VSL Sodba in sklep II Cp 984/2024

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v I. točki izreka delno spremeni tako, da se ugotovi, da je tožeča stranka lastnik nepremičnine parc. št. 459, k.o. X;

- v preostalem delu I. točke (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za nepremičnini parc. št. 428/5 in 460/8, obe k. o. X) ter v II. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnin parc. št. 459, 428/5 in 460/8, vse k. o. X, in da so toženke dolžne tožniku solidarno povrniti pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženkam v celoti povrne stroške tega postopka, o višini katerih bo odločeno po pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka).

2Tožnik vlaga pritožbo in v njej uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in mu prizna vse stroške postopka.

Sodišče prve stopnje se je oprlo na zmotno pravno podlago, in sicer na Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini¹, Zakon o združenem delu² in Zakon o prometu z nepremičninami³, namesto pravilno na Zakon o športu⁴, saj gre za lastninjene športnega objekta, kar za parcelo št. 459 niti ni sporno. Glede na določbo 64. člena ZSpo pisna pogodba ali odločba ustreznega organa nista pogoj za lastninjene. Prav tako ZSpo nikjer ne govori o pravici do uporabe. Pri lastninjenju športnega objekta je izrednega pomena javni interes, zaradi katerega je bil ZSpo tudi sprejet in lastninjenje po ZLNDL izključeno. Med strankami je bilo sporno vprašanje, ali oddajanje v najem in skrb za pravno in dejansko urejenost pomeni upravljanje športnega objekta v smislu ZSpo. Sodišče prve stopnje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava do tega pravnega vprašanja ni opredelilo. V obravnavanem primeru ni mogoče enačiti pravice uporabe družbene lastnine z upravljanjem športnega objekta, o čemer se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

3Pritožba je bila vročena tožencem v odgovor. Nanjo so se odzvali tretji, četrti in peti toženec. Vztrajajo pri svojih navedbah iz odgovorov na tožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev lastninske pravice na parcelah št. 459, 428/5 in 460/8, vse k. o. X. Pridobitev lastninske pravice opira na 64. člen ZSpo, saj je s teniškimi igrišči v času uveljavitve zakona upravljal, Občina pa jih v enem letu od uveljavitve zakona ni določila za športni objekt. Podredno zatrjuje, da je lastninsko pravico pridobil s priposestovanjem na podlagi drugega odstavka 43. člena Stvarnopravnega zakonika⁵.

6Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da tožnik ni podal trditvene/dokazne podlage o sklenitvi pisnega pravnega posla glede prenosa pravice uporabe na spornih zemljiščih. Tožnik niti ni postal lastnik na podlagi pravil o priposestvovanju, saj se je zavedal neurejenosti zemljiškoknjižnega stanja, zato njegova dobra vera ni bila podana.

7Preoblikovanje družbene lastnine v zasebna, klasična lastninskopravna razmerja je zakonodajalec uredil z več zakoni, ki se nanašajo na različne kategorije (prej) družbenega premoženja in so pričeli veljati postopoma. Ti predpisi so določali različne pogoje za pridobitev lastninske pravice; ponekod je bila to pravica uporabe nepremičnine v družbeni lastnini, drugod pa le njena namembnost - ne glede na to, kateri družbeni subjekt je nepremičnino uporabljal. Na podlagi teh zakonov se je preoblikovanje družbene lastnine na nepremičninah praviloma zgodilo ex lege. Z novim lastniškim stanjem pa je bilo treba uskladiti še vpise v zemljiški knjigi (ali na podlagi predlogov novih lastnikov ali na podlagi posebnih ugotovitvenih odločb pristojnih organov). V mnogih primerih novi lastniki iz različnih razlogov (nepoznavanje zakonodaje, nepopolna evidenca premoženja, takratni manjši pomen zemljiške knjige,...) za ustrezne vpise v zemljiško knjigo niso poskrbeli, zato zemljiška knjiga ni nujno izkazovala pravilnega stanja pravic.⁶

8Leta 1995 je bil sprejet Zakon o društvih⁷, ki lastninjenja premoženja, na katerem so imela društva pravico uporabe, ni uredil.⁸ Prav tako je lastninjenje nepremičnin športnih društev izrecno izključil leta 1997 sprejet ZLNDL.⁹ Lastninjenje športnih objektov je zakonodajalec vključil v leta 1998 sprejet ZSpo. Ta je v prvem odstavku 64. člena določil, da športni objekti, ki so družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona (4. 4. 1998) opravljala dejavnost v športu, postanejo društvena lastnina, razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona določi za športne objekte občinskega pomena. Tudi bivša družbena zemljišča, na katerih so športne površine, in so prešla po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije v državno last, postanejo s sprejemom tega zakona last lokalne skupnosti. V drugem odstavku je določil, da objekti, ki so v skladu s prejšnjim odstavkom določeni kot objekti občinskega pomena, postanejo lastnina lokalnih skupnosti. Društvo, druga pravna ali fizična oseba lahko uveljavlja lastninsko pravico na objektu, ki je opredeljen kot objekt občinskega pomena, če svoj zahtevek priglasi pristojnemu organu lokalne skupnosti v roku, določenem v prejšnjem odstavku oziroma najkasneje v šestih mesecih potem, ko pristojni organ lokalne skupnosti opredeli objekte občinskega pomena. V nadaljnjih dveh pa, da športni objekti, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti ne določi za objekte občinskega pomena, postanejo lastnina društev s pravnomočnostjo odločitve pristojnega organa lokalne skupnosti oziroma najkasneje po preteku roka iz prvega odstavka tega člena. Če se društvo odreče pravici do lastnine oziroma ne priglasi svojega zahtevka v roku iz drugega odstavka tega člena, postane športni objekt lastnina lokalne skupnosti.

9Določba 64. člena ZSpo ureja dve navidez vzporedni, v resnici pa zaporedni lastninjenji športnih objektov, ki so bili ob uveljavitvi zakona v družbeni lastnini in v upravljanju športnih društev. Prvo, prednostno, a časovno omejeno lastninjenje je veljalo za tiste športne objekte, za katere je v enem letu od uveljavitve ZSpo pristojni organ lokalne skupnosti odločil, da so občinskega pomena. S tem so postali lastnina lokalne skupnosti. Po preteku tega roka je za športne objekte, ki niso na takšen način postali last občine, obveljalo, da so po sili zakona postali last društev, ki so z njimi upravljala.¹⁰ V konkretni zadevi ni sporno, da Občina spornih nepremičnin ni določila za športne objekte občinskega pomena.

10ZSpo pojem športnih objektov opredeljuje v 17. členu - to so za športno dejavnost opremljene in urejene površine in prostori. Pri razlagi te določbe je treba izhajati na eni strani iz namembnosti objekta, za katerega se na prvi pogled zdi, da nagovarja k širšemu razumevanju pojma športni objekt, po drugi strani pa se je treba opreti na pojem športne dejavnosti, ki kaže na zožujoč razlagalni pristop. Športni objekti so torej tisti, ki so po svoji funkciji nujni za določeno športno dejavnost ali pa so z njo neposredno in samoumevno povezani.¹¹

11Glede na navedeno ne more biti dvoma, da je ZSpo¹² tista prava pravna podlaga za lastninjenje, ko gre za nepremičnine, ki imajo naravo športnih objektov, in ki so jih ob njegovi uveljavitvi športna društva po 37. členu ZDru¹³ imela v upravljanju.¹⁴ Ti športni objekti niso bili predmet lastninjenja po 3. členu ZLNDL - ne glede na to, kdo je imel v trenutku lastninjenja na njih vpisano pravico uporabe družbene lastnine.¹⁵

12Med strankama ni sporno, da nepremičnina parcela 459, k. o. X (teniška igrišča) predstavlja športni objekt. Sporno pa je, ali so za lastninjenje po ZSpo izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji. Toženci¹⁶ menijo, da tožnik na teniških igriščih ni imel pravice uporabe oziroma upravljanja, prav tako na tej nepremičnini ne opravlja svoje športne dejavnosti (veslanje), temveč komercialno dejavnost oddajanja v najem.

