133. člen ZIZ

Pravica do izjave ni le sredstvo za čim bolj popolno razjasnitev spornih vprašanj, pač pa (kot izraz spoštovanja človekove osebnosti in zahteve po enakopravni obravnavi strank v postopku pred sodiščem) tudi sredstvo, ki stranki omogoča, da se izjavi o vseh upoštevnih vidikih zadeve, ki posegajo v njene interese, in ji s tem daje možnost, da vpliva na odločitev sodišča. Strankam mora biti omogočeno, da se opredelijo do celotnega procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. To velja tudi za pomembne procesne odločitve.

Trditev, da je dolžnica zdaj zaposlena v Republiki Avstriji, ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve, saj se ne nanaša na odločilno dejstvo, da dolžnica v Republiki Sloveniji ne prejema stalnih denarnih prejemkov, sodišče Republike Slovenije pa ni pristojno opravljati izvršbe na sredstva in predmete dolžnika v tujini.

Skladno z Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah slovensko sodišče ne sme opravljati izvršbe nad premoženjem, ki ga ima dolžnik v tujini. Za uveljavitev izvršitve sodbe, sodne poravnave in javne listine, vse izdano s strani slovenskega sodišča oziroma sestavljene v Sloveniji, mora upnik bodisi pridobiti evropski nalog za izvršbo pred slovenskim sodiščem, ki se nato izvrši v drugi državi, v kateri ima dolžnik premoženje, bodisi pridobiti razglasitev izvršljivosti v državi članici, v kateri zahteva izvršitev, torej v kateri ima dolžnik premoženje, na podlagi postopka exequatur, ki ga določa Uredba (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I). Pri tem je evropski nalog za izvršbo mogoče dobiti le za izdane sodbe, potrjene ali sklenjene sodne poravnave in javne listine sestavljene po 21. 1. 2005 (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. 4. 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov).

V konkretnem primeru je upnik v predlogu po 134. členu ZIZ oziroma njegovi dopolnitvi navedel, da za poplačilo svoje terjatve niti od svojega dolžnika A. A. niti od delodajalca ni prejel še ničesar, delodajalec pa mu podatkov o plači A. A. ni posredoval, zato uveljavlja od njega celotno terjatev po sklepu o izvršbi zoper A. A. S takimi navedbami je upnik zadostil svojemu trditvenemu bremenu za izdajo sklepa po 134. členu ZIZ in se je breme zatrjevanja ter dokazovanja, da sklepa o izvršbi zoper A. A. iz upravičenih razlogov ni mogel izvršiti, prevalilo na dolžnika – delodajalca, ki razpolaga z vsemi potrebnimi podatki v zvezi z delovnim razmerjem svojega zaposlenega. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je delodajalec odgovoren le za opuščeno odtegnitev plače, ki je neupravičeno ni opravil v času, ko je bil dolžnik zaposlen pri njem, pri čemer to velja tudi v primeru, če dolžniku sicer preneha delovno razmerje, vendar delodajalec o tem sodišča ne obvesti, nato pa se dolžnik pri istem delodajalcu ponovno zaposli. Delodajalec torej dolguje upniku le tiste zneske, ki jih skladno s sklepom o izvršbi neutemeljeno ni odtegnil od plače in jih nakazal upn

Nadomestilo za primer brezposelnosti ni prejemek, ki bi bil izvzet iz izvršbe (101. člen ZIZ), temveč ga zakon uvršča pod denarni prejemek, ki je enakovreden plači, in na katerega je z izvršbo mogoče poseči skladno z omejitvami, ki jih določa 102. člen ZIZ. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru sklep o izvršbi vročiti v izvrševanje Zavodu RS za zaposlovanje.

Pogodba, s katero se uredijo pravice in obveznosti v zvezi z opravljanjem funkcije direktorja, je lahko katera izmed pogodb civilnega prava ali pogodba o zaposlitvi. Na morebitne prejemke dolžnika iz naslova opravljanja funkcije direktorja, ki ne predstavljajo plače, ni mogoča izvršba na plačo, kot jo je predlagal upnik v predlogu za izvršbo, oziroma izvršba na plačo ni primerno izvršilno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče poseči na te prejemke.

