238.e člen ZIZ

Določilo 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, ki se na podlagi 15. člena ZIZ smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku, predvideva prekinitev postopka v primeru, ko je odločitev sodišča odvisna od rešitve nekega predhodnega vprašanja, to je vprašanja o obstoju pravice ali pravnega razmerja, in glede katerega se sodišče odloči, da ga ne bo reševalo samo, temveč da bo počakalo na pravnomočno odločitev v matičnem postopku, ki je že v teku. Za presojo o pravilnosti in zakonitosti sklepa o prekinitvi postopka na podlagi navedene zakonske določbe je torej pravno pomembno, ali je določeno vprašanje prejudicialne narave za konkretni postopek, ali ne. Če je odgovor pozitiven, pa je nato v dispoziciji sodišča, ali bo o predhodnem vprašanju odločalo samo, ali pa bo postopek prekinilo in počakalo na pravnomočno odločitev v matičnem postopku. Pri tem se mora sodišče ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevati tudi konvencijsko pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Reševanje predhodnega vprašanja bo sodišče prepustilo matičnemu področju zlasti takrat, ko bo pričakovati, da bo zadeva tam kmalu rešena. Neutemelj

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, ker je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Sodišče ugotavlja, da je v predmetnem postopku predlagatelj postopka CSD. V skladu z 98. členom ZNP-1 CSD, v kolikor ni predlagatelj postopka za varstvo koristi otroka, sodišče glede koristi otrok pridobi mnenje slednjega. Glede na dejstvo, da je v predmetnem postopku predlagatelj CSD, se mnenje CSD-ja upošteva kot navedbe udeleženca. Sodišče in CSD lahko izvajata oziroma izrekata le zakonsko predvidene ukrepe pod zakonsko predvidljivimi pogoji.

Ker predlagateljica ni navedla opravičljivega razloga, zaradi katerega ni izpolnila začasne odredbe, mora plačati denarno kazen. Sodišče dopusti neposredno izročitev otroka po izvršitelju na podlagi 238.e člena ZIZ šele potem, ko posredna izročitev z denarno kaznijo ni uspešna.

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni odločilo o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo, temveč le o izvršitvi začasne odredbe, s katero je bil začasno dodeljen v varstvo in vzgojo očetu. Z opredeljeno vsebino odločanja je začrtana tudi meja dopustnih ugovornih razlogov in pravno pomembnih pritožbenih navedb. V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, v skladu s katerim izvršilno sodišče ni upravičeno presojati zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, na podlagi katerega je predlagana izvršba, temveč mora upoštevati terjatev, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu. To načelo velja tudi v sporih iz razmerij med starši in otroki, zato v postopku izvršbe za izročitev otroka ni več mogoče presojati, ali je bila odločitev, da se otroka (začasno) dodeli v varstvo in vzgojo določenemu roditelju, v (naj)večjo otrokovo korist. Izvršba sodne odločbe o vzgoji in varstvu otroka se praviloma opravi s t. i. posredno izročitvijo, torej z izrekanjem denarne kazni zoper osebo, na katero se nanaša sklep o izvršbi (238.d člen ZIZ). Če izvršba na ta način ni uspešna, v posebej utemeljenih primerih pa takoj, lahko sodišče odloči, da se izvršba opravi s

Ugovorni razlog vsekakor obstoji takrat, kadar je izvršilni naslov prenehal (zaradi razveljavitve ali spremembe), v primeru tako imenovanih trajnostnih razmerjih pa tudi takrat, ko se s kasnejšo sodno odločbo ali na drug, z zakonom določen način, to pravno razmerje za vnaprej uredi drugače. Četudi bi bilo v največjo otrokovo korist, da bi se vprašanje njegove vzgoje in varstva razrešilo na drugačen način, kot to velja po sedaj veljavnem izvršilnem naslovu, o tem izvršilno sodišče ne sme odločati v okviru ugovora zoper sklep o izvršbi. Tudi ne more biti pomembno, ali otrok dejansko hoče živeti pri roditelju, kateremu je bil dodeljen. V postopku izvršbe glede varstva in vzgoje otroka se otrokova korist upošteva pri odločanju o odlogu izvršbe. Prav otrokova največja korist je kriterij, po katerem sodišče tehta, ali je treba z izvršbo nadaljevati ali jo odložiti. Upničini pravici do učinkovitega sodnega varstva ter do vzgoje in varstva otroka se morata v konkretnem primeru začasno umakniti pravici otroka, da se pri odločitvah sodišča varuje njegovo dobrobit in koristi. Otrok ima pravico, da mirno dokonča osnovno šolo v okolju, v katerem tudi prebiva, in zaradi izvr

