških ugovornega postopka pa je bila (po)stranska, odvisno od njihovega (ne)uspeha. Dejstvo, da je višje sodišče glede na drugačno odločitev o glavnem zahtevku in njihovo akcesorno naravo prvič odločilo, da je dolžnik upravičen do povrnitve svojih stroškov ugovornega postopka in jih odmerilo, ni bistveno. Za pristojnost sodišča je odločilno, katero sodišče je bilo pristojno na prvi stopnji za odločanje o upnikovem ugovoru zoper odpust obveznosti (čeprav se ne potrjuje izvršljivosti odločitve v tem delu) in ne, katero sodišče je odločilo o dolžnikovih ugovornih stroških (čeprav se predlaga potrditev izvršljivosti te odločitve).

Sodišče prve stopnje je s sklepom, na katerega se je nanašala pritožba, ki jo je sodišče z izpodbijanim sklepom zavrglo kot prepozno, odločalo o predlogih pritožnika skladno z določbami ZIZ, pri tem pa ni šlo za postopek zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja. Postopek za izdajo potrdila o izvršljivosti in pravnomočnosti je potrebno šteti kot samostojni postopek znotraj postopka, v katerem je nastala sodna odločba, na katero se izdaja potrdila (ali uporaba pravnih sredstev v zvezi s tem) nanaša. Pritožbeni rok za pritožbo zoper sklep, s katerim odloča sodišče skladno z določbami 42. in 42.a člena ZIZ, pa čeprav gre za odločanje v zvezi s sodnimi odločbami, ki so izdane znotraj postopka zaradi insolventnosti, v času poletnega poslovanja ne teče.

V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine se dolžniku pred izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne vroči tudi predlog za izvršbo in tako ni zagotovljena kontradiktornost že pred izdajo odločbe. Dolžnik ima šele po izdaji sklepa o izvršbi možnost vložiti ugovor in v njem uveljavljati vse dopustne ugovorne razloge. Zaradi navedenega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni mogoče potrditi kot evropski nalog za izvršbo.

Po določbi 40.c člena ZIZ je v postopku izdaje potrdila o izvršljivosti odločbe, poravnave oziroma javne listine ne glede na določbo prvega odstavka 42.a člena ZIZ pristojno tisto sodišče, ki je v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine po ugotovitvi pravnomočnosti sklepa o izvršbi krajevno pristojno za odločanje glede na dovoljena sredstva izvršbe.

40.c člen ZIZ določa, da je v postopku izdaje potrdila o izvršljivosti odločbe, poravnave oziroma javne listine ne glede na določbo prvega odstavka 42.a člena ZIZ pristojno tisto sodišče, ki je v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine po ugotovitvi pravnomočnosti sklepa o izvršbi krajevno pristojno za odločanje glede na dovoljena sredstva izvršbe.

Kot evropski nalog za izvršbo se lahko potrdi zgolj sodna odločba, ki je bila izdana v postopku, v katerem so bile dolžniku dane zadostne informacije o zahtevku, o postopkovnih korakih, ki so potrebni za ugovarjanje zahtevku, ter o posledicah nesodelovanja v postopku oziroma odsotnosti ugovora. Na ta način se preveri, če odločitev dolžnika ostati pasiven (dolžnica sklepu o izvršbi ni ugovarjala) temelji na ustreznih informacijah, saj je samo v tem primeru njen molk upravičeno šteti za (pasivno) soglasje. Zgolj oznaka verodostojne listine z datumom njene izdaje in zapadlostjo ter zneskom terjatve temelja zahtevka ne opredeljuje, njegovo opredelitev pa Uredba zahteva. Ker dolžnici že vse ustrezne informacije o zahtevku niso bile zagotovljene, je že to zadosten razlog za zavrnitev predloga za potrditev sklepa o izvršbi kot evropskega naloga za izvršbo. Dolžnica je bila prikrajšana tudi za pravico do opozorila, da neugovarjanje sklepu o izvršbi v za to določenem ugovornem roku pomeni, da se bo sklep izvršil, kot tudi za jasno opozorilo, da jo bo v primeru odsotnosti ugovora zoper sklep o izvršbi bremenilo tudi plačilo stroškov v zvezi s sodnim postopkom. Dolžnici tudi ni bilo