13Po tedaj veljavnem ZZD je bila pravica upravljanja kompleksen pravni institut, ki je vseboval različna pooblastila v zvezi z družbeno lastnino. Pravico upravljanja so izvajali delavci v samoupravnih interesnih skupnostih, družbeno političnih skupnostih in drugih družbenih organizacijah. Pravica upravljanja se po stališču tedanje teorije ni nanašala na posamezno stvar, ampak na vsa družbena sredstva, vezana na te skupnosti in organizacije. ZSpo, ki govori o športnih objektih v upravljanju društev, očitno meri na tovrstno dejansko upravljanje v trenutku, ko je stopil v veljavo - in ne na formalno dodelitev pravice upravljanja v preteklosti. Pritožbeno sodišče glede na izveden dokazni postopek ugotavlja, da je tožnik takšno dejansko upravljanje v času uveljavitve ZSpo izkazal. Tako iz predložene ugotovitvene izjave s 14. 11. 1997 in iz izpovedi vseh zaslišanih prič izhaja, da je tožnik vse od zatrjevanega nakupa leta 1989 dalje teniška igrišča uporabljal oziroma jih oddajal v najem. Za presojo pravno pomembne pravice upravljanja glede na pojasnjeno niti ni bistveno, ali je tožnik za nakup teniškega igrišča sklenil pisno pogodbo oziroma plačal kupnino. Tožniku ni bilo treba izkazati prenosa lastninske pravice/pravice uporabe, ki jo je kot pogoj za pridobitev lastninske pravice določal ZLNDL. Bistveno je, da je izkazal uporabo teniških igrišč oziroma njihovo oddajanje v najem. Takšna ugotovitev izhaja (tudi) iz izpodbijane sodbe (24. točka obrazložitve). Teniška igrišča je tožnik uporabljal kot posredni posestnik¹⁷, z oddajanjem v najem je pridobival sredstva za svojo osnovno športno delovanje. Tožnik je izkazal svojo lastninsko pravico na tej parceli, zato so po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji iz 64. člena ZSpo.

14Pritožnik utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča glede potrebnih pogojev za lastninjenje za parc. št. 428/5 (ki v naravi predstavlja parkirišče) in parc. št. 460/8 (ki v naravi predstavlja zemljišče okrog teniških igrišč) ni ugotavljalo, ali gre za športna objekta (to je bilo med strankama sporno), za katera bi tudi prišlo v poštev lastninjenje po ZSpo. Če ne gre za športni objekt, pa se lastninjene lahko opravi po splošnih predpisih ZLNDL, pri katerem je pomembna pravica uporabe oziroma izkazan njen veljaven prenos¹⁸.

15Glede na navedeno je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo glede (ne)utemeljenosti tožnikovega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice za parcelo 459, k. o. X. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka delno spremenilo ter tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (358. člen Zakona o pravdnem postopku¹⁹). V preostalem delu I. točke je glede tožbenega zahtevka, nanašajočega se na parc. št. 428/5 in 460/8, obe k. o. X ter v II. točki izreka²⁰ sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

16Pritožbeno sodišče ne more samo dopolniti postopka, saj bi bil s tem sklop pravno relevantnih dejstev prvič ugotovljen šele v pritožbenem postopku, s čimer bi bila strankama odvzeta pravica do pritožbe. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje je zaradi že izvedenih dokazov in načela neposrednosti tudi bolj ekonomična in ne bo povzročila hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali so tudi za nepremičnini parc. št. 428/5 in 460/8, obe k. o. X, izpolnjeni pogoji za lastninjenje po ZSpo. Če pogoji niso izpolnjeni, bo moralo ob upoštevanju že izvedenih dokazov in tudi v tej odločbi zavzetih materialnopