VSL Sodba in sklep I Cp 1746/2018

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo predlog za prekinitev postopka in za vložitev zahteve za presojo ustavnosti 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Odločilo je, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 891/1, 891/3, 892/3 in 912/0, vse k.o. ..., do celote (delež 1/1). Toženi stranki je naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka v znesku 761,09 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi njenemu predlogu za prekinitev postopka in za vložitev zahteve za presojo ustavnosti 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ). Podredno predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke, oziroma razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je vsa vtoževana zemljišča pridobila na odplačen način, in sicer na podlagi kupnih pogodb z dne 19. 2. 1858, dne 11. 8. 1978, dne 19. 3. 1985, dne 27. 10. 1988, dne 9. 11. 1985 in dne 17. 4. 1980. Prodajalci so imeli ob sklenitvi kupnih pogodb na vtoževanih parcelah v zemljiški knjigi vknjiženo lastninsko pravico, kar pomeni, da navedene parcele v času nakupa niso bile družbena lastnina in tudi z nakupom to niso postale. Zemljišča je pridobila na odplačen način, s sredstvi, ki so jih zbrali njeni člani, ter z namenom opravljanja dejavnosti tožene stranke kot pravne osebe zasebnega prava in ne z namenom opravljanja zadev splošnega družbenega pomena, kar je bila funkcija družbene lastnine v okviru prejšnjega sistema. V času, ko so bile sklenjene navedene kupne pogodbe, so imele lovske organizacije dvojno pravno naravo oziroma status. To izhaja iz vseh ustavnih besedil pred osamosvojitvijo Republike Slovenije. Lovske organizacije so poslovale po predpisih o društvih. Lahko so pridobivale sredstva oziroma določene pravice na teh sredstvih ter jih uporabljale za uresničevanje svojih ciljev in z njimi razpolagale v skladu z zakonom in svojim statutom. Da so bile lovske organizacije kot društva lahko nosilke lastninske pravice, ugotavlja tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-78/93. Društva, med njimi tudi tožena stranka, so kot civilnopravne osebe pridobivale lastninsko pravico tudi na nepremičninah v mejah in pogojih, ki jih je določal zakon. Vendar do vknjižbe lastninske pravice na ime lovskih organizacij ni prišlo zaradi takratnega družbeno ekonomskega sistema v zemljiški knjigi in se je zato v korist lovske družine vknjižila zgolj pravica uporabe. 14. člen ZSKZ ni podlaga za odvzem vtoževanih zemljišč in prenos lastninske pravice na tožečo stranko. ZSKZ in pred njim Zakon o zadrugah sta podržavila samo tista kmetijska zemljišča in gozdove, ki so bili pridobljeni na neodplačen način. Glede vpisa lastninske pravice v korist lovskih organizacij obstaja različna sodna praksa, o lovskih organizacijah v zvezi z lastninjenjem kmetijskih zemljišč pa ne govori noben predpis. V predmetni zadevi je zato ključno vprašanje ustrezne normativne ureditve lastninskega preoblikovanja kmetijskih zemljišč in gozdov, na katerih je bila v zemljiški knjigi na dan uveljavitve ZSKZ vpisana družbena lastnina s pravico uporabe v korist lovskih organizacij. Glede na njihov mešani pravni položaj (civilnopravni in družbeni), lovskih organizacij ni mogoče obravnavati kot kmetijskih organizacij, ki so lahko upravljale izključno s sredstvi v družbeni lastnini, in katerih kmetijska zemljišča, ki so jih imele v upravljanju, so bila podržavljena z ZSKZ, ne glede na način pridobitve kmetijskih zemljišč. Takšen mešani pravni položaj lovskih organizacij utemeljuje analogijo s temeljnimi organizacijami kooperantov, ki so lahko upravljale tako s sredstvi v družbeni lastnini, kot tudi z združenimi sredstvi svojih članov. ZSKZ je kmetijska zemljišča in gozdove, ki so jih temeljne organizacije kooperantov pridobile v upravljanje in razpolaganje na odplačen način, v prvem odstavku 14. člena izvzel iz sistema podržavljenja. Nobenega razloga ni, da bi se lovske organizacije obravnavale strožje. Parcela 912 k.o. ... ne more biti predmet te pravde, ker ni zemljišče iz 14. člena ZSKZ. Na njej je zgradila strelišče, za katerega je Upravna enota ... izdala potrdilo o obstoju uporabnega dovoljenja po zakonu. Tožena stranka sklepno vztraja pri svojem predlogu za prekinitev predmetnega postopka in začetku postopka za oceno ustavnosti 14. člena ZSKZ.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem postopku tožeča stranka na podlagi 14. člena ZSKZ uveljavlja svojo lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 891/1, 891/3, 892/3 in 912/0 vse k.o. ..., ki v naravi predstavljajo kmetijska in gozdna zemljišča in na katerih je bila 17. 6. 2008 na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) sicer vknjižena lastninska pravica v korist tožene stranke. Tožena stranka je temu nasprotovala z navedbami, da je vtoževana zemljišča pridobila na podlagi odplačnih pravnih poslov, sklenjenih s fizičnimi osebami, ter s sredstvi, ki so jih zbrali njeni člani. Kot organizacija, ki je poslovala po predpisih o društvih, je lahko pridobivala sredstva in bila nosilka lastninske pravice, Ker je vtoževane nepremičnine kupila, je postala njihova lastnica, 14. člen ZSKZ pa v konkretnem primeru ni uporabljiv. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi sledilo ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije¹ in odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-78/93, po kateri so se kmetijska in gozdna zemljišča, tudi če so bila v uporabi lovske organizacije, lastninila po določbi 14. člena ZSKZ, in tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