Dolžnik je bil prikrajšan za pravico do opozorila, da neugovarjanje sklepu o izvršbi v za to določenem ugovornem roku pomeni, da se bo sklep izvršil, kot tudi za jasno opozorilo, da bo dolžnika v primeru odsotnosti ugovora zoper sklep o izvršbi bremenilo tudi plačilo stroškov v zvezi s sodnim postopkom. Že to je zadosten razlog, da je sodišče izdajo potrdila o EIN za sklep o izvršbi VL 91117/2008 z dne 4. 11. 2008 zavrnilo. Uporaba 18. člena Uredbe, ki omogoča popravek neskladnosti z minimalnimi standardi iz poglavja III Uredbe po presoji pritožbenega sodišča v postopku izdaje sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne pride v poštev, saj se v takem postopku dolžniku vroči le sodna odločba, ne pa predhodno tudi predlog upnika. Le sodba o pasivno nespornem zahtevku, ki je bila rezultat predhodnega kontradiktornega postopka, se v smislu Uredbe lahko potrdi kot EIN.

Za odločanje o upnikovem predlogu za potrditev sklepa o izvršbi kot evropskega naloga za izvršbo je pristojno sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje glede na dovoljena sredstva izvršbe. Splošno pravilo ZIZ-L je, da se postopki nadaljujejo in končajo po določbah spremenjenega zakona.

Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. 4. 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov v 6. členu določa, da se sodba o nespornem zahtevku, izdana v državi članici, kadar koli na zahtevo sodišču izvora potrdi kot evropski nalog za izvršbo. Prvi odstavek 42.a člena ZIZ pa določa, da potrdilo o izvršljivosti odločbe oziroma javne listine na podlagi določb pravnega akta Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, izda na zahtevo stranke organ, ki je odločal o terjatvi na prvi stopnji oziroma je sestavil javno listino. Glede na to, da je zgoraj navedene sklepe izdalo Okrajno sodišče v Novem mestu, ga je treba šteti kot sodišče izvora oziroma organ, ki je odločal o terjatvi na prvi stopnji.

Organ, ki je v dani zadevi odločal o terjatvi na prvi stopnji, je tudi matično sodišče, ki je potrdilo o pravnomočnosti razveljavilo ter odločalo o ugovoru zoper sklep o izvršbi, kar pomeni, da je tudi to sodišče odločalo o terjatvi na prvi stopnji in so nato šele v postopku pred njim (ponovno) nastali pogoji za ugotovitev pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Izdaja evropskega naloga za izvršbo pomeni izdajo potrdila o izvršljivosti odločbe z ugotavljanjem tudi drugih pogojev, ki jih zahteva UEIN, zato mora v danem primeru pogoje za izdajo presoditi matično sodišče.

S tem potrdilom iz priloge V k Uredbi Bruselj I se ne potrjuje nič drugega, kot nastop izvršljivosti po domačih pravilih in ta je podlaga za pridobitev eksekvature. Potrdilo iz priloge V Uredbe Bruselj I je po “pravni moči” enako potrdilu o izvršljivosti, ki ga izda stranki (upniku) sodišče oziroma organ, ki je odločal o terjatvi na prvi stopnji v skladu s prvim odstavkom 42. člena ZIZ, za uporabo v Sloveniji. Če je slovenska sodna odločba pravnomočna in izvršljiva, mora slovensko sodišče, kot to utemeljeno navaja tožeča stranka v pritožbi, na zahtevo stranke izdati potrdilo o izvršljivosti bodisi za njeno za uporabo (izvršbo) v Sloveniji po 42. členu ZIZ bodisi za uporabo v mednarodnem prometu (priznanje in izvršitev) po Uredbi Bruselj I in 42.a členu ZIZ, če gre za Evropsko unijo.

Že po pravilni ugotovitvi izvršljivosti sodbe nastala nova dejstva ne morejo biti razlog za razveljavitev klavzule izvršljivosti, ker ima dolžnik za to na voljo druga ustrezna pravna sredstva,, ki se jih bo lahko poslužil v primeru, če upnik v predlogu za izvršbo učinkov in pogojev sklenjene prisilne poravnave ne bi upošteval.

Vrhovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o pritožbi upnice zoper sklep o zavrnitvi zahteve za potrditev pravnomočnega plačilnega naloga kot evropskega naloga za izvršbo po Uredbi 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov.