238.d člen ZIZ

Določilo 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, ki se na podlagi 15. člena ZIZ smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku, predvideva prekinitev postopka v primeru, ko je odločitev sodišča odvisna od rešitve nekega predhodnega vprašanja, to je vprašanja o obstoju pravice ali pravnega razmerja, in glede katerega se sodišče odloči, da ga ne bo reševalo samo, temveč da bo počakalo na pravnomočno odločitev v matičnem postopku, ki je že v teku. Za presojo o pravilnosti in zakonitosti sklepa o prekinitvi postopka na podlagi navedene zakonske določbe je torej pravno pomembno, ali je določeno vprašanje prejudicialne narave za konkretni postopek, ali ne. Če je odgovor pozitiven, pa je nato v dispoziciji sodišča, ali bo o predhodnem vprašanju odločalo samo, ali pa bo postopek prekinilo in počakalo na pravnomočno odločitev v matičnem postopku. Pri tem se mora sodišče ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevati tudi konvencijsko pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Reševanje predhodnega vprašanja bo sodišče prepustilo matičnemu področju zlasti takrat, ko bo pričakovati, da bo zadeva tam kmalu rešena. Neutemelj

Ker predlagateljica ni navedla opravičljivega razloga, zaradi katerega ni izpolnila začasne odredbe, mora plačati denarno kazen. Sodišče dopusti neposredno izročitev otroka po izvršitelju na podlagi 238.e člena ZIZ šele potem, ko posredna izročitev z denarno kaznijo ni uspešna.

Ugovorni razlog vsekakor obstoji takrat, kadar je izvršilni naslov prenehal (zaradi razveljavitve ali spremembe), v primeru tako imenovanih trajnostnih razmerjih pa tudi takrat, ko se s kasnejšo sodno odločbo ali na drug, z zakonom določen način, to pravno razmerje za vnaprej uredi drugače. Četudi bi bilo v največjo otrokovo korist, da bi se vprašanje njegove vzgoje in varstva razrešilo na drugačen način, kot to velja po sedaj veljavnem izvršilnem naslovu, o tem izvršilno sodišče ne sme odločati v okviru ugovora zoper sklep o izvršbi. Tudi ne more biti pomembno, ali otrok dejansko hoče živeti pri roditelju, kateremu je bil dodeljen. V postopku izvršbe glede varstva in vzgoje otroka se otrokova korist upošteva pri odločanju o odlogu izvršbe. Prav otrokova največja korist je kriterij, po katerem sodišče tehta, ali je treba z izvršbo nadaljevati ali jo odložiti. Upničini pravici do učinkovitega sodnega varstva ter do vzgoje in varstva otroka se morata v konkretnem primeru začasno umakniti pravici otroka, da se pri odločitvah sodišča varuje njegovo dobrobit in koristi. Otrok ima pravico, da mirno dokonča osnovno šolo v okolju, v katerem tudi prebiva, in zaradi izvr

V postopkih urejanja razmerij med staršema in mladoletnim otrokom je na prvem mestu korist otroka. Vendar pa otrokova želja in otrokova korist nista sopomenki. Kakšna je otrokova korist, je pravni pojem, ki ga je treba v vsakem primeru posebej napolniti z vsebino, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega osemnajstega leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist, ki se bo pokazala v odrasli dobi (dolgoročna korist). Treba si je prizadevati za zdrav in celosten razvoj otroka, to je razvoj v samostojno odraslo osebo. Če ima tehtne razloge, lahko sodišče odloči drugače, kot si želi otrok. Eden takih razlogov je ugotovitev, da otrokova volja ni svobodna, ker je zmanipuliran. V postopku izvršbe za izročitev otroka ni več mogoče presojati, ali je odločitev, da se otroka dodeli v varstvo in vzgojo določenemu staršu, v njegovo največjo korist, in ne ugotavlja se (več), ali otrok dejansko hoče živeti pri roditelju, h kateremu je bil dodeljen. Vzrok za nastanek zatrjevane škode niso bila ravnanja ali opustitve sodišč, CSD, policije in javnih zdravstvenih zavodov, temveč ravnanja in opustitve tožničinih staršev. <

Osnovno vodilo pri dodelitvi, pa čeprav začasni, je, da mora biti odločitev v skladu s koristmi otrok, ne pa podrejena interesu staršev ali podrejena neki morebitni izsiljeni situaciji. Dejstvo, da eden od staršev onemogoča stike otrok z drugim od staršev, je okoliščina, ki pomembno vpliva na odločitev o dodelitvi (tudi začasni) otroka. Če ravna roditelj v nasprotju s tem in preprečuje stike otroka z drugim roditeljem, ravna torej v nasprotju z otrokovimi koristmi, kar privede do zaključka, da ni primerno, da otrok ostane v vzgoji in varstvu pri njem.