273.b člen ZIZ

V postopku zavarovanja z začasnim odvzemom otrok je pri obravnavanju ugovora staršev raziskovalna dolžnost sodišča odvisna od teže škode oziroma očitne zaznavnosti ter oddaljenosti otroku grozeče škode.

Preživninska obveznost do mladoletnih otrok predstavlja naravno in strogo obveznost, ki od staršev terja, da poiščejo in izkoristijo vse možnosti za pridobitev finančnih sredstev, ki bodo omogočila zadovoljevanje potreb otrok in njihov zdrav razvoj. To pa pomeni, da se pri oceni pridobitne zmožnosti ne upoštevajo le zagotovljeni prihodki, temveč vsi prihodki, ki jih je preživninski zavezanec glede na izobrazbo, poklic, starost, zdravstveno stanje in delovno zmožnost sposoben doseči, pa tudi vsi drugi možni finančni viri.

V postopku zavarovanja oprava naroka ni obvezna. Pravici do izjave je zato zadoščeno, če ima stranka možnost pisne izjasnitve.

Domneva, da so stiki z nerezidenčnim staršem otroku v korist, velja le, če ni kakšnih posebnih okoliščin. Če pa je (z verjetnostjo) izkazano nasilje starša nad otrokom, je domneva o koristnosti stikov obrnjena: domneva se, da stiki niso v korist otroka in da starš, ki izvaja nasilje, nima stikov.

Izhajajoč iz določbe 273b. člena ZIZ je prvostopno sodišče pravilno v pravnem pouku izpodbijanega sklepa zapisalo, da je zoper izdano začasno odredbo dopustna pritožba, ker je bila dolžniku (očetu) v danem primeru dana možnost, da se glede predloga za izdajo začasne odredbe izjavi pred njeno izdajo.

Prvi nasprotni udeleženec nima več aktivne legitimacije zahtevati preživnine za polnoletnega drugega nasprotnega udeleženca, posledično tudi njegova pritožba v delu, ki se nanaša na preživnino za drugega nasprotnega udeleženca, ni dovoljena. Sodna praksa je enotna, da gre pri ugotavljanju potreb posameznega otroka za oceno le-teh in ne matematični seštevek posameznih stroškov. Življenjsko logično je namreč, da se stroški, povezani z otrokom, od meseca do meseca razlikujejo in jih ni moč določiti docela natančno. Vendar pa to naziranje sodišča ne odvezuje, da na podlagi 8. člena ZPP skrbno opravi dokazno oceno in svoje ugotovitve tudi argumentirano, logično ter razumljivo predstavi. Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek; ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Višje sodišče tudi ne more namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov ali odpraviti nejasnosti razlogov.

Stiki pod nadzorom CSD lahko predstavljajo ustrezno obliko za premostitev prehodnega težavnega obdobja pri vzpostavljanju stikov po daljši prekinitvi, kar je značilnost tudi obravnavanega primera. Namen stikov pod nadzorom v obravnavani zadevi je predvsem opolnomočenje otroka in očeta, da bosta lahko v nadaljevanju stike samostojno izvajala.

Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženka tudi po izdaji sklepa z dne 23. 1. 2023 nadaljevala s kršenjem zadnje začasne odredbe o stikih med toženko in otrokom ter da se je njeno protipravno ravnanje z nespoštovanjem sodne odločbe le še stopnjevalo. Tudi CSD je v mnenju 30. 3. 2023 opozoril na zaskrbljujoče samovoljno ravnanje toženke zaradi rednega kršenja začasne odredbe, kar lahko negativno vpliva na otrokov nadaljnji razvoj. Prvo sodišče je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da se toženka pri vztrajnem ponavljanju kršitev začasne odredbe ne ozira na otrokove potrebe. Kljub temu, da je otrok začasno zaupan v varstvo in vzgojo tožniku, je toženka večkrat za daljši čas (tudi več dni) zadržala otroka. Takšno stopnjevano kršenje začasnih odredb potrjuje predhodne ugotovitve izvedencev o toženkinem ogrožanju otrokovega razvoja. Iz njihovih mnenj izhaja, da se toženkino škodljivo vedenje stopnjuje ter ruši duševno ravnovesje otroka, ki je pod hudim stresom. Otrok polarizirano doživlja enega in drugega starša. Pri toženki obstaja povečano tveganje za ponovne poskuse odtujitve otroka oziroma je že opaženo odtujevanje otroka od tožnika. Njeno (zdravstveno) stanje je poslabšano, pri čeme

