VSL Sklep I Cp 764/2024

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1Tožnika sta s toženko leta 2007 sklenila dve hipotekarni kreditni pogodbi z valutno klavzulo v švicarskih frankih (CHF). S tožbo zahtevata ugotovitev ničnosti obeh kreditnih pogodb, aneksov in notarskih zapisov ter sporazumov o zavarovanju terjatev iz navedenih pogodb, pa tudi plačilo zneskov, ki sta jih že plačala po navedenih kreditnih pogodbah in ki presegajo zneska glavnic spornih kreditnih pogodb.

2Hkrati sta vložila tudi predlog za zavarovanje z začasno odredbo, ki mu je sodišče prve stopnje deloma ugodilo s sklepom z dne 22. 9. 2023, s katerim je začasno, do pravnomočnega končanja tega spora, zadržalo učinkovanje spornih kreditnih pogodb in z njima povezanih akcesornih pravnih poslov za zavarovanje terjatve.¹

3V nadaljevanju je sodišče prve stopnje obravnavalo ugovor toženke zoper začasno odredbo. Z izpodbijanim sklepom je ugovoru ugodilo in sklep o zavarovanju z dne 22. 9. 2023 razveljavilo v I. točki izreka glede začasnega zadržanja in učinkovanja dveh kreditnih pogodb ter z njima zvezanih notarskih zapisov, sporazumov o zavarovanju in enega aneksa (I. in II. točka izreka izpodbijanega sklepa); odločilo, da v preostalem delu (to je v II. in III. točki izreka) sklep o začasni odredbi z dne 22. 9. 2023 ostane v veljavi (III. točka izreka)² in sklenilo, da se odločitev o stroških [najverjetneje: ugovornega postopka] pridrži do izdaje odločbe o glavni stvari (IV. točka izreka). Sodišče prve stopnje kot nosilni razlog za ugoditev ugovoru in zavrnitev predloga navaja, da tožnika nista konkretizirano zatrjevala in izkazala reverzibilnosti predlagane regulacijske začasne odredbe.

Pritožbeni postopek:

4Zoper sklep se pritožujeta tožnika in predlagata njegovo razveljavitev. Pritožbeno sodišče pritožbe ne bo povzemalo iz razlogov, ki sledijo v nadaljevanju.

5Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6Pritožba je utemeljena.

Uvodoma:

7Sodišče mora materialno pravo poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku³), kar vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), ki je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno.⁴ Ustava Republike Slovenije v 3.a členu nalaga uporabo prava EU. Razlago prava EU daje Sodišče Evropske unije (SEU), katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.⁵

8V obravnavani zadevi sta tako sodišče prve stopnje kot pritožba prezrla več bistvenih vidikov prava EU.

O terjatvah, ki jih tožnika uveljavljata in varujeta:

9Tožnika uveljavljata več nedenarnih zahtevkov (ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb in raznih drugih pravnih poslov) in denarna zahtevka za plačilo zneskov, ki sta jih že plačala na podlagi spornih kreditnih pogodb in ki presegajo znesek glavnice iz navedenih kreditnih pogodb. Zavarovanje predlagata zgolj za zavarovanje nedenarne terjatve, zato je v skladu z načelom dispozitivnosti sodišče prve stopnje presojalo le pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Iz istega razloga se tudi pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo do denarnih zahtevkov tožnikov.

10Tožnika svoje zahtevke, ki jih želita zavarovati s predlagano začasno odredbo, utemeljujeta na določbah o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji. To materijo ureja Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih⁶ pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13), v slovenskem nacionalnem pravu pa Zakon o varstvu potrošnikov,⁷ ki implementira (med drugim tudi) Direktivo 93/13.

