42.c člen ZIZ

Potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo je listina, ki je na nek način analogna potrdilu o izvršljivosti, le da iz razlogov, ker je predlagana podlaga za izvršbo tuja sodna odločba, vsebuje več podatkov o sami odločbi in procesnih značilnostih postopka, v katerem je bila izdana. Drži sicer, da je izvršilno sodišče na tako potrdilo, analogno potrdilu o izvršljivosti, vezano, in ni pristojno presojati njegove utemeljenosti. Neutemeljeno potrdilo (o izvršljivosti) lahko namreč razveljavi samo sodišče oziroma organ, ki ga je izdal. V izvršilnem postopku dolžnik torej ne more uveljavljati nepravilnosti takega potrdila, vse dokler ni spremenjeno. Vezanost izvršilnega sodišča na potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo pa še ne pomeni, da izvršilno sodišče ne sme presoditi, ali potrdilo formalno vsebuje vse potrebne sestavine, da ga je kot takega mogoče šteti, tj., v konkretnem primeru torej, da resnično potrjuje, da je izvršba predlagana na podlagi evropskega naloga za izvršbo. Čeprav višje sodišče meni, da izvršilno sodišče sme presoditi formalno popolnost potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, to še ne pomeni, da lahko v primeru, da ugotovi, da temu ni tako (ugodi ugovoru in) predlog

V izvršilnem postopku dolžnik ne more uveljavljati nepravilnosti potrdila o izvršljivosti, saj je izvršilno sodišče na podatek o izvršljivosti vezano, vse dokler ni spremenjen. Navedeno po presoji višjega sodišča še toliko bolj velja za tuje potrdilo o izvršljivosti. Če je namreč za razveljavitev slovenskega potrdila o izvršljivosti, ki ga izda slovensko sodišče na podlagi 42.a člena ZIZ, pristojno za popravek ali razveljavitev takega potrdila o izvršljivosti po 42.c členu ZIZ prav tako slovensko sodišče, enako vzajemno velja tudi za tuje sodišče. Če torej dolžnica meni, da je avstrijsko sodišče napačno izdalo potrdilo o izvršljivosti, se mora za njegovo razveljavitev ali popravek obrniti na avstrijsko sodišče, do tedaj pa je slovensko izvršilno sodišče kot sodišče države izvršitve nanj vezano.

Če dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, mu dokazov o tem v izvršilnem postopku ni treba predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku in ne na dolžniku. Če dokaze predlaga, pa pri tem ne veljajo nobene omejitve glede izbora dokaznih sredstev. Ugovorna navedba dolžnice, da "upniku ne dolguje ničesar" po presoji pritožbenega sodišča predstavlja zanikanje obstoja obligacijskega razmerja med njo in upnikom, na podlagi katerega bi naj upniku dolgovala terjatev navedeno v predlogu za izvršbo. Nadaljnje ugovorne navedbe, ki se nanašajo na domnevno nasprotno terjatev dolžnice do upnika, ki jo bo uveljavljala z nasprotno tožbo, pa na zanikanje obstoja prvotnega razmerja (ki ga upnik zatrjuje v predlogu in na katerem temelji sklep o izvršbi), po presoji pritožbenega sodišča ne vplivajo, saj iz ugovornih navedb ni mogoče sklepati, da gre za medsebojne terjatve in obveznosti iz istega obligacijskega razmerja.

O predlogu za izdajo potrdila o izvršljivosti sodnih odločb odločajo sodišča prve stopnje, medtem ko so sodišča druge stopnje izvzeta. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem višjega sodišča, da je z dikcijo 42.a člena ZIZ zajeta le glavna terjatev, čeprav tega zakonodajalec ni posebej poudaril. V tej zadevi je bil glavni predmet odločanja upnikov ugovor zoper odpust obveznosti, odločitev o stroških ugovornega postopka pa je bila (po)stranska, odvisno od njihovega (ne)uspeha. Dejstvo, da je višje sodišče glede na drugačno odločitev o glavnem zahtevku in njihovo akcesorno naravo prvič odločilo, da je dolžnik upravičen do povrnitve svojih stroškov ugovornega postopka in jih odmerilo, ni bistveno. Za pristojnost sodišča je odločilno, katero sodišče je bilo pristojno na prvi stopnji za odločanje o upnikovem ugovoru zoper odpust obveznosti (čeprav se ne potrjuje izvršljivosti odločitve v tem delu) in ne, katero sodišče je odločilo o dolžnikovih ugovornih stroških (čeprav se predlaga potrditev izvršljivosti te odločitve).

V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine po ugotovitvi pravnomočnosti sklepa o izvršbi pa je za vodenje in odločanje v izvršilnem postopku na prvi stopnji krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje glede na dovoljena sredstva izvršbe. To sodišče je pristojno tudi za odločanje v postopku nasprotne izvršbe, v postopku obnove postopka, v postopku za vrnitev v prejšnje stanje in ne glede na drugi odstavek 42.c člena ZIZ tudi v postopku razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi (tretji odstavek 40.c člena ZIZ). Pri tem je za razmejitev pristojnosti v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine med Okrajnim sodiščem v Ljubljani (COVL) in sodiščem, ki je krajevno pristojno za odločanje glede na dovoljena sredstva izvršbe, ključna prva ugotovitev pravnomočnosti sklepa o izvršbi, ne glede na to, ali je bilo potrdilo o pravnomočnosti sklepa o izvršbi izdano utemeljeno ali ne.

Za odločanje o predlogu za obnovo postopka za vrnitev v prejšnje stanje in razveljavitev klavzule pravnomočnosti v izvršilnem postopku, ki teče na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi VL, je krajevno pristojno sodišče, ki je krajevno pristojno glede na dovoljena sredstva izvršbe.

Že po pravilni ugotovitvi izvršljivosti sodbe nastala nova dejstva ne morejo biti razlog za razveljavitev klavzule izvršljivosti, ker ima dolžnik za to na voljo druga ustrezna pravna sredstva,, ki se jih bo lahko poslužil v primeru, če upnik v predlogu za izvršbo učinkov in pogojev sklenjene prisilne poravnave ne bi upošteval.

V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine je za odločanje o dolžnikovi vlogi, ki se obravnava bodisi kot nov ugovor bodisi kot predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o izvršbi pristojno sodišče, ki je krajevno pristojno glede na dovoljena sredstva izvršbe.

Določbo 40.c člena ZIZ je treba razlagati tako, da se nanaša zgolj na prvo ugotavljanje pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Sodišče potem, ko mu je bila zadeva po ugotovitvi pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi tretjega odstavka 40.c člena ZIZ posredovana v reševanje, celovito odloča o vseh nadaljnjih vprašanjih v izvršilnem postopku tudi v primeru razveljavitve potrdila o pravnomočnosti sklepa o izvršbi.

Določbo 40.c člena ZIZ je treba razlagati tako, da se nanaša zgolj na prvo ugotavljanje pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Po morebitni razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti sklepa o izvršbi s strani sodišča, ki je krajevno pristojno za odločanje glede na dovoljena sredstva izvršbe, se zadeve zato ne vrača v reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani (COVL), ampak je še naprej podana pristojnost sodišča, ki je potrdilo o pravnomočnosti razveljavilo.

Sodišče prve stopnje je razveljavilo klavzulo pravnomočnosti in ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje skladno z določbo tretjega odstavka 40.c člena ZIZ. Odločitev v tem obsegu ni pritožbeno izpodbijana. Zaradi tega je potrebno skladno z določbo prvega odstavka 40.c člena ZIZ odstopiti dolžnikov ugovor v reševanje izključno krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču, saj zadeva dejansko zaradi razveljavitve klavzule pravnomočnosti in ugoditve predlogu za vrnitev v prejšnje stanje še ni pravnomočna. V tej fazi bo zato moralo odločati izključno krajevno pristojno sodišče.

Določba 40.c člena ZIZ je specialna in se nanaša tudi na odločanje o domnevno prepoznem ugovoru ali o ugovoru, za katerega sodišče ni vedelo ob potrditvi pravnomočnosti sklepa o izvršbi.

V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine po ugotovitvi pravnomočnosti sklepa o izvršbi je za vodenje in odločanje v izvršilnem postopku na prvi stopnji krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje glede na dovoljena sredstva izvršbe, in sicer (med drugim) tudi v postopku za vrnitev v prejšnje stanje in ne glede na drugi odstavek 42.c člena zakona tudi v postopku razveljavitve potrdila o pravnomočnosti oziroma izvršljivosti sklepa o izvršbi.

Po uveljavitvi novele ZIZ-H je izvršitveno sodišče pristojno tudi za odločanje v postopku za vrnitev v prejšnje stanje in, ne glede na drugi odstavek 42.c člena, tudi v postopku razveljavitve potrdila o pravnomočnosti oziroma izvršljivosti sklepa o izvršbi.

Vrhovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o pritožbi upnice zoper sklep o zavrnitvi zahteve za potrditev pravnomočnega plačilnega naloga kot evropskega naloga za izvršbo po Uredbi 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov.