275. člen ZIZ

Z založitvijo varščine po prvem odstavku 275. člena ZIZ ni mogoče nadomestiti vrzeli v predlagateljevem trditvenem gradivu. Kadar ta ne zmore konkretno opredeliti, tako kot tega ni zmogla pritožnica, kaj natanko je tista nevarnosti, ki mu grozi, si s položitvijo varščine ne more pomagati.

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da zgolj teoretična, hipotetična možnost, da lahko toženca vsak čas premoženje odtujita ali obremenita, ne zadošča za izkaz verjetnosti, da bosta aktivno ukrepala v smeri onemogočenja oz. preprečitve uveljavitve plačila odškodnine. Možnost še ne pomeni verjetnosti. Varščino ZIZ predvideva izrecno tudi v primeru, če upnik ne izkaže (vseh) zahtevanih pogojev za izdajo začasne odredbe. Razlaga sodišča, da to nikoli ni mogoče, bi torej šla v izrecno nasprotje črki zakona.

Predhodno vložen predlog za izdajo začasne odredbe oziroma predhodna odločitev o zavrnitvi takega predlog ni ovira za vložitev novega predloga za izdajo začasne odredbe, če je ta utemeljevan spremenjenimi, objektivno novimi dejanskimi okoliščinami, ki ob vlaganju prvega predloga za izdajo začasne odredbe še niso obstajale. V evropskem prostoru v mednarodni pravni teoriji je večinsko uveljavljeno stališče, da pravilo litispendence za začasne ukrepe z mednarodnim elementom ne velja in je zaradi vzpostavljene dvotirnosti mogoče zahtevati več ukrepov pri sodiščih različnih držav (glede na pravila o izključni pristojnosti), saj tuje sodišče ne more določiti uporabe prisilnih sredstev, da bi to zavezovalo tudi slovensko sodišče. Dokler tuja sodna odločba ni priznana, na območju Republike Slovenije ne učinkuje kot pravnomočna sodba in se vprašanje pravnomočno razsojene stvari lahko izpostavi šele po uspešnem priznanju tuje sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se za premoženjsko pravna razmerja med strankama, ki sta ruska državljana z zadnjim skupnim prebivališčem v Švici, ne uporablja slovensko, temveč švicarsko pravo. Upnica je uspela verjetn

Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti izpodbijanega sklepa, ker se sodišče ni izreklo o upnikovi ponudbi za položitev varščine. Ker izdaja začasne odredbe posega v dolžnikov pravni položaj, ni sprejemljiva taka razlaga 275. člena ZIZ, ki bi omogočala položitev varščine, četudi upnik ne bi verjetno izkazal, da bi se njegov položaj z izdajo začasne odredbe kakorkoli izboljšal. Pritožnikov predlog je zato očitno neutemeljen.

Zadostno zavarovanje je lahko le takšno, ki ne glede na vse možne okoliščine in dogodke v času od izdaje zavarovanja do njegovega predvidenega unovčenja zagotavlja, da bo prejemnik zavarovanja na njegovi podlagi ob zapadlosti obveznosti lahko prejel svoje plačilo. Po mnenju pritožbenega sodišča izjava upnice, da za plačilo jamči z vsem svojim premoženjem sploh ne predstavlja zavarovanja, saj v ničemer ne izboljšuje položaja prodajalcev kot upnikov. Enako pa velja tudi za elektronsko sporočilo, iz katerega izhaja zgolj to, da naj bi bil upnici odobren kredit, ki bi ga lahko črpala šele pod določenimi pogoji.

Trditve o odprtju računa v tujini in selektivnem poplačilu upnikov (z asignacijami in cesijskimi pogodbami), če bi jih upnik uspel verjetno izkazati, utemeljujejo sklepanje o nevarnosti uveljavitve upnikove terjatve zaradi dolžnikovega ravnanja. Pritožbeno sodišče zato ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da (zadostnega) trditvenega bremena upnik ni zmogel in da zato tudi niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 275. člena ZIZ.

S plačilom varščine lahko upnik doseže izdajo začasne odredbe tudi v primeru, če ni izkazal verjetnosti terjatve in verjetnega obstoja nevarnosti, da mu bo uveljavitev terjatve sicer onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje je torej neutemeljeno zavrnilo predlog tožeče stranke za položitev varščine kot pogoj za izdajo začasne odredbe iz razloga, ker tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti izkazala, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ker je tožeča stranka sama trdila, da je čista vrednost te nepremičnine negativna, s predlagano začasno odredbo v tem delu ne bo dosegla namena zavarovanja, ki je v zavarovanju uveljavitve njene terjatve, saj je takšno zavarovanje brez vsakršne vrednosti.