V postopkih urejanja razmerij med staršema in mladoletnim otrokom je na prvem mestu korist otroka. Vendar pa otrokova želja in otrokova korist nista sopomenki. Kakšna je otrokova korist, je pravni pojem, ki ga je treba v vsakem primeru posebej napolniti z vsebino, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega osemnajstega leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist, ki se bo pokazala v odrasli dobi (dolgoročna korist). Treba si je prizadevati za zdrav in celosten razvoj otroka, to je razvoj v samostojno odraslo osebo. Če ima tehtne razloge, lahko sodišče odloči drugače, kot si želi otrok. Eden takih razlogov je ugotovitev, da otrokova volja ni svobodna, ker je zmanipuliran. V postopku izvršbe za izročitev otroka ni več mogoče presojati, ali je odločitev, da se otroka dodeli v varstvo in vzgojo določenemu staršu, v njegovo največjo korist, in ne ugotavlja se (več), ali otrok dejansko hoče živeti pri roditelju, h kateremu je bil dodeljen. Vzrok za nastanek zatrjevane škode niso bila ravnanja ali opustitve sodišč, CSD, policije in javnih zdravstvenih zavodov, temveč ravnanja in opustitve tožničinih staršev. <

Iz 238.f člena ZIZ izhaja, da gre pri 226. členu in 238. členu ZIZ za sukcesivno predvideni izvršilni sredstvi.

Osnovno vodilo pri dodelitvi, pa čeprav začasni, je, da mora biti odločitev v skladu s koristmi otrok, ne pa podrejena interesu staršev ali podrejena neki morebitni izsiljeni situaciji. Dejstvo, da eden od staršev onemogoča stike otrok z drugim od staršev, je okoliščina, ki pomembno vpliva na odločitev o dodelitvi (tudi začasni) otroka. Če ravna roditelj v nasprotju s tem in preprečuje stike otroka z drugim roditeljem, ravna torej v nasprotju z otrokovimi koristmi, kar privede do zaključka, da ni primerno, da otrok ostane v vzgoji in varstvu pri njem.

Neizvršena sodna odločba pomeni protipravno dejansko stanje v primerjavi s stanjem, ki je določeno z avtoriteto sodne oblasti. Zato je odložitev uveljavitve zahtevka, ki izhaja iz takšne odločbe, mogoče dovoliti le izjemoma in to nikakor ne iz razlogov, ki bi lahko bili razlog za spremembo odločbe, ampak le iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo. Takšnih razlogov pa dolžnik sploh ne uveljavlja. Dolžnik zatrjuje, da koristi otroka - zlasti dejstvo, da sin R. sedaj izraža željo ostati pri očetu - narekujejo spremembo pravnomočne odločbe o varstvu in vzgoji sina R. Dolžnik je zato že vložil tožbo v skladu s četrtim odstavkom 421. člena Zakona o pravdnem postopku in obenem predlagal naj sodišče tudi izda začasno odredbo, s katero naj R. začasno njemu zaupa v varstvo in vzgojo. Dolžnik torej skuša z uporabo instituta odloga izvršbe doseči spremembo izvršilnega naslova, kar pa ni mogoče. Sodišče bo moralo v pravdnem postopku ugotoviti, ali so res izpolnjeni pogoji za izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka, in če bo tožbenemu zahtevku dolžnika ugodilo, oziroma bo ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, bo lah