Pritožnika sta se v sodni poravnavi dogovorila, da upnik umika ugovor, dolžnica pa pritožbo zoper izpodbijani sklep. Ker sodišče druge stopnje v pritožbi še ni odločalo, je odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Izpodbijani sklep je bil prvi nasprotni udeleženki na podlagi določb člena 142 ZPP o fikciji vročitve vročen dne 6. aprila 2023. Osemdnevni rok rok za vložitev pritožbe zoper sklep, ki je začel teči prvi naslednji dan (to je šestnajsti dan po puščenem obvestilu v predalčniku), se je iztekel s potekom 14. aprila 2023. Prva nasprotna udeleženka je pritožbo zoper sklep vložila šele dne 18. 4. 2023 (oddano priporočeno na pošto; člen 112/2 ZPP), kar je po izteku pritožbenega roka, torej prepozno.

Po 273.b členu ZIZ, ki je pričel veljati 27. 3. 2021, zoper sklep o začasni odredbi za varstvo koristi otrok ni dovoljen ugovor, če je bila dolžniku dana možnost, da se glede predloga za izdajo začasne odredbe izjavi pred njeno izdajo. Pritožnica pravilno opozarja na materialnopravna izhodišča glede restriktivnega pristopa k izdajanju začasnih odredb, vendar pri tem spregleda, da lahko odtujitev otroka od enega ali obeh staršev hudo ogrozi otrokov razvoj, kar je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ugotovljene okoliščine konkretnega primera nudijo zadostno oporo za zaključek, da bi bil A. A. razvoj zaradi (realne) nevarnosti odtujitve od očeta lahko hudo ogrožen.

V skladu z določbo 273.b člena ZIZ, ki je pričel veljati 27. 3. 2021, ni dovoljen ugovor zoper sklep o začasni odredbi za varstvo koristi otrok, če je bila dolžniku dana možnost, da se glede predloga za izdajo začasne odredbe izjavi pred njeno izdajo. Udeleženci so pred izdajo izpodbijanega sklepa imeli možnost, da se izrečejo o razmerju, ki ga sklep ureja, zato je pritožbeno sodišče vlogo, naslovljeno kot pritožbo in ugovor, obravnavalo enotno kot pritožbo. Pravilen pa je tudi pravni pouk, ki napotuje na vložitev pritožbe v roku osmih dni od prejema pisnega odpravka sklepa. Sodišče je pravilno uporabilo določbo 161. člena DZ. Ta zapoveduje izdajo začasne odredbe (že) v primerih verjetne izkazanosti otrokove ogroženosti. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oz. verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (drugi odstavek 157. člena DZ). Začasna odredba je izjemno sredstvo in sodišče jo izda (le) v nujnih primerih.