Izhajajoč iz dolžnikovega ugovora sme upnik po naravi stvari v odgovoru navajati (nova) dejstva in predlagati (nove) dokaze, s katerimi zasleduje zanj ugodno odločitev in s katerimi izpodbija navedbe in dokaze, za katere je izvedel šele z vročitvijo ugovora. Zato je pritožnikovo stališče, da sodišče odločitve ne bi smelo opreti na trditve iz odgovora na ugovor, kot pravno upoštevne trditve in dokaze pa bi smelo vzeti le tiste, ki so vsebovane v predlogu za zavarovanje in ugovoru, zmotno in v direktnem nasprotju s 57. členom ZIZ. V postopku zavarovanja z začasno odredbo zadošča za presojo, da so do standarda verjetnosti izkazani razlogi, ki govorijo v prid priznanju tuje arbitražne odločbe. S tem je podana verjetnost terjatve. Kar presega to, je stvar postopka priznanja tuje arbitražne odločbe. Določbi o upniški varščini iz 275. člena ZIZ sta izjemi od splošnega pravila iz 270. člena ZIZ, zato ju je treba razlagati restriktivno. Gre za zavarovanje bodoče terjatve, kar še toliko bolj oža možnosti za dolžnikov uspeh. Ob že tako ozki razlagi te določbe, ki velja v situacijah, ko o terjatvi sploh še ni razsojeno, je treba v tem primeru imeti tudi pred očmi, da gre z

Če upnik ne poda ustrezne (sklepčne) trditvene podlage, je vseeno, če tisto, ki jo poda (in ki torej sama po sebi po materialnem pravu ni zadostna za uspeh s predlogom), dolžnik ne prereka - upnik z zahtevkom kljub temu ne bo mogel uspeti. Za regulacijske začasne odredbe se ne more uporabiti institut izdaje začasne odredbe ob pogoju položitve upnikove varščine.

Pri regulacijskih začasnih odredbah ni nevarnosti, da uveljavitev terjatve ne bo omogočena, ali da bo otežena, saj je v bistvu terjatev z izdajo takšne odredbe (začasno) že uveljavljena. To pomeni, da se za regulacijske začasne odredbe, kjer se o nevarnosti uveljavitve terjatve niti ne razpravlja, ne more uporabiti instituta izdaje začasne odredbe ob pogoju položitve upnikove varščine.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je tožnik vložil drugačen predlog od tistega, o katerem je sodišče prve stopnje že pravnomočno odločilo. Ni namreč pritrditi v pritožbi zatrjevanemu, da ponujena varščina v višini 30.000,00 EUR in razlaga, da s plačilom takšne varščine tožencu ne more nastati nikakršna škoda, predstavlja novo dejstvo in okoliščino, zaradi katere bi moralo sodišče prve stopnje nov predlog za izdajo začasne odredbe meritorno obravnavati.

Pri odločanju o začasnih odredbah je treba upoštevati koristi obeh strank, ne le ene. Začasna odredba poslabša dolžnikov položaj. Če bi upnik imel pravico, doseči izdajo začasne odredbe celo brez vsakršnih trditev, da dolžnik s svojim ravnanjem ogroža uveljavitev upnikove terjatve, bi to pomenilo, da upnik lahko doseže izdajo začasne odredbe zgolj ob verjetnem izkazu svoje terjatve, ob plačilu varščine in ne glede na ravnanje samega dolžnika. Takšna razlaga besedila prvega odstavka 275. člena ZIZ bi premočno koristila upniku na račun dolžnika. Prvi odstavek 275. člena ZIZ je torej treba razlagati tako, da predlog za položitev varščine upnika ne oprosti trditvenega bremena. Upnik mora torej zatrjevati takšne okoliščine, na temelju katerih bi bilo mogoče sklepati, da grozi nevarnost onemogočanja uveljavljanja terjatve zaradi dolžnikovega ravnanja.

V postopku na prvi stopnji se je tožena stranka v okviru predloženega procesnega gradiva ves čas izrecno sklicevala le na okoliščino, da je terjatev tožeče stranke prenehala (ugasnila) po volji tožene stranke, in sicer na podlagi pobotne izjave tožene stranke z dne 6.10.2014 (prvi odstavek 312. člena OZ). Tožena stranka torej v okviru postopka na prvi stopnji sploh ni trdila, da sta se pravdni stranki (oziroma tožeča stranka in družba A. d.o.o.) dogovorili, da se njune vzajemne terjatve štejejo za pobotane (pactum de compensando). Ker torej ugovor sporazumnega pobotanja tožena stranka uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, se pritožbene navedbe v tem delu štejejo za prepozne in pravno neupoštevne.

Izpodbijanega sklepa ni mogoče uspešno utemeljiti na domnevi, da višje varščine upnik ne bo pripravljen plačati, saj je odločitev o plačilu s strani sodišča določene varščine v domeni upnika. Sodna praksa v zvezi z obstojem nevarnosti pri izdaji začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve res stoji na stališču, da mora upnik pri izkazu subjektivnega pogoja zatrjevati in verjetno izkazati konkretno ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem, ki meri na izigravanje upnika. Vendar pa lahko upnik s plačilom varščine doseže izdajo začasne odredbe tudi v primeru, da ni izkazal verjetnosti terjatve in verjetnega obstoja nevarnosti. V takem primeru dobi namreč dolžnik iz založene varščine na relativno enostaven način povrnjeno škodo, ki mu je nastala zaradi neutemeljene ali neupravičene začasne odredbe.

Določba 275. člena ZIZ izrecno ne razporeja trditvenega in dokaznega bremena. V konkretnem primeru se pokaže kot odločilno, da lahko zahteva sodišča, da upnik konkretizira eventuelno dolžnikovo škodo, predstavlja nepremagljivo oviro. Sodišče ima možnost, da takrat, ko obstajajo za to upravičeni razlogi, upošteva dokazno stisko stranke in medsebojno povezanost trditvenega in dokaznega bremena strank. Trditveno in dokazno breme glede višine škode, ki bi lahko dolžniku nastala z izvršitvijo začasne odredbe, je na dolžniku. Po naravi stvari je namreč dolžniku lažje dokazati oziroma ima lažji dostop do podatkov glede škode, ki bi jo utegnil utrpeti z izdajo začasne odredbe. Po oceni pritožbenega sodišča zato spoznavna kriza sodišča glede na vse okoliščine primera terja kontradiktoren postopek. Dolžnost sodišča je, da oceni morebitno škodo pri dolžniku in na tej podlagi določi višino varščine.

Smisel varščine je v možnosti dolžnika, da dobi v čim krajšem času in s čim manjšimi težavami povrnjeno škodo, ki bi mu nastala zaradi neutemeljene ali neupravičene začasne odredbe. S plačilom varščine tako upnik lahko doseže izdajo začasne odredbe tudi v primeru, da ni izkazal verjetnosti terjatve in verjetnega obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve sicer onemogočena ali precej otežena.

Za določitev varščine po drugem odstavku 275. člena ZIZ morajo biti smiselno podani pogoji po 272. členu ZIZ.

Določba 275. člena ZIZ sicer dopušča izdajo začasne odredbe, ne da bi upnik izkazal verjeten obstoj terjatve in nevarnosti, kar pa še ne pomeni, da upniku nikakor ni potrebno izkazovati obstoja terjatve in nevarnosti, le ''verjetno'' mu ju ni potrebno izkazati.

Če ravnanja dolžnika, ki sicer lahko pomenijo kršitev pogodbenih določb, niso nevarna za premoženje dolžnika oziroma njegovo sposobnost poplačati dolg, jih ne moremo šteti za pravno relevantna pri uporabi 2. odstavka 270. člena ZIZ.

Odlašanje z odločitvijo o predlagani začasni odredbi v položaju, ko sta tožeči stranki verjetnost svoje pravice izkazali z ugotovitveno odločbo URSIL, ki temelji tudi na polnem preizkusu patenta (tudi s strani strokovnjakov farmacevtske stroke), do pridobitve novega izvedenskega mnenja, bi pomenilo, da bi sodišče glede obstoja pravice terjalo višjo stopnjo skladnosti svoje predstave od predpisane stopnje verjetnosti. Ugotavljanje pogoja za izdajo začasne odredbe po točki c) 2. odst. 123. člena ZIL-1 terja primerjanje neugodnih posledic na strani obeh pravdnih strank, to je tožeče stranke ob neizdaji začasne odredbe v primerjavi s posledicami na strani tožene stranke ob izdaji začasne odredbe, ki bi se kasneje izkazala za neutemeljeno. Posledice, ki jih je potrebno primerjati, se ne kažejo nujno zgolj v grozeči materialni škodi, ki bi jo morale stranke na konkretizirani ravni izkazati. Zakon uporablja pojem „neugodne posledice“ in ne zgolj škode. Potrebno je zato tehtati tudi morebitne druge posledice glede na podano trditveno podlago obeh pravdnih strank. 1. odst. 275. člena ZIZ, ni mogoče uporabiti kot podlago za izdajo regulacijskih začasnih odredb iz 123. člena Z