VSL Sklep I Cpg 555/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.855,62 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi IX Pg 1575/2025 z dne 3. 9. 2025, s katero je v zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke organizaciji za plačilni promet Banki, d. d., prepovedalo, da bi toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu iz njenih dveh transakcijskih računov izplačala denarna sredstva v višini 693.206,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožena stranka se zoper navedeni sklep v povezavi s sklepom o zavarovanju pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in oba sklepa razveljavi, saj za njuno izdajo niso izpolnjeni zakonski pogoji, podredno pa, da oba sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim razlogom in predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Za ugotovitev obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe zaradi načela hitrosti postopka zadošča (nižji) dokazni standard, tj. verjetnost, saj se še ne odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pač pa zgolj o njegovem zavarovanju. Izkaz verjetnosti je podan takrat, ko so razlogi, ki govorijo v prid določeni trditvi, prepričljivejši od tistih, ki govorijo proti njej.

6Sodišče prve stopnje je verjeten obstoj vtoževane terjatve ugotovilo na podlagi Sporazuma o ureditvi medsebojnih odnosov (A2), ki sta ga pravdni stranki sklenili dne 8. 11. 2024, s katerim se je tožena stranka zavezala plačati terjatve po seznamu iz priloge 1, ki jih v tem postopku od nje vtožuje tožeča stranka. Pritožnica ne more uspeti z navedbami, da je obrazložitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z obstojem terjatve neobrazložena. Ker je sama zgolj pavšalno zanikala obstoj terjatve, katere verjetnost izhaja iz navedenega sporazuma, podrobnejša obrazložitev niti ni bila potrebna.

7Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče trditveno in dokazno breme v zvezi z obstojem nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ, ki je na upniku, neutemeljeno preložilo na toženo stranko kot dolžnika. Medtem ko je materialno trditveno in dokazno breme glede obstoja subjektivne nevarnosti res na upniku, lahko procesno trditveno in dokazno breme preide na dolžnika. V skladu z 212. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ki mora z nasprotnim dokazom izničiti uspeh glavnega dokaza. V konkretnem primeru gre prav za takšno situacijo - tožena stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, ki se je procesno prevalilo nanjo.

8Pritožnica navaja, da obrazložitev glede obstoja nevarnosti temelji na razlogih, za katere sodna praksa opozarja, da ne predstavljajo zadostne podlage za izdajo sklepa o zavarovanju, kar pa ne drži.¹ Pritožnica ima prav, da se v skladu s sodno prakso za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve zahteva subjektivna in konkretna nevarnost, da zgolj slabo premoženjsko stanje dolžnika ne zadošča in da okoliščina, da dolžnik ni prostovoljno plačal terjatve, sama po sebi še ne pomeni konkretne nevarnosti. Vendar pritožnica pri tem prezre, da je prvostopenjsko sodišče upoštevalo več okoliščin: celovito je presojalo poslovno strukturo tožene stranke in njene materinske družbe A. pri projektu Drugi tir in njeno celotno poslovanje. Družba A. (s še eno turško družbo in) z družbo B., d. o. o., nastopa kot konzorcij glavnih izvajalcev za izvedbo del na projektu Drugi tir železniške proge in je v ta namen z investitorjem - družbo 2TDK, d. o. o., sklenila Pogodbo 2TDK št. .../2021 z dne 5. 5. 2021 in Pogodbo 2TDK št. .../2021 z dne 31. 3. 2021. Družba A. v razmerju do investitorja 2TDK, d. o. o., deluje preko podružnice v Ljubljani, s toženo stranko kot hčerinsko družbo pa je sklenila podizvajalsko pogodbo in toženo stranko pri investitorju nominirala kot podizvajalca pri obeh gradbenih pogodbah. Družba A. je preko podružnice v Sloveniji upravljala pogodbeni tok denarja z investitorjem 2TDK, d. o. o. in od njega prejemala plačilo za opravljeno delo. Vsa naročila za izvedbo konkretnih del pa je preusmerila preko tožene stranke, ki je sklepala podizvajalske pogodbe in prevzemala obveznosti do podizvajalcev. Tako je tožena stranka pri tožeči stranki z naročilnicami naročala izdelavo in dobavo armaturnih izdelkov, računi za opravljanje dobave pa so ostali neplačani, kljub zgoraj navedenemu Sporazumu o ureditvi medsebojnih odnosov in poroštvu materinske družbe, pri čemer tožena stranka glede obstoja terjatve ni podala vsebinskih ugovorov. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je verjetno izkazano, da se je tožena stranka že dejansko umaknila iz projekta Drugi tir, saj nima več delavcev, strojev in ne izvaja več del na gradbišču za investitorja 2TDK, d. o. o. Po podatkih FURS je tožena stranka uvrščena na seznam nepredlagateljev obračunov REK-O in na seznam neplačnikov davkov, kar kaže na prenehanje poslovanja in je kazalnik resnih poslovnih, finančnih in pravnih nepravilnosti. Poleg tega tožena stranka ni oddala letnih bilanc za poslovni leti 2023 in 2024 in ima bonitetno oceno 1, kar je najnižja ocena. V maju 2025 in juniju 2025 je imela blokirana transakcijska računa, prav tako je imela blokirana računa od 30. 7. do 3. 8. 2025. Tožena stranka je dne 4. 8. 2025 s strani 2TDK, d. o. o., prejela nakazilo v višini 79.084,14 EUR in ker med 2TDK, d. o. o., in toženo stranko ni obstajalo neposredno pravno razmerje, gre po vsej verjetnosti za obvod mimo podružnice A., ki ima v korist tožeče stranke blokiran transakcijski račun na podlagi izdane začasne odredbe v postopku VII Pg 1364/2025. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je tožena stranka armaturne mreže, ki jih je za ta projekt izdelala tožeča stranka in jih ni dobila plačane, poslala družbi C., d. o. o., iz Mostarja, kar po vsej verjetnosti kaže na razprodajo sredstev in aktivno zmanjševanje premoženja v Sloveniji ter preferenčno poplačilo drugih upnikov. Sodišče prve stopnje je ovrednotilo v luči celote vse navedene okoliščine in prišlo do zaključka, da je izpolnjen pogoj subjektivne nevarnosti za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 270. člena ZIZ. Ni torej ocenjevalo zgolj posameznih okoliščin, kot je npr. slabo premoženjsko stanje ali odsotnost prostovoljnega plačila, kot zmotno trdi pritožnica.