11Ne Direktiva 93/13 ne ZVPot-1 nimata posebnih določb o začasnem zavarovanju zahtevkov potrošnikov v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, pač pa vsebuje prvi odstavek 7. člena Direktive splošno klavzulo, da "Države članice zagotovijo [...] ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki." Vendar je SEU v zadevi Getin Noble Bank SA, C-287/22 z dne 15. 6. 2023, o kateri bo več govora v nadaljevanju, pojasnilo, kako je treba uporabiti Direktivo 93/13 v zvezi z začasnim zavarovanjem zahtevkov potrošnika, ki jih ta uveljavlja v zvezi z nepoštenimi pogoji v potrošniški kreditni pogodbi z valutno klavzulo. Določbe slovenske zakonodaje (Zakon o izvršbi in zavarovanju⁸, ZVPot-1), če se razlagajo gramatikalno in v skladu s slovensko sodno prakso, ki se je razvijala v zadevah zavarovanja, kjer ni bilo prisotnega elementa evropskega potrošniškega prava, neposredno ne omogočajo zaključkov, ki izhajajo iz sodbe SEU C-287/22. Vendar to ne pomeni, da slovensko sodišče teh zaključkov ni dolžno upoštevati.

12V teoriji evropskega prava je uveljavljeno stališče, da direktiva ni pravni akt, ki bi neposredno učinkoval, temveč jo je treba implementirati v nacionalni pravni red. Če direktiva ni celovito oziroma ustrezno prenesena (implementirana), mora nacionalno sodišče ne glede na pomanjkljivo implementacijo, skladno z načelom primarnosti in supremacije evropskega prava, tudi tako direktivo (ki je integralni del evropskega prava) upoštevati tako, da določbe nacionalnega prava razlaga lojalno oziroma evroskladno,⁹ pri čemer mora narediti vse, da se zagotovi polni učinek direktive.¹⁰

O pogojih za izdajo začasne odredbe v obravnavanem primeru:

13Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 22. 9. 2023, s katerim je delno ugodilo predlogu za zavarovanje, obširno obrazložilo verjetnost obstoja terjatev na ugotovitev ničnosti spornih pravnih poslov (predvsem 16. do 24. točka obrazložitve sklepa z dne 22. 9. 2023), pri čemer se je oprlo na (naj)novejšo sodno prakso SEU, Ustavnega sodišča RS (URS) in Vrhovnega sodišča RS (VSRS) v zvezi z ničnostjo potrošniških kreditnih pogodb, sklenjenih z valutno klavzulo CHF. Ta presoja je po oceni sodišča druge stopnje pravilna.

14Nadalje je sodišče prve stopnje presojalo izpolnjenost pogojev za izdajo začasne odredbe po ZIZ in zaključilo, da sta tožnika predlagala t. i. regulacijsko začasno odredbo, za katero mora upnik poleg splošnega pogoja verjetnosti terjatve izkazati še pogoj iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ - preprečitev nastanka težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na razloge URS (odločba Up 275/97 z dne 16. 7. 1998) o pogojih za izdajo regulacijskih začasnih odredb, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da zadevi nista primerljivi. Tožbeni zahtevek v citirani zadevi URS se je nanašal na varstvo lastninske pravice in predlog za izdajo začasne odredbe je bil enak kot tožbeni zahtevek, poleg tega pa, kar je po oceni sodišča druge stopnje bistveno, v zadevi Up 275/97 ni šlo za potrošniški spor niti za vprašanje uporabe potrošniškega prava EU.¹¹ Bistvo presoje URS v zadevi Up 275/97 je, da ni pravilna dotedanja praksa sodišč, po kateri vsebina začasne odredbe v nobenem primeru ni mogla biti enaka tožbenemu zahtevku. Predlog za izdajo začasne odredbe za začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe, ki naj bi bila nična, pa se ne prekriva s tožbenim zahtevkom na ugotovitev ničnosti pogodbe, niti s kondikcijskim zahtevkom za vračilo po trditvah tožnikov preplačanega zneska kredita.

15Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru toženke ugodilo in predlog za začasno odredbo zavrnilo iz razloga, ker tožnika nista zatrjevala in izkazala reverzibilnosti predlagane začasne odredbe. Reverzibilnost kot pogoj za izdajo začasne odredbe ni izrecno določena v ZIZ, temveč se je ta pogoj oblikoval v pravni teoriji in sodni praksi, predvsem na podlagi odločbe URS Up 275/97. Vprašanje reverzibilnosti je lahko ključen pogoj za izdajo začasne odredbe, vendar je treba vsebino tega pravnega standarda napolniti s konkretnimi okoliščinami vsakega posameznega primera. Vprašanje reverzibilnosti bo posebej pereče takrat, ko se z začasno odredbo predlagajo prima facie destruktivni ukrepi (npr. rušenje) ali ukrepi, ki so lahko daljnosežni in težko odpravljivi (npr. izgradnja določene stavbe, zaustavitev gradnje ali industrijske proizvodnje).

16V tem primeru pa tožnika ne predlagata nič takega, temveč zgolj zadržanje izvrševanja določenih pogodb. Če takšna začasna odredba preneha veljati, se prejšnje stanje povrne s tem, da pogodba, katere izvrševanje je bilo zadržano, zopet velja in učinkuje brez omejitev. Za popolno odpravo učinkov začasne odredbe, kot sta jo predlagala tožnika, bi morala slednja toženki tudi plačati mesečne obroke kredita, katerih plačilo je bilo zaradi učinkovanja začasne odredbe zadržano. V zvezi s tem pritožba pravilno opozarja, da sta tožnika že v tožbi navedla, da je sporna terjatev zavarovana s hipoteko, da sta tožnika 17 let redno odplačevala sporni kredit in da imata prihodke. Z logičnim sklepanjem je mogoče ugotoviti, da v kolikor zaradi začasne odredbe tožnika določen čas kredita ne bi odplačevala, bi denar od obrokov prihranila in zato ni nerealno pričakovati - še posebej upoštevaje hipoteko na nepremičnini, ki predstavlja njun dom - da bi v primeru, če bi bila začasna odredba razveljavljena in njun zahtevek zavrnjen, v doglednem času lahko odplačala zaostale obroke. Vse to je mogoče s pravilno uporabo materialnega prava in logičnim sklepanjem ugotoviti že iz tožbenih navedb, zato so razlogi sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da naj bi tožnika ne zatrjevala in izkazala konkretno, na kakšen način bo mogoče ob morebitnem njunem neuspehu v pravdi situacijo vrniti v stanje, kakršno je bilo pred izdajo začasne odredbe, materialnopravno zmotni. Že ta ugotovitev bi zadoščala za razveljavitev izpodbijanega sklepa, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sklep treba razveljaviti predvsem iz razloga, ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava razmerja ni presojalo skozi prizmo Direktive 93/13 in sodbe SEU C-287/22.

O pomenu odločbe SEU C-287/22:

17Vsako sodno odločbo - vključno z odločbami SEU - je treba brati, razumeti in uporabljati v okviru okoliščin konkretnega primera. Zato je treba sodbo C-287/22 upoštevati in uporabiti (predvsem) v zadevah, ko potrošnik uveljavlja ničnost potrošniške kreditne pogodbe, sklenjene z valutno klavzulo, in v okviru takega postopka zahteva zavarovanje z začasnim zadržanjem izvajanja pogodbe. Za prav tak primer gre tudi v tu obravnavani zadevi, zato je treba za presojo utemeljenosti predloga tožnikov za zavarovanje (in posledično utemeljenosti ugovora toženke) uporabiti razlago navedene odločbe SEU.

18Sodišče prve stopnje se je v sklepu o dovolitvi začasne odredbe sklicevalo na zadevo SEU C-287/22, ki jo omenja tudi v 12. točki izpodbijanega sklepa, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta formalni vir evropskega prava pri izdaji izpodbijanega sklepa uporabilo zmotno in pomanjkljivo.

