VSL Sklep IV Ip 955/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih 1. in 2. točki izreka potrdi.

II. Dolžnica sama krije svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnika zavrne (1. točka izreka sklepa), da mora dolžnik mora v roku 8 dni od vročitve tega sklepa upniku povrniti stroške, ki so mu nastali v zvezi z odgovorom na ugovor, v znesku 183,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka sklepa) in da bo o priglašenih stroških dolžnika, ki ga zastopa začasni zastopnik, odločeno s posebnim sklepom (3. točka izreka sklepa).

2Zoper 1. in 2. točko izreka sklepa se po začasnem zastopniku pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da je sodišče v ugovornem postopku kar pavšalno brez kakšne koli obrazložitve zavrnilo materialnopravni ugovor nesorazmernosti ukrepa zavarovanja in zavrnilo ugovor, da na podlagi pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova upnik nima interesa za zavarovanje, ampak ima interes za izvršbo. Sodišče prve stopnje je samo ugotovilo, da ima upnik na razpolago pravnomočne in izvršljive izvršilne naslove. V takem primeru upnik, ki terja zavarovanje namesto izvršbe, ne uporabi pravilnega pravnega sredstva in uporabi institut zavarovanja za namen, za katerega ni predviden. Lahko bi celo rekli, da gre za zlorabo pravic, saj upnik išče prisilno plačilo dolga, ki se ne doseže z zavarovanjem, ampak z izvršbo. Glede same nesorazmernosti pa dolžnik naslovnemu sodišču očita, da je zmotno razlagalo načelo sorazmernosti in se izognilo vsebinski presoji s sklicevanjem, da pri nepremičnini, na kateri se je zaznamovalo zavarovanje, ne gre za dom dolžnika. Uveljavljanje načela sorazmernosti ne pomeni ugovornega razloga zoper sklep o izvršbi. Gre za načelo, ki je značilno za celotni pravni red, kadar posega v pravice posameznika na zahtevo države. Načelo sorazmernosti ne pomeni samo, da se presoja višino zneska, za katerega se terja zavarovanje, z vrednostjo predmeta zavarovanja, pomeni tudi, da mora biti zavarovanje utemeljeno s ciljem, in sicer tako, da v najmanjši možni meri vpliva na pravice dolžnika. Ukrep mora biti nujen in primeren za dosego cilja, ki pa je plačilo davčnega dolga. Zavarovanje za dolg 3.186,83 EUR iz naslova pravnomočnih izvršilnih naslovov FURS ni ne ne nujno ne primerno za dosego cilja in poseže prekomerno v lastninsko pravico dolžnika na deležu 384250/707463 parcele ... k.o. X, ki je v naravi dvostanovanjska hiša z vrtom na naslovu Cesta 12. Namen zavarovanja je po pravni teoriji, da se prepreči skrivanje premoženja, je le oblika izvršbe, ki se opravi prej, preden je izvršilni naslov pravnomočen. V tej zadevi ima upnik že pravnomočen in izvršljiv izvršilni naslov, pa vseeno zahteva zavarovanje. To je nesorazmerno, ker ni nujno za dosego plačila dolga 3.186,83 EUR. Z zavarovanjem po 113. členu ZDavP-2 FURS ne prepreči razpolaganja z nepremičninami, kar bi bilo učinkovito in najmanj milo sredstvo za prisilno izpolnitev. To FURS doseže že tako, da ne izda odločbe o DPN oz. davku na darila. Torej sredstvo zavarovanja ni niti primerno za dosego plačila zneska 3.186,83 EUR s pp. V okviru možnosti, ki jih daje ZIZ dolžniku glede predlaganja omejitve dovoljene izvršbe oziroma na njegov predlog določitve drugega sredstva namesto tistega, ki ga je predlagal upnik, je dolžniku zagotovljeno, da se upre izvršbi, ki bi bila po svojem obsegu nesorazmerna glede na višino uveljavljene terjatve, ali če bi dovoljena izvršilna sredstva (predmeti) prekomerno oziroma v nasprotju z načelom pravičnosti posegla v sfero dolžnika (Ustavno sodišče U-I-179/21, VSL Sklep II Ip 1492/2020). Ugovor nesorazmernosti pomeni tudi, da se dolžnik upre izvršbi, ki bi bila po svojem obsegu nesorazmerna glede na višino uveljavljene terjatve. Naslovno sodišče pa tega ugovora ni upoštevalo oz. ga je pogojevalo z dodatnimi pogoji, ki iz načela sorazmernosti ne izhajajo. Načelo sorazmernosti se ne ustavi pri nepremičnini, ki je dom. Velja za vse izvršilne postopke in postopke zavarovanja, ki se vodijo na zahtevo FURS (države). Zavarovanje za dolg v vrednosti 3.186,83 EUR s pp na nepremičnini, katere vrednost je 500.000,00 EUR, je enostavno nesorazmerno. To pa je bistvo pritožbene graje. Država hoče zavarovanje na nepremičnini za davčni dolg v vrednosti 0.0018 % nepremičnine. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zoper dolžnika izdalo sklep o zavarovanju terjatve z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini po 243. členu ZIZ. Ta določa, da ima upnik na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi na denarno terjatev, pravico zahtevati njeno zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini. Že 13. člen ZDavP-2 pa določa, da lahko pri dolžnikih, ki so lastniki nepremičnega premoženja ali deleža družbenika, davčni organ predlaga zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah oziroma deležu družbenika neposredno pri sodišču, lahko pa tudi prek pristojnega državnega pravobranilstva (sedaj državnega odvetništva). Navedeno pomeni, da je pogoj za izdajo sklepa o zavarovanju obstoj izvršilnega naslova zoper dolžnika. Na tem mestu višje sodišče pojasnjuje, da ne gre za nikakršno zlorabo pravic, ker bi upnik lahko predlagal izvršbo, predlaga pa zgolj zavarovanje. Že na prvi pogled je jasno, da je upnik zoper dolžnico predlagal milejši ukrep, kot je izvršba, saj gre zgolj za zavarovanje. Cilj zavarovanja je v končni fazi tudi poplačilo terjatve, vendar pa je primarni cilj zavarovanja že po naravi stvari - zavarovanje terjatve. Takšno uveljavljanje pravzaprav ni v pravnem interesu dolžnika, saj bi bilo v postopku izvršbe dolžnikovo premoženje dejansko tudi prodano in s tem za dolžnika izgubljeno.