V izvršilnem postopku zoper delodajalca se status zaposlenega izkazuje s pisnimi podatki iz uradnih evidenc, pri čemer mora tak dokaz priložiti dolžnik. Na dolžniku namreč je, da v ugovoru trdi in dokazuje, da svoje obveznosti ni dolžan izvršiti iz razloga, ker dolžnik ni več pri njem v delovnem razmerju. Delodajalec, ki ni nemudoma s priporočeno pošiljko poslal sklepa o izvršbi novemu delodajalcu in o tem ni obvestil sodišča, ni dolžan upniku poravnati zneskov, ki jih ni odtegnil in izplačal po osnovnem sklepu o izvršbi. Delodajalec oziroma dolžnikov dolžnik dolguje upniku le tiste zneske, ki jih v skladu s sklepom o izvršbi ni odtegnil od dolžnikovih dohodkov iz delovnega razmerja in jih izplačal upniku, pa bi mu jih moral odtegniti in izplačati. Delodajalec lahko uspešno ugovarja zoper sklep o izvršbi, če dokaže, da je zapadle zneske od dolžnikovih dohodkov iz delovnega razmerja, na katere je bilo mogoče poseči z izvršbo, bodisi odtegnil in jih izplačal upniku, bodisi tega brez svoje krivde ni mogel storiti. Če dolžnik pri delodajalcu ni več v delovnem razmerju, mora delodajalec v primeru, ko novega delodajalca dolžnika pozna, nemudoma s priporočeno pošiljko posla

Iz povzete ureditve 133. in 141. člena ZIZ ne izhaja dolžnost sodišča, da bi moralo v situaciji, ko se izkaže, da izvršba s predlaganimi sredstvi ne bo uspešna, pred ustavitvijo izvršbe upnika posebej opozarjati na neuspešnost že predlaganih in dovoljenih izvršilnih sredstev (pa ne gre za situacijo iz šestega odstavka 45. člena ZIZ). Zato ne more biti utemeljena pritožba, da upniku ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Tu ne gre za odločanje o pravici oz. o zahtevku, niti ZIZ v 133. ali 141. členu takega postopka sodišču ne nalaga. Ravno zaradi situacije, kot je nastala v tem postopku, zakon določa, da ima upnik, ki predhodno glede ustavitve ni mogel sodelovati v postopku, možnost sodišču predlagati, da razveljavi svoj sklep o ustavitvi, če mu hkrati sporoči račun in organizacijo za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik odprt račun. Seveda je imel upnik do pravnomočnosti sklepa o ustavitvi tudi možnost predlagati predložitev seznama dolžnikovega premoženja iz 31. člena ZIZ.

Iz listin, ki jih je dolžnik priložil k pritožbi, izhaja, da je dolžnik tako v letu 2015, kot tudi v letu 2016 bil upravičen do letnega dodatke za rekreacijo, ki v skladu z določbami ZIZ ni izvzet iz izvršbe in torej šteje med rubljive prejemke. Ker tako ni nobenega dvoma o tem, da dolžnik vsako leto v obdobju enega leta prejme najmanj en dohodek, ki je rubljiv, pogoji za ustavitev izvršbe na podlagi drugega oziroma tretjega odstavka 133.a člena ZIZ niso izpolnjeni.

Ker je bilo v konkretnem primeru s sklepom o izvršbi dovoljeno upnikovo poplačilo pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi in izvršba tako tudi dejansko opravljena, ima dolžnik pravni interes za vsebinsko odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi že iz tega razloga. Ob odločanju o ugovoru delodajalca zoper sklep, izdan na podlagi 134. člena ZIZ, izvršilno sodišče nima pristojnosti za presojo, ali je delodajalec pravilno in zakonito izvrševal prej prejete sklepe o izvršbi v drugih izvršilnih zadevah. Ni naloga izvršilnega sodišča, da bi v okviru odločanja o delodajalčevem ugovoru zoper sklep na podlagi 134. člena ZIZ ugotavljalo, za katera izplačila sta se poleg ali mimo pogodbe o zaposlitvi dogovorila delodajalec in dolžnik, niti izvršilno sodišče ne more ugotavljati, do kolikšne plače in drugih dohodkov iz delovnega razmerja bi v skladu z delovnopravno zakonodajo moral biti upravičen dolžnik. Dolžnikov dolžnik ima v primeru (pretežnega) uspeha z ugovorom zoper sklep, izdan na podlagi 134. člena ZIZ, pravico do povračila stroškov od upnika.

Sodišče je vezano na izvršilni zahtevek glede predmeta izvršbe, če ga upnik v predlogu določno opredeli. Upniku ni treba, med drugim, navesti podatkov o organizaciji za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik denarna sredstva, in številke računa, če pa to v predlogu izrecno opredeli, sodišče nima zakonske podlage za dovolitev izvršbe na več ali drugih predmetih, kot jih predlaga upnik.

Odlog izvršbe predstavlja začasni zastoj izvršilnega postopka in dokler traja, se izvršilna dejanja ne opravljajo. V tem času sodišče ne more opravljati izvršilnih dejanj, tudi ne poizvedb po petem odstavku 141. člena ZIZ in četrtem odstavku 133. člena ZIZ.