19Navedena odločba že v uvodu pojasnjuje nekatera temeljna načela evropskega prava varstva potrošnikov, ki so glede na uvodoma povedano o supremaciji evropskega prava tudi zavezujoči del slovenskega pravnega reda: načelo učinkovite zaščite potrošnika pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji; dolžnost zagotovitve učinkovitih sredstev za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (36. do 38. točka sodbe C-287/22). Nadalje je SEU v navedeni odločbi pojasnilo, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek Direktive 93/13 in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem (56. točka navedene sodbe), in da zahteva po taki skladni razlagi vključuje tudi obveznost sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13 (57. točka navedene sodbe). Zaključek SEU je, da Direktiva 93/13 in načelo učinkovitosti [varstva potrošnikov] nasprotujeta nacionalni sodni praksi, s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov [odlog plačevanja] potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve.

20Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je določbe ZIZ o težko nadomestljivi škodi iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in tudi slovensko sodno prakso, ki se je oblikovala v zvezi z "običajnimi" (nepotrošniškimi) zadevami zavarovanja, v zadevah potrošniških kreditnih pogodb z valutno klavzulo CHF nujno razlagati lojalno tako, da ta interpretacija ne bo nasprotovala 6(1) in 7(1) členu Direktive 92/13 niti načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je pojasnilo SEU v zadevi C-287/22. Treba je šteti, da je v tovrstnih zadevah pogoj težko nadomestljive škode praviloma izpolnjen, če so izpolnjeni pogoji, ki jih je izpostavilo SEU v zadevi C-287/22:

a) da obstajajo zadostni indici, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni (temu je sodišče prve stopnje v sklepu o izdaji začasne odredbe pritrdilo);

b) da je zato verjetno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti;¹²

c) da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve (primerjaj 60. točko obrazložitve sodbe C-287/22).

21Ob lojalni (evroskladni) razlagi slovenskega pravnega reda, upoštevaje razloge sodbe C-287/22, reverzibilnost ni relevanten pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo.

22Kdaj je ali ni omogočena uresničitev polnega učinka končne meritorne odločbe, je SEU pojasnilo v zadevi C-287/22: Če je ugotovljeno, da je pogodba neveljavna in da mora banka potrošniku določene zneske obrokov vrniti, pa bi moral potrošnik, da bi si zagotovil popolno vzpostavitev svojega pravnega položaja, bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka bodisi po odločitvi o ugotovitvi ničnosti kreditne pogodbe vložiti novo tožbo, taka končna odločitev ne bi pripeljala do vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če navedenega nepoštenega pogoja ne bi bilo. Zato bi lahko bilo v takih okoliščinah sprejetje začasnih ukrepov za odlog plačila mesečnih obrokov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti, restitucijskega učinka, ki nastane na podlagi te odločitve, in posledično učinkovitosti varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13. Sprejetje takih začasnih ukrepov je še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek.¹³

23Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je skladno z razlago SEU mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v tem potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22).

24Tudi, če bi tožnika v obravnavani zadevi na prvi stopnji v celoti uspela, je zelo verjetno, da bi toženka vložila pritožbo, torej postopek še ne bo končan na prvi stopnji. Če izvajanje spornih pogodb ne bi bilo začasno zadržano, bi tožnika v skladu s pogodbama še naprej plačevala toženki obroke; če bi bilo nato v pravdi odločeno, da pravne podlage za plačevanje teh obrokov (več) ni, ker sta tožnika že (pre)plačala vse, kar sta bil toženki dolžna, bi tožnika morala poleg denarnega zahtevka, ki ga že uveljavljata s to tožbo, zaradi poteka časa in nadaljnjega plačevanja obrokov, svoj tožbeni zahtevek spreminjati (poviševati), pri čemer obrokov, plačanih po zaključku sojenja na prvi stopnji in tekom pritožbenega postopka, ne bi mogla več uveljavljati v okviru te pravde, temveč bi morala vložiti novo tožbo.