6Pritožbene navedbe tožene stranke predstavljajo prepis njenega odgovora na tožbo tožeče stranke. Zgolj prepis vloge oziroma prvostopenjskih ugovornih navedb v pritožbi praviloma ne more pripeljati do uspeha stranke v pritožbenem postopku, saj takšno ravnanje povsem prezre odgovore sodišča prve stopnje na te navedbe.² Na (ponovljene) navedbe je izčrpno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče opredeljuje le do nekaterih ključnih poudarkov pritožbe.

7Kot že sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče ne sledi predlogu tožene stranke za prekinitev postopka in začetek postopka za oceno ustavnosti 14. člena ZSKZ. O ustavni skladnosti določbe 14. člena ZSKZ se je že izreklo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995, v kateri so bila obravnavana identična dejanska in pravna vprašanja, ki jih je izpostavila tožena stranka v tem postopku.³ Kljub nekaterim nadaljnjim pobudam Ustavno sodišče svojega stališča do danes ni spremenilo.⁴ Po tretjem odstavku 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so sodišča dolžna upoštevati tako ustavno odločbo, s katero je ugotovljena neustavnost posameznega zakona, kot tudi ustavno odločbo, s katero je ugotovljeno, da posamezna zakonska določba ni protiustavna. Ker tožena stranka ni izpostavila novih vidikov, ki jih Ustavno sodišče pri svoji odločitvi ne bi upoštevalo, je njen predlog za prekinitev postopka neutemeljen. Pritožbeno sodišče pa tudi ne more odločiti v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča.

8Tožena stranka kot bistveni okoliščini, ki po njenem mnenju preprečujeta uporabo 14. člena ZSKZ, izpostavlja pridobitev spornih nepremičnin od imetnikov lastninske pravice ter odplačnost kupoprodajnih poslov.

9Vrhovno sodišče je v svojih odločbah⁵ že večkrat pojasnilo, da so lovske družine kmetijska zemljišča lahko pridobile le po predpisih o prometu s kmetijskimi zemljišči na podlagi predkupne pravice kot kmetijske organizacije. Kmetijska zemljišča so zato lahko bila le v družbeni lastnini. Tako ni pomembno, ali je lovska družina takšno zemljišča pridobila odplačno ali neodplačno, niti, ali je njihov singularni pravni prednik na tem zemljišču imel lastninsko pravico ali pravico uporabe. Nadalje ni pomembno, ali je bila po prenosu na kmetijskem zemljišču na lovsko družino vpisana lastninska pravica ali pravica uporabe. V vsakem primeru je po prenosu na lovsko družino kmetijsko zemljišče prešlo v družbeno lastnino. Po stališču teorije so bila tudi sredstva, s katerimi je razpolagala in z njimi upravljala lovska organizacija (družina), družbena sredstva, čeprav je imel del teh sredstev svoj izvor v prispevkih (članarinah) članov te organizacije. Lovske organizacije (društva) so skladno s 60. členom Ustave SFRJ iz leta 1974 in 75. členom Ustave RS bile družbene organizacije, ki so lahko pridobivale sredstva oz. določene pravice na sredstvih ter ta sredstva kot družbena uporabljala za uresničevanje svojih ciljev, ter razpolagala z njimi v skladu s svojim statutom in zakonom. Pod zakonskimi pogoji so sicer lahko organizirale gospodarsko in drugo dejavnost v skladu s svojimi cilji in so bile za uresničevanje teh ciljev lahko udeležene pri dohodku, doseženih s tako dejavnostjo. V obravnavanem primeru ni bilo trditev ne dokazov, da bi tožena stranka na ta način pridobila sredstva za nakup vtoževanih zemljišč. Pridobila jih je z družbenimi sredstvi v družbeno lastnino in za potrebe (svoje) dejavnosti družbenega pomena.⁶ Na njih ni imela niti pridobila lastninske pravice. Olastninila so se na podlagi ZSKZ.

