VSL Sklep I Cp 1222/2024

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik je s toženko v letu 2007 sklenil kreditno pogodbo v višini 284.410,00 CHF z odplačilno dobo 360 mesecev. Tožnica se je zavezala kot zastaviteljica in porokinja. S tožbo zahtevata ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, notarskega zapisa ter sporazuma o zavarovanju terjatve po prvi kreditni pogodbi in ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke ter njen izbris.

2Skupaj s tožbo sta vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katero zahtevata začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe do pravnomočne odločitve v tem sporu, ter prepoved, da toženka s terjatvijo po tej pogodbi razpolaga, jo izterjuje v izvršilnem postopku ali uveljavlja kakšno drugačno poplačilo z izrekom denarne kazni za primer kršitve teh prepovedi. Sodišče prve stopnje je še pred vročitvijo tožbe in predloga toženki predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

3Tožnika v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave. Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

Trdita, da sta v predlogu navedla, da je tožnik prejel kredit v znesku 171.131,96 EUR, da je do 17. 4. 2024 plačal 168.036,69 EUR, da bo po plačilu naslednjih dveh ali treh anuitet plačal več, kot je prejel kredita, in da dolguje še 148.006,38 EUR.

Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v sodbi C-489/07 z dne 3. 9. 2009 je v zvezi z Direktivo 97/7 in odstopnim upravičenjem pri prodaji na daljavo, navedlo, da določitev splošne obveznosti plačila nadomestila za uporabo blaga, pridobljenega na podlagi pogodbe o prodaji na daljavo, ni združljiva s cilji direktive. Še toliko bolj to velja za pogodbo, ki je nična zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja. Še jasneje se je SEU o teh vprašanjih opredelilo v sodbi C-520/21 z dne 15. 6. 2023. Stališče sodišča prve stopnje je v nasprotju s stališčem SEU, ki izključuje upravičenost banke kot ponudnika storitev do kakršnihkoli koristi, ki bi presegale vračilo kreditnega kapitala.

Zmotno je stališče o nezadostnosti navedb glede pogoja reverzibilnosti. Ta predpostavka je podana, ker je v primeru zavrnitve zahtevka začasno zadržanje pogodbe in prepoved razpolaganja s terjatvami po tej pogodbi mogoče v celoti odpraviti, in toženki ne bi povzročilo težko nadomestljivih posledic. Zadržano izplačevanje obrokov predstavlja le neznaten delež njenega poslovanja. Poleg tega ima na voljo tudi zavarovanja svoje terjatve.

V primeru, ko gre za razlago pravnih pojmov in pravnega reda EU, ki je v izključni pristojnosti SEU, mora nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalne razlage upoštevati razlago, podano v sodni praksi SEU. Ugotoviti mora dejstva, ki so v obravnavanem primeru pomembna za uporabo prava EU, in podati razloge, ali ta dejstva utemeljijo izpolnjenost meril, ki opredeljujejo določen pojem iz prava EU. Argumenti v izpodbijanem sklepu o restriktivnem pristopu pri izdaji regulacijskih začasnih odredb in o nastanku težko nadomestljive škode zato ne morejo biti utemeljeni, če v polni meri ne upoštevajo sodne prakse SEU. Ob upoštevanju sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 ni sprejemljiva zavrnitev potrošnikovega predloga za začasno odložitev plačila mesečnih obrokov, kadar je sprejetje začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve o neveljavnosti kreditne pogodbe zaradi nepoštenih pogojev. Odločilna dejstva so razvidna iz 42. in 50. točke navedene sodbe SEU, v katerih govori o tveganju, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba sporni pogoj zavrniti, in o neogibnosti vlaganja razširitev tožb ali novih tožb, povezanih s plačilom stroškov. V obravnavanem primeru sta podani obe okoliščini. Stališče v izpodbijanem sklepu, da tožnika nista izkazala hujšega ogrožajočega vpliva plačevanja obrokov na njun položaj, z vidika navedenih stališč SEU ni sprejemljivo. Zahteva po izkazovanju dejstva, da ne zmore plačevati obrokov ali stroškov razširitve tožbe, je v naspotju z navedeno sodbo SEU. Sodišče bi moralo upoštevati načelo avtonomnosti ter načelo primarnosti prava EU in odkloniti uporabo nacionalne določbe, neskladne s pravom Unije (sodba C-106/77; Trstenjak, Brkan, Pravo EU, Ljubljana 2012, str. 248). Razlaga prava EU, kot jo poda SEU, velja erga omnes, PEU pa v 19. členu določa, da morajo države članice vzpostaviti pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo EU. Pravice iz prava EU so v prvi vrsti dolžna varovati nacionalna sodišča. Če niso vešča uporabe prava EU ali ga uporabljajo nepravilno, gre za kršitev pravic posameznikov po pravu EU in s tem za kršitev načela pravne države. Po 12. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) se pri opredeljevanju in izvajanju politik in dejavnosti Unije upoštevajo zahteve varstva potrošnikov. Tudi 38. člen Listine EU o temeljnih pravicah določa, da politike Unije zagotavljajo visoko raven varstva potrošnikov.

4Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Verjetnost terjatve ni izkazana. S pravom EU ni skladna razlaga direktiv, ki za posameznike ustvari novo obveznost. Tožnikova obveznost bo izpolnjena, ko bo vrnil ustrezno količino CHF in pogodbene obresti. Ker Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 13/93) izrecno ne ureja posledic neveljavnosti pogodbe, se uporabi nacionalno pravo. V skladu s 193. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je obogateni dolžan vrniti glavnico in koristi od uporabe toženkinega denarja, tj. pogodbene obresti. Ob zatrjevanih dohodkih ogroženost preživljanja ni izkazana. Tožnik lahko tožbo razširi še na zadnjem naroku. Če ne bi imel sredstev za vložitev oziroma razširitev tožbe, lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč.

5Pritožba je utemeljena.

6Izpodbijana odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe temelji na določbah ZIZ o predpostavkah za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. V skladu z 272. členom ZIZ sodišče izda tako začasno odredbo, (1) če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek) in (2) če za verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka) ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka). Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je verjetno izkazano, da je pogodba nična, da pa ni verjetno izkazan nastanek težko nadomestljive škode, niti nista dolžnika izkazala, da bi bila podana predpostavka iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

7V zvezi s predpostavko iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je v izpodbijanem sklepu zavzeto stališče, da materialno prikrajšanje v višini mesečne anuitete ne zadostuje za verjeten izkaz nastanka težko nadomestljive škode, konkretnih navedb, ki bi utemeljevale sklep, da bi nadaljnje plačevanje anuitet poslabšalo njun finančni položaj in ne bi več zmogla plačila stroškov novih tožb pa nista podala. Pritožbeni očitki o zmotnosti tega stališča so utemeljeni.

8Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je sodišče po pravu EU dolžno zagotoviti polni učinek direktive in sprejeti rešitev, ki bo skladna z njenim ciljem. V skladu z načelom evropskoskladne (lojalne) razlage je za zagotovitev polnega učinka direktive in dosego v njej določenih ciljev nacionalno sodišče dolžno upoštevati celotno nacionalno pravo in uporabiti vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo. Če je za dosego takega učinka direktive potrebno, so sodišča dolžna tudi spremeniti ustaljeno sodno prakso, niso pa dolžna nacionalnega prava razlagati contra legem.¹

9SEU je o ciljih Direktive 93/13, uporabljive v obravnavani zadevi, in sredstvih za njihovo uresničitev že izreklo,

(1) da obveznost držav članic iz prvega odstavka 6. člena Direktive² podeljuje pravico državljanu v vlogi potrošnika in opredeljuje cilj te direktive,³

(2) da je v skladu s prvim odstavkom 7. člena Direktive država dolžna zagotoviti obstoj ustreznih in učinkovitih sredstev za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev, ki morajo omogočiti, da se vzpostavi pravni in dejanski položaj potrošnika, kakršen bi bil podan, če nepoštenega pogoja ne bi bilo,⁴

(3) da posledic neveljavnosti pogodbe Direktiva ne določa, vendar morajo biti nacionalna pravila združljiva s cilji direktive, in da zaradi dosege odvračalnega učinka, ki ga zahtevata prvi odstavek 6. člena in prvi odstavek 7. člena Direktive, in kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe, in zakonske zamudne obresti od opomina,⁵

(4) da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev,⁶

(5) da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, pogojene s plačilom sodnih stroškov,⁷

(6) da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, (1) kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in (2) je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.⁸

10Sodba SEU nacionalnemu sodišču ne daje prostora za razlago, po kateri bi bilo poleg navedenih okoliščin upoštevno tudi, ali bi nadaljnje plačevanje obveznosti iz sporne pogodbe poslabšalo tožnikov premoženjski položaj in ne bi več zmogel stroškov novih tožb. Iz celote razlogov sodbe SEU C-287/22, iz katere sodišče povzema "finančni položaj potrošnika" kot pomembno okoliščino, je razvidno, da se ta zapis v 59. točki obrazložitve nanaša na finančno breme, povezano s sodnimi postopki za uveljavitev potrošnikovih povračilnih zahtevkov. Nedvoumno stališče sodbe je namreč, da je nacionalno sodišče dolžno zakon razlagati tako, da je dosežen polni učinek Direktive, in da nastajanje stroškov, povezanih z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov, ovira dosego polnega učinka Direktive.⁹

11Besedilo 272. člena ZIZ, ki določa predpostavke začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, omogoča razlago, s katero se doseže polni učinek Direktive. Slovenska sodna praksa je sicer enotna, da je treba pojem "težko nadomestljiva škoda" iz druge alineje drugega odstavka navedenega člena ZIZ razlagati ozko in strogo, še posebej, če je predlagana urejevalna začasna odredba. Kot je bilo že obrazloženo, pa upoštevanje načela evropskoskladne razlage nacionalno sodišče narekuje spremembo sodne prakse, če stališče iz ustaljene sodne prakse ne omogoča dosege polnega učinka Direktive.

12ZIZ ne določa ne vsebine škode ne tega, kdaj jo je težko nadomestiti. V pomoč pri tem je lahko opredelitev pravno priznanih oblik škode, vendar je pojem škode v ZIZ širši in zajema vse negativen posledice, ki nastanejo v sferi druge osebe. Gre za pravni standard, ki omogoča in zahteva vrednotenje okoliščin primera in torej tudi upoštevanje vodil, ki izhajajo iz hierarhično višjih pravnih virov, med katere sodi tudi pravo EU (predpisi in sodbe SEU)¹⁰.¹¹ V predlogu za izdajo začasnih ukrepov v pravdi zaradi ugotovitve ničnosti potrošniške kreditne pogodbe tožniku (upniku) tako ni treba podati navedb o tem, da bi se mu z nadaljnjim plačevanjem kreditnih obrokov znatno poslabšal premoženjski položaj in ne bi več zmogel plačila stroškov, povezanih z vložitvijo novih tožb.¹² Nasprotno stališče, na katerem temelji odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, je zmotno.

13Zaradi zmotne uporabe določbe o eni od alternativno določenih predpostavk za izdajo začasne odredbe, ki narekuje razveljavitev izpodbijanega sklepa, se ni treba izreči o morebitni zmotnosti zaključka glede obstoja predpostavke iz tretje tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

14Tudi o toženkinih navedbah v odgovoru na pritožbo v zvezi z verjetno izkazanostjo terjatve se pritožbeno sodišče ne izreka. V skladu s pravili ZIZ se sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe vroči samo upniku (prvi odstavek 45. člena v zvezi z 239. členom), upnikova pritožba pa se vroči v odgovor dolžniku le v primeru, če ji je bil vročen izpodbijani sklep (četrti odstavek 9. člena). Sodišče prve stopnje je sicer izpodbijani sklep in pritožbo vročilo toženki, vendar pa tožnikoma še ni bila dana možnost, da bi se izrekla o toženkinih navedbah v odgovoru na pritožbo. O toženkinih (dolžničinih) pomislekih glede morebiti izdane začasne odredbe se bo sodišče prve stopnje izreklo v postopku odločanja o ugovoru, pritožbeno sodišče pa v postopku odločanja o morebitni pritožbi zoper odločitev o ugovoru.

15Pritožbene navedbe v zvezi s predpostavko reverzibilnosti se ne nanašajo na izpodbijani sklep. Sodišče prve stopnje se namreč o tem ni izreklo.

16Zaradi zmotne razlage določb ZIZ o predpostavkah za izdajo začasne odredbe je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sprememba odločitve pred sodiščem druge stopnje ni mogoča, ker bi s tem toženki odvzeli pravico do ugovora, o katerem odloča sodišče prve stopnje.

17Ker je odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev (3. odst. 165. čl. ZPP).

¹ Glej (med drugim) sodbe C-282/10 z dne 24. 1. 2012 (Dominguez), 27. točka obrazložitve, C-78/22 z dne 4. 5. 2023 (ALD Automotive), 40. točka obrazložitve, C-287/22 z dne 15. 6. 2023 (Gettin Noble Bank), 56. in 57. točka obrazložitve, C-279/23 z dne 11. 7. 2024 (Skarb Panstwa), 29. točka obrazložitve.
² Določba se glasi: Države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev.
³ Sodba C-243/08 z dne 4. 6. 2009 (Pannon GSM), 21. točka obrazložitve, kjer se sklicuje na dve še starejši odločitvi.
⁴ Glej že navedeno sodbo C-287/22, 38. in 39. točka obrazložitve, in sodbo C-520/21 z dne 15. 6. 2023 (Bank M.), 57. točka obrazložitve.
⁵ Glej že navedeno sodbo C-520/21, 66. in 76. točka obrazložitve.
⁶ C-287/22, 43. točka obrazložitve.
⁷ Sodba C-287/22, 48. do 52. točka obrazložitve.
⁸ Sodba C-287/22, 59. in 60. točka obrazložitve.
⁹ V nekaterih, doslej sprejetih odločitvah Višjega sodišča v Ljubljani (sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu opira na sklepa VSL I Cp 2075/2023 z dne 21. 12. 2023 in II Cp 1473/2024 z dne 10. 1. 2024) so bila zavzeta drugačna stališča, a enotna sodna praksa še ni oblikovana.
¹⁰ Več o nadrejenosti prava EU npr. odločba US RS U-I-416/19 z dne 16. 3. 2023, 31. in 32.. točka obrazložitve.
¹¹ Tako o razlagi pojma težko nadomestljiva škoda tudi sklep VSL II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024.
¹² Tako tudi sklep VSL I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024 in v prejšnji opombi navedena odločba.