5Dalje višje sodišče ugotavlja, da ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje dolžničino uveljavljanje nesorazmernosti zavrnilo zgolj pavšalno z obrazložitvijo, da pri nepremičnini, na katere delež je upnik predlagal zavarovanje, ne gre za dom. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi namreč (pravilno) pojasnilo, da niti ZIZ niti ZDavP-2 ne določata najnižjega zneska, za katerega je mogoče predlagati zavarovanje na nepremičnino, in je upnik pri izbiri med sredstvi davčne izvršbe in sredstvi zavarovanja prost. Obrazložilo je, da upnik lahko predlaga zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini takoj po izvršljivosti izvršilnega naslova. V konkretni zadevi je upnik po pojasnilu sodišča prve stopnje v odgovoru na ugovorne navedbe glede nesorazmerja navajal, da je kljub temu, da davčni dolg ni visok, predlagal zavarovanje na nepremičnini zaradi starosti dolga (najstarejša obveznost je iz leta 2014) in zaradi neuspešnosti davčne izvršbe v predhodnih postopkih, da dolžnica ni zaposlena in po podatkih iz uradnih evidenc nima drugega premoženja. Teh upnikovih navedb v roku za izjavo dolžnik ni prerekal, niti ni podal nobenih navedb glede obstoja drugega vrednostno bolj primernega premoženja. Po oceni sodišča prve stopnje pa ravno te okoliščine, ob odsotnosti drugega premoženja, opravičujejo zavarovanje na bistveno več vrednoteni nepremičnini in to kljub zatrjevani nesorazmernosti. Sodišče prve stopnje se je torej konkretno opredelilo do dolžničinih trditev, citirani razlogi pa so sicer tudi pravilni.

