VSL Sklep II Cp 1563/2023

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 16. 6. 2023 zavrglo.

2Zoper navedeni sklep se je laično pritožil tožnik iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno (vsebinsko) odločanje in pri tem pove katero sodišče je za odločanje pristojno. Kot nova dejstva navaja odločitev Okrajnega sodišča v Ljubljani o izdaji začasne odredbe zaradi zavarovanja denarne terjatve po sklepih o izvršbi I 1443/2022, pristop I 1244/23. Kot bistveno pa uveljavlja kršitev 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker meni, da je obrazložitev sklepa sama s seboj v nasprotju oziroma razlogi za odločitev niso podani. Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da so podane predpostavke za predhodno odredbo, s katero je mogoče doseči boljše ali enako zavarovanje kot s predlagano začasno odredbo, in zato začasna odredba ni dopustna. Zaključek naredi sodišče le na abstraktni ravni, dejanske vsebinske presoje ne opravi. Meni, da odločitev sodišča pomeni, da v nobenem primeru v času teka odškodninskega postopka ne more zahtevati več ali drugače, kot nudi institut predhodne odredbe, ki je bolj omejen. Noben od taksativno naštetih predhodnih odredb pa ne ponuja boljšega varstva in je zato v zavarovanje denarne terjatve predlagal izdajo začasne odredbe.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker je ob formalnem preizkusu ugotovilo, da predlog ni dopusten in s tem tudi procesne predpostavke za njegovo (vsebinsko) obravnavanje niso podane. Ugotovilo je, da so kumulativno izpolnjene predpostavke za predhodno odredbo, ki omogoča močnejše začasno pravno varstvo z absolutnim učinkom. Štelo je, da upnik denarne terjatve, ki je s sodnim uveljavljanjem te že uspel, vendar do izvršbe zaradi njene neizvršljivosti še ne more priti, take začasne odredbe ne more dobiti kljub 267. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki jo v takem primeru na abstraktni ravni dopušča. Predlog za začasno odredbo je v takem primeru nedopusten, zaradi česar se zavrže. Hkrati pa sodišče prve stopnje pravilno ugotovi, da je treba kljub "primarnosti" predhodne odredbe preveriti še, ali se z njo dosega enak namen (če tega ni mogoče doseči je začasna odredba kljub temu dopustna). Slednjega pa sodišče prve stopnje ni preverilo, kar utemeljeno opozarja pritožba. V izpodbijanem sklepu ni navedeno katera od taksativno naštetih predhodnih odredb iz prvega odstavka 260. člena ZIZ daje tožniku enako (ali boljše varstvo) kot predlagana začasna odredba in zakaj. Zato se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. S tem je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki narekuje razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).