Deček je zaradi dogajanja med staršema zelo obremenjen. V šoli je zaskrbljen, nemotiviran za šolsko delo, deluje zaspano in odsotno. Močno nefunkcionalen odnos med staršema, ki se nista sposobna dogovarjati glede stikov, ter očetovo nasilje do matere, ki so mu priča otroci, ogrožata zdrav razvoj otrok. Očetovo odklanjanje ponujene strokovne pomoči in vse prej izpostavljene okoliščine kažejo na nujnost ureditve stikov na način, da za otroke ne bodo obremenjujoči. Zato ni razloga, da ne bi sledili mnenju CSD po začasni vzpostavitvi stikov pod nadzorom.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nasprotni udeleženec od dneva izdaje ukrepov po ZPND nima stikov z mld. otrokom ter da je treba že tekom trajanja postopka urediti stike, da ne bi prišlo do odtujitve mld. otroka od očeta. Glede na to, da se stiki več kot tri mesece pred izdajo začasne odredbe niso izvajali, ne drži, da zaključek prvostopenjskega (glede morebitne odtujitve mld. A. od očeta) nima podlage v dejanskem stanju. Ker iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da imata mld. A. in njen oče dober odnos oz. sta navezana drug na drugega, hkrati pa se stiki daljše časovno obdobje niso izvajali, je zaključek, da je mld. A. ogrožena zaradi morebitne odtujitve od očeta, logičen in življenjsko sprejemljiv ter nenazadnje glede na sodno prakso ustrezen. Stališče, da samostojni stiki ne bi bili v korist, da pa so koristni stiki pod nadzorom, evidentno ni nasprotujoče. Ker je prepoved približevanja nasprotnemu udeležencu po ZPND izrečena na način, da ne velja glede mld. A. v primeru določitve stikov v drugem sodnem postopku, ne drži utemeljevanje predlagateljice, da sta hkratna prepoved približevanja in določitev stikov pod nadzorom nezdružljiva ukrepa.

Nobenega dvoma ni, da je brez kontinuiranega stika med očetom in otrokom korist slednjega ogrožena. Ker mati stike večkrat brez razloga utemeljenega onemogoča, je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno izreklo denarno kazen ter zagrozilo z novo, višjo, če ne bo nemudoma prenehala onemogočati in teh ovirati stikov.

Ker niso bile ugotovljene konkretne okoliščine, ki bi omogočale oceno, kako bo deklica ta čas doživljala neposredni stik z očetom, ni mogoče sklepati, da izvajanje takih stikov, četudi pod nadzorom CSD, ne bo za deklico bolj ogrožajoče kot njihovo neizvajanje. Hitrost postopanja ne sme imeti prednosti pred otrokovo dobrobitjo.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je ugotavljanje okoliščin, pomembnih za optimalen obseg stikov, stvar končne odločitve, vendar je treba stike tudi v začasni odredbi urediti tako, da bodo dejansko zaživeli. Navedeno pa terja, da sodišče v določeni meri upošteva dnevni in tedenski ritem otrok in staršev.

Zaradi odtujenosti je treba stik med predlagateljem in sinom ponovno vzpostaviti, to pa je mogoče le postopoma z uvajalnimi stiki.

Če okoliščine konkretnega primera narekujejo izdajo začasne odredbe, ne da bi bila dolžniku dana možnost, da se o predlogu in dokazih izjavi, potem je treba kontardiktornost postopka zagotoviti v ugovornem postopku. Če sodišče zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, potem mora v sklepu pojasniti razloge, zaradi katerih predlaganih dokazov ni izvedlo. Zoper sklep o začasni odredbi za varstvo koristi otrok ni dovoljen ugovor, če je bila dolžniku dana možnost, da se glede predloga za izdajo začasne odredbe izjavi pred njeno izdajo (273.b člen ZIZ). Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo po uradni dolžnosti (le) na podlagi mnenja CSD. Mnenja ni vročilo predlagateljici v izjavo, zato je pravno sredstvo zoper to odločitev ugovor, o katerem bo odločalo sodišče prve stopnje.

Sodišče se omeji na izvedbo tistih dokazov, ki mu omogočajo razumno hitro oceno, ali je ogroženost otroka tolikšna, da terja njegovo zavarovanje pred izdajo končne odločitve o zadevi. Pri tem ni omejeno z dokaznimi predlogi udeležencev. Svojo odločitev o zavrnitvi dokazov pa mora obrazložiti.