6Ne drži, da predlagani ukrep ni nujen in primeren za zavarovanje dolga. Nujnost ukrepa je tudi po presoji višjega sodišča upnik ustrezno utemeljil že s starostjo terjatev, torej z obdobjem, v katerem upnik svoje terjatve ni dobil poplačane, z neuspešnostjo davčne izvršbe in z neobstojem drugega dolžničinega premoženja, čemur dolžnica niti ni nasprotovala. Kot bistveno pa bi dolžnica na tem mestu morala ponuditi vsaj neko nadomestno premoženje, na katerem bi upnik lahko zavaroval ali poplačal svojo terjatev, pa tega dolžnica ni storila. Zastavna pravica na nepremičnini je vsekakor tudi primerno sredstvo zavarovanja, saj je z njo namen zavarovanja z vzpostavijo prednostne poplačilne pravice dosežen. Neizdaja odločbe o davku na promet nepremičnin oz. davku na darila ni zakonsko predvideno sredstvo zavarovanja in ne more predstavljati nadomestila zanj ter tako navedeno ni primernejše sredstvo zavarovanja.

7Dolžnik se sicer pavšalno tudi sklicuje na možnost dolžnika, da predlaga omejitev zavarovanja, vendar spregleda, da je upnik predlagal le eno sredstvo oziroma predmet zavarovanja ter zavarovanja že iz tega razloga ni mogoče dodatno omejiti. Tudi sicer se je sodna praksa že izrekla, da določbe drugega odstavka 34. člena ZIZ ni mogoče smiselno uporabiti za odločanje o predlogu za "omejitev sredstev zavarovanja". Učinek citirane določbe v izvršbi je namreč (zgolj) v tem, da se da določenemu izvršilnemu sredstvu prednost pri opravljanju izvršbe pred drugimi dovoljenimi sredstvi. Navedena določba pa ne predvideva, da bi v primeru omejitve izvršbe na zgolj določena izvršilna sredstva sodišče smelo ustaviti izvršbo na druga sredstva in razveljaviti opravljena dejanja. Kolikor namreč izvršba s posameznim izvršilnim sredstvom ni uspešna, sodišče omejeno izvršbo (po samem zakonu) nadaljuje z naslednjimi izvršilnimi sredstvi. V primeru zavarovanja terjatve pa takšne omejitve že po naravi stvari ni mogoče opraviti, ker se pri tem ne opravljajo nobena dejanja, na podlagi kateri bi lahko prišlo do uspešnega poplačila upnikove terjatve, tako da ni mogoče dati zgolj "začasne" prednosti posameznim sredstvom zavarovanja (tako sklep VSM I Cpg 35/2015). Kar se tiče določitve drugega sredstva zavarovanja, pa tega dolžnica niti ni predlagala.

8Končno dolžnica navaja, da je bistvo pritožbene graje vendarle v nesorazmerju med višino terjatve in vrednostjo dolžničinega idealnega deleža na nepremičnini, vendar pa tudi s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Upniku namreč pravice do zavarovanja ni mogoče odreči, kolikor gre za edino dolžnikovo premoženje (dolžnica česa nasprotnega ne zatrjuje), na katerem upnik sploh lahko predlaga zavarovanje, pa je dovoljeno zavarovanje pravzaprav tudi edino možno. Na tem mestu se nenazadnje pokaže, da upnik ne posega prekomerno v dolžničine pravice s tem, ko na njen idealni delež ni predlagal že kar izvršbe, čeprav bi to res tudi lahko. Nenazadnje kot nesporno pri nepremičnini, ki je predmet zavarovanja, res tudi ne gre za dolžničin dom, ko bi bila presoja sorazmernosti v izvršbi, ne pa nujno tudi v postopku zavarovanja, lahko bila strožja.

9Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanih 1. in 2. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Višje sodišče zgolj dodaja, da je v tem sklepu odločeno o stroških dolžnice in ne začasnega zastopnika - o slednjem odloča sodišče prve stopnje.