148. člen ZIZ

Določba 149. člena ZIZ je sistematično uvrščena med določbe, ki se nanašajo na izvršbo na denarna sredstva v gospodarskih zadevah, v skladu s prvim odstavkom 148. člena ZIZ pa se določbe 148. do 151. člena ZIZ uporabljajo le za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku v gospodarskih sporih, in za izvršbo na podlagi verodostojne listine, če bi v primeru ugovora veljala pravila postopka v gospodarskih sporih. V nasprotnem se, kot izrecno določa drugi odstavek 148. člena ZIZ, izvršba na denarna sredstva opravi po (splošnih) določbah 136. do 147. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje, ki se je pri presoji pogojev za uporabo 149. člena ZIZ osredotočilo le na presojo, ali je to določbo mogoče uporabiti tudi za izvršbo na denarno terjatev dolžnika, presoje, ali so v obravnavani zadevi sploh podani v 148. členu ZIZ predpisani temeljni pogoji za uporabo 149. člena ZIZ, ni opravilo in pravnorelevantnih dejstev v zvezi s tem ni ugotavljalo. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava pogojev za uporabo 149. člena ZIZ ni presojalo tudi z vidika predpostavk iz 148. člena ZIZ, je dejansko stanje v zvezi s tem ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa tudi

V primerih, ko gre za izpolnitev, ki je razen dolžnika ne more opraviti nihče drug (nenadomestna storitev), je denarna kazen edino sredstvo, s katero sodišče dolžnika lahko prisili, da izpolni svojo obveznost. Izvršba se v teh primerih torej opravi s prisiljevanjem z denarno kaznijo. Namen denarne kazni, ki jo predvideva 2. odstavek 226. člena ZIZ zato ni kaznovanje dolžnika, ker ni izpolnil svoje obveznosti, temveč vplivanje na njegovo voljo, da bo zaradi zagrožene denarne kazni izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova.

Odločitev o imenovanju izvršitelja dejansko pomeni nadaljevanje izvršbe s podrejeno predlaganim izvršilnim sredstvom, rubežem premičnin, saj za opravo izvršbe na sredstva na dolžnikovih računih sodelovanje izvršitelja ni potrebno, kar pa je po ugotovitvi sodišča druge stopnje glede na stanje zadeve vsaj preuranjeno, saj ni izkazano, da bi bila izvršba na sredstva na dolžnikovem žiro računu neuspešna.

V zvezi s smiselnim izvajanjem dolžnika, da mu je sodišče onemogočilo poslovanje, kar bi lahko storilo le z začasno odredbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje samo zarubilo dolžnikova denarna sredstva na žiro računu, skladno s sklepom o izvršbi, ni pa izdalo nikakršnega sklepa o prepovedi uporabe zadevnega žiro računa. Zato je dejanska blokiranost žiro računa posledica dejstva, da dolžnikovi prilivi ne zadoščajo za pokritje njegovih obveznosti, in ne morda kakšne sodne prepovedi. Popravni sklep lahko sodišče izda kadar koli, pred ali po pravnomočnosti popravljenega sklepa, na predlog strank ali po uradni dolžnosti. Pred izdajo popravnega sklepa sodišču ni potrebno zaslišati strank.