Izvršba na plačo je mogoča le, ko obstaja dolžnikov delodajalec, ne pa tudi, ko je dolžnik samostojni podjetnik.

Če upnik po pozivu sodišča v roku ne sporoči novega delodajalca, sodišče izvršbo ustavi.

Ne drži pritožbena trditev, da se določilo čl. 133 ZIZ v dani situaciji, ko je delovno razmerje dolžniku prenehalo že pred izdajo sklepa o izvršbi z dne 13.02.2004 ne more uporabiti, ko pa iz dikcije II. in III. odst. 133. čl. v zv. s čl. 124 ZIZ jasno sledi, da so ta določila namenjena ravno situaciji, ko dolžnik ni več v delovnem razmerju pri delodajalcu, na katerega glasi sklep, kateremu je bilo s sklepom o izvršbi naloženo plačilo z izvršbo dovoljenega denarnega zneska upniku (čl. 129 ZIZ).

Sklep o izvršbi učinkuje, če dolžniku preneha delovno razmerje, tudi proti delodajalcu, s katerim sklene dolžnik novo delovno razmerje. Če delodajalec, pri katerem dolžnik ni več v delovnem razmerju ne ve za novega delodajalca, mora o tem nemudoma obvestiti sodišče. Sodišče o tem obvesti upnika in ga pozove, naj v določenem roku sporoči, kdo je dolžnikov novi delodajalec. Če upnik tega ne stori v roku, sodišče ustavi izvršbo.

Upnica je na ta poziv sicer odgovorila in v vlogi z dne 18.1.2001 sporočila, da je dolžnik samostojni podjetnik in ima svojo taksi službo "Š. t.". To pa dejansko onemogoča potek izvršilnih dejanj z rubežem dolžnikove plače. Izvršba na plačo je namreč dovoljena le v primerih, ko je dolžnikov delodajalec tretja oseba, ne pa dolžnik sam.

Po 136. členu ZIZ se za izvršbo na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet uporabljajo določbe o izvršbi na denarno terjatev. V 3. odst. 133. člena ZIZ je navedeno, da mora delodajalec, v primeru prenehanja delovnega razmerja o tem nemudoma obvestiti sodišče, čemur sledi tudi obveznost sodišča, da o tem obvesti upnika in ga pozove, naj v določenem roku sporoči sodišču, kdo je dolžnikov novi delodajalec, in šele če upnik tega ne stori, ustavi izvršbo.

Če upnik v roku ne sporoči podatka o dolžnikovem delodajalcu, tako da bi bilo izvršbo na plačo dejansko mogoče opraviti, sodišče izvršbo ustavi. To je bilo z izpodbijanim sklepom storjeno in čeprav je prvostopno sodišče izvršbo ustavilo šele po dveh letih od poziva upnici, njena pritožba sedaj nima prav, da bi jo sodišče pred izdajo sklepa moralo ponovno pozivati k predložitvi podatkov o dolžničinem delodajalcu, ker so se lahko v tem času okoliščine spremenile. Izvršilni postopek se namreč v konkretnem primeru ne vodi po uradni dolžnosti, temveč na predlog upnice, kar pomeni, da se vsa izvršilna dejanja opravljajo na njen predlog, upnica pa je sama dolžna skrbeti za zavarovanje svojih pravic in interesov v tem postopku.

Kljub temu, da so bili dolžnikovemu dolžniku vročeni predlog za izvršbo, sklep o izvršbi s klavzulo o pravnomočnosti (v katerem pa ni bil kot izvršilno sredstvo dovoljen rubež plače dolžnika) ter obvestilo upnika o novem dolžnikovem delodajalcu, ni pa bil dolžnikovemu dolžniku vročen tudi sklep o dovolitvi izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - rubežem plače dolžnika, ne zadene dolžnikovega dolžnika odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih zneskov glede na določbo 129. in 133. člena ZIZ. Terjatev upnika zato ni prešla na dolžnikovega dolžnika, ki dolžniku ni odtegoval osebnih dohodkov in jih nakazoval upniku. Stališče sodišča prve stopnje, da bi se moral dolžnikov dolžnik, kljub temu, da ni prejel oziroma mu ni bil poslan sklep o izvršbi z novim izvršilnim sredstvom - rubežem plače dolžnika, če ni vedel, kakšna je njegova obveznost kot delodajalca dolžnika, koliko in kako se mu lahko zarubi, sam obrniti na sodišče s prošnjo za dodatna pojasnila v zvezi z odteglaji dolžnikovih prejemkov in ker tega ni storil, da to ne more biti opravičen razlog za neodtegovanje dela osebnega dohodka dolžnika, je z