10Iz zemljiškoknjižnih izpiskov (prilogi A2 in A3 spisa) ter potrdila o statusu parcel (prilogi A7 in A8 spisa) izhaja, da so bile sporne nepremičnine ob uveljavitvi ZSKZ (11. 3. 1993) v družbeni lastnini ter da so bile po namenski rabi opredeljene kot kmetijska oziroma gozdna zemljišča. Z dnem uveljavitve ZSKZ je lastninska pravica na spornih nepremičninah tako po samem zakonu prešla na tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem podalo jasne in prepričljive razloge, katerim pritožbeno sodišče pritrjuje. Izpodbijano odločbo je pravilno oprlo na 14. člen ZSKZ, ki med drugim določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last RS oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetji oziroma Zakonu o zadrugah, postanejo last RS oziroma občin. ZSKZ je sicer predvidel izjemo pri lastninjenju kmetijskih zemljišč za izrecno določene organizacije, če so obravnavana zemljišča pridobile odplačno, vendar tožena stranka mednje ne sodi.

11Ne glede na to, da je tožena stranka na parceli št. 912 k.o. ... zgradila strelišče, zgoraj navedeni način lastninjenja velja tudi za to parcelo. Ob uveljavitvi ZSKZ je imela parcela št. 912 k.o. ... status gozdnega zemljišča, zato je kljub izgrajenemu strelišču prešla v družbeno lastnino ter nato na podlagi 14. člena ZSKZ v last tožeče stranke.

12Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), kar je vsebovano v zavrnilnem delu izreka.

¹ Prim. odločbe VS RS: II Ips 251/2011, II Ips 194/2013, II Ips 136/2014, II Ips 265/2014, II Ips 217/2014, II Ips 270/2014 in II Ips 12/2015
² Smiselno enako sodbi VS RS III Ips 73/2016 in III Ips 62/2017
³ Z navedeno odločbo je Ustavno sodišče med drugim odločalo o pobudi Lovske družine Ruše, ki je izpodbijala prvi odstavek 14. člena ZSKZ, ker naj bi spravljal v neenak položaj lovske družine, ki so na odplačen način pridobile kmetijska zemljišča.
⁴ Lovska družina Ruše je 3. 5. 1999 predlagala ponovno presojo ustavnosti in zakonitosti prvega odstavka 14. člena ZSKZ. Ustavno sodišče je pobudnico pozvalo, naj navede nove razloge, ki bi utemeljevali protiustavnost izpodbijane odločbe. Ker pobuda ni bila dopolnjena, je Ustavno sodišče postopek ustavilo (U-I-207/99). Pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 14. člena ZSKZ, ki jih je podalo Okrožno sodišče v Celju, pa so bile zavržene (U-I-24/15, U-I-194/15, U-I-111/16).
⁵ Prim. zlasti odločbe II Ips 194/2013, II Ips 136/2014, II Ips 217/2014, II Ips 265/2014 in II Ips 270/2014
⁶ Trdila je, da jih je kupila zaradi izvajanja posebnih ukrepov za ohranjanje biotske raznovrstnosti in za ohranjanje krajinske pestrosti; za opravljanje svoje dejavnosti, gospodarjenja z divjadjo; prim. Odgovor na tožbo, r. št. 4).