25Tako se s precejšnjo stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bili zahtevki tožnikov v tej pravdi utemeljeni, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive 93/13 ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi spornih pogodb. To pa je - poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe in verjetnosti obstoja terjatve na vračilo preplačanih zneskov - edini relevantni pogoj, ki ga je mogoče postaviti tožnikoma za utemeljitev predlaganega zavarovanja, če naj se določbe ZIZ in nacionalna sodna praksa razlagajo lojalno, kot nalaga sodba SEU C-287/22.

Sklepno:

26Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je pogoje za zavarovanje v tem specifičnem potrošniškem sporu presojalo zgolj v duhu določb ZIZ in nacionalne sodne prakse, ne da bi pri tem upoštevalo pravo EU, zavezujoče odločbe SEU in načelo lojalne razlage domačega prava in domače sodne prakse.

27Zaradi zmotne razlage materialnega prava sodišče prve stopnje ni izčrpalo vseh ugovorov toženke, zato je moralo sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP), saj bi v primeru, če bi o ugovoru (prvikrat in edinkrat) odločalo samo, prikrajšalo toženko za pravico do pritožbe in s tem dvostopenjskega sojenja.

28Ker je odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Z navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo del predloga za zavarovanje glede enega aneksa h kreditni pogodbi, prepovedi razpolaganja s terjatvami, izterjave terjatev v izvršilnem postopku ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev ter določitve denarne kazni; zoper to odločitev ni pritožbe, zato je delna zavrnitev predloga za zavarovanje pravnomočna.
² Ta odločitev je nepotrebna in napačna, saj toženka z ugovorom že pojmovno ne more izpodbijati zavrnilnega dela sklepa o začasni odredbi, torej ta del tudi ne more biti predmet presoje sodišča prve stopnje pri odločanju o ugovoru.
³ Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
⁴ Glej zadevi Sodišča Evropske unije (SEU) Marleasing SA proti La Comercial Internacional de Alimentación SA (zadeva C-106/89), Costa proti ENEL (zadeva 6/64) in številne druge.
⁵ M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42- 43/2023.
⁶ V sodni praksi in teoriji dostikrat imenovana tudi Direktiva […] o nepoštenih pogojih […] Tako je ta direktiva imenovana tudi v uradnem slovenskem prevodu sodb SEU C-287/22 in C-520/21.
⁷ Uradni list RS, št. 130/2022, v nadaljevanju ZVPot-1. V času sklepanja spornih poslov je to materijo urejal Zakon o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/2004 in nadaljnji).
⁸ Uradni list RS, št. 3/2007 - UPB-4 in nadaljnji, v nadaljevanju ZIZ.
⁹ Pravo EU se za razliko od neposrednega učinka pri lojalni razlagi ne uporablja neposredno, ampak je pravna podlaga nacionalno pravo, ki so ga državni organi dolžni razlagati v skladu z besedilom in namenom direktive. Obveznost lojalne razlage se nanaša na vse državne organe in na nacionalno pravo kot celoto ter nastopi s potekom roka za implementacijo direktive. Mejo lojalni razlagi postavljajo predvsem splošna pravna načela EU: načelo pravne varnosti, načelo prepovedi retroaktivnosti, načelo zakonitosti v kazenskem pravu itd.Povzeto po: M. Fajdiga, Načelo lojalne razlage: razlaga nacionalnega prava v luči prava EU, magistrsko diplomsko delo, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, dostopno na: < https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=102724&lang=slv >
¹⁰ Tako tudi 56. točka sodbe SEU v zadevi C-287/22.
¹¹ Slovenija tedaj še ni bila članica EU.
¹² S tem vprašanjem se sodišče prve stopnje v obravnavanem postopku zavarovanja še ni ukvarjalo, vendar se bo glede na zadevo C-287/22 v nadaljevanju postopka moralo, četudi se z obravnavano začasno odredbo predlaga le zavarovanje nedenarne terjatve. Pri odgovoru na to vprašanje bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati sodbo SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023 (Akradiusz Szcześniak proti Bank M., SA).
¹³ Povzeto po točkah 48 do 52 sodbe SEU C-287/22.