146. člen ZIZ

Bančna garancija na prvi poziv je abstraktna obveznost banke garanta, kar pomeni, da banka ob pozivu na plačilo po garanciji nima nobenih ugovorov zoper upravičenca iz garancije iz razmerja, za katero garantira. V kolikor pa prvotoženec meni, da upravičenec iz garancije L., d.d. ni bil upravičen do plačila zneska iz garancije, lahko vrnitev tega zneska terja od upravičenca po pravilih o neupravičeni pridobitvi. Upnik sicer res lahko zahteva plačilo obveznosti bodisi od glavnega dolžnika, bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati, saj vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost, ne more pa upnik dobiti terjatve povrnjene dvakrat (od glavnega dolžnika in od poroka), na kar glede na vsebino izvršilnega predloga (ki se v izvršilnemu postopku sledečem pravdnem postopku šteje kot tožba) pravilno opozarjata pritožnika.

Glede na predlagana sredstva izvršbe in dejstvo, da ima prva dolžnica (in tudi vsi preostali dolžniki razen petega dolžnika) po navedbah v izvršilnem predlogu upnice stalno prebivališče na območju Okrajnega sodišča v Novem mestu, je odločitev v sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, da bo po pravnomočnosti tega sklepa izvršilni postopek vodilo in v njem odločalo Okrajno sodišče v Novem mestu, skladna z določbami četrtega odstavka 44. člena, drugega odstavka 40.c člena, prvega odstavka 100. člena in tudi 146. člena ZIZ.

Pravilo o atrakciji pristojnosti (49. člen ZPP) se smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku.

Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo določbo 146 čl. ZIZ. Ta določba se uporabi, kadar vloži upnik predlog za izvršbo na dolžnikovo denarno sredstvo zoper vse solidarne dolžnike. To je pravica upnika, ne pa tudi dolžnost.

Izvršilno sodišče, ki je krajevno pristojno za prvega od solidarnih dolžnikov, je pristojno tudi za ostalo (146. člen ZIZ).

Neresnična je ugovorna trditev, da naj bi sodišče dolžniku blokiralo žiro račun, saj ni izdalo nobene odločbe (napr. začasne odredbe), s katero bi prepovedalo uporabo dolžnikovega žiro računa. Sodišče je zgolj naložilo Agenciji za plačilni promet (APP), da z dolžnikovega računa prenese izterjevani znesek na račun upnika, blokada računa pa je posledica od ravnanja sodišča neodvisnega dejstva, da na dolžnikovem računu ni zadostnega priliva sredstev za plačilo izterjevane terjatve. Dolžnik verjetnosti nastanka znatnejše škode niti ni konkretno zatrjeval. V predlogu za odlog je le navedel (vendar ne dokazal), da ima blokiran žiro račun, s čimer naj bi mu bilo onemogočeno poslovanje, ne da bi te navedbe preciziral s konkretnimi (in dokazanimi) trditvami o vrsti, obsegu in načinu svojega poslovanja, morebitnih drugih računih oz. premoženjskem stanju ter predvsem o vrsti in predvidevani višini iz tega izvirajoče škode.

Odločitev o imenovanju izvršitelja dejansko pomeni nadaljevanje izvršbe s podrejeno predlaganim izvršilnim sredstvom, rubežem premičnin, saj za opravo izvršbe na sredstva na dolžnikovih računih sodelovanje izvršitelja ni potrebno, kar pa je po ugotovitvi sodišča druge stopnje glede na stanje zadeve vsaj preuranjeno, saj ni izkazano, da bi bila izvršba na sredstva na dolžnikovem žiro računu neuspešna.

V zvezi s smiselnim izvajanjem dolžnika, da mu je sodišče onemogočilo poslovanje, kar bi lahko storilo le z začasno odredbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje samo zarubilo dolžnikova denarna sredstva na žiro računu, skladno s sklepom o izvršbi, ni pa izdalo nikakršnega sklepa o prepovedi uporabe zadevnega žiro računa. Zato je dejanska blokiranost žiro računa posledica dejstva, da dolžnikovi prilivi ne zadoščajo za pokritje njegovih obveznosti, in ne morda kakšne sodne prepovedi. Popravni sklep lahko sodišče izda kadar koli, pred ali po pravnomočnosti popravljenega sklepa, na predlog strank ali po uradni dolžnosti. Pred izdajo popravnega sklepa sodišču ni potrebno zaslišati strank.