9Ni utemeljen pritožbeni očitek, da ocena prvostopenjskega sodišča temelji na pavšalnih navedbah tožeče stranke brez dokazne podlage. Kot je razvidno iz zgornje obrazložitve, gre za konkretne podatke, ki nekateri temeljijo na javnih evidencah, medijske objave in elektronska korespondenca pa dopolnjujejo uradne podatke. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo celoten kontekst poslovanja in delovanja tožene stranke v povezavi s podružnico družbe matere.

10Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da enostransko napisana izjava pomočnice direktorja tožeče stranke ne more predstavljati dokaza, da naj bi toženka nedovoljeno razpolagala s svojim premoženjem. S temi pritožbenimi navedbami želi toženka relativizirati pomen navedene izjave z dne 15. 7. 2025 (priloga 15), pri čemer pa izrecno ne zanika trditve, da (raz)prodaja armaturne mreže, ki jih je zanjo za ta projekt izdelala tožeča stranka. Toženka v pritožbi izraža tudi dvom v izjavo pomočnice direktorja tožeče stranke z dne 17. 7. 2025, da se toženka umika iz projekta (priloga A17), pri čemer tožeča stranka trdi, da je te informacije prejela od 2TDK, d. o. o., glavnega partnerja v konzorciju, kar ni brez dokazne teže. Posebno še, ker v postopku zavarovanja zadošča nižji dokazni standard (verjetnost), kot je obrazloženo že zgoraj. Pritožnica izpodbija pomen objav v medijih o umiku toženke iz projekta, ki jih je predložila tožeča stranka. Vendar gre v konkretnem primeru za kompleksno oceno celotnega sklopa ravnanj tožene stranke, ki ne sloni zgolj na medijskih objavah. V zvezi z medijskimi objavami, ki jih je pritožbi priložila tožena stranka, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za nedovoljene pritožbene novote, saj toženka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla pravočasno predložiti v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Glede na gornjo obrazložitev je neutemeljen tudi pavšalni pritožbeni očitek o nesorazmernem posegu v lastninsko pravico tožene stranke in njeno poslovanje, saj izdana začasna odredba temelji na določbah ZIZ o zavarovanju denarne terjatve.

12Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora povrniti stroške pritožbenega postopka. Slednje je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in tožeči stranki priznalo 2.500 točk za odgovor na pritožbo po tarifni številki 31/7, 35 točk po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR tako odmerjeni stroški tožene stranke znašajo 1.855,62 EUR. V primeru plačilne zamude je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude (člen 299/I in 378/I OZ).

¹ Tožena stranka se sklicuje na VSL sklepi I Cpg 192/2025, I Cp 1148/2025, I Cpg 158/2025, I Cpg 94/2025.