VSK Sklep I Ip 241/2023

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnice, sklep o izvršbi z dne 4. 4. 2022 razveljavilo in upničin predlog za izvršbo zavrnilo. Upnici je naložilo, da v roku osmih dni plača dolžnici stroške ugovornega postopka v znesku 715,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper to odločitev se pritožuje upnica. Navaja, da je pred začetkom tega izvršilnega postopka, z namenom pridobitve ustreznega izvršilnega naslova, sprožila hipotekarno tožbo v skladu s 153. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). S tožbo je zahtevala, da je toženka, kot zemljiškoknjižna lastnica obremenjenih nepremičnin in hipotekarna dolžnica (ki ni hkrati tudi osebna dolžnica), dolžna priznati, da je tožnica upravičena zahtevati poplačilo svoje terjatve iz zastavljenih nepremičnin in dopustiti poplačilo terjatve z izvršbo zastavljenih nepremičnin. S sodbo, izdano na podlagi te hipotekarne tožbe, je pridobila izvršilni naslov, na podlagi katerega je lahko vložila predmetni predlog za izvršbo. V zvezi s tem obstaja dolgoletna usklajena sodna praksa. Stališče sodišča prve stopnje glede neusklajenosti predloga za izvršbo in izvršilnega naslova je napačno in brez pravne podlage. Namen hipotekarne tožbe je ravno v tem, da upnik pridobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko pride do poplačila denarne terjatve, in sicer s prodajo s hipoteko obremenjenih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da sodba vsebuje tudi besedilo, da je toženka dolžna dopustiti poplačilo terjatve z izvršbo na nepremičnine. Glede na vse navedeno zaključuje, da je izpodbijani sklep napačen.

3Pritožba je utemeljena.

4V tej zadevi predstavlja izvršilni naslov pravnomočna in izvršljiva zamudna sodba Okrožnega sodišča v Kopru, P 42/2021 z dne 30. 8. 2021. Iz izreka te sodbe izhaja, da je toženka (sedaj dolžnica) dolžna priznati, da je tožnica (sedaj upnica) upravičena zahtevati poplačilo svoje terjatve v znesku 59.075,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2021 dalje do plačila, s prodajo zastavljenih nepremičnin (ki so predmet te izvršbe), in sicer do najvišjega zneska 100.000,00 EUR, ter dopustiti poplačilo terjatve z izvršbo na predmetne nepremičnine.

5Dolžnica iz tega postopka ni osebna dolžnica, temveč hipotekarna oziroma realna dolžnica. Svoje nepremičnine je na pogodbeni podlagi zastavila za tuj dolg. Upnica zato od nje (v pravdnem postopku) ni mogla zahtevati, da plača zavarovano terjatev. Lahko je uveljavljala, da sodišče toženki (dolžnici) naloži, da je dolžna priznati, da je tožnica (upnica) upravičena zahtevati poplačilo svoje terjatve iz zastavljenih nepremičnin in dopustiti poplačilo te terjatve z izvršbo na zastavljene nepremičnine.¹ Tako se glasi tudi izrek sodbe, ki predstavlja v tej zadevi izvršilni naslov. Na ta vidik pritožba pravilno opozarja. Stališče sodišča prve stopnje, da ta sodba ni primeren izvršilni naslov za predlagana nepremičninsko izvršbo, ni pravilno.

6Ker se sodišče prve stopnje do drugih oziroma vseh ugovornih navedb dolžnice ni opredelilo, je moralo pritožbeno sodišča izpodbijano odločitev razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj upošteva gornja stališča ter o ugovoru ponovno odloči.

¹ Tako T. Keresteš v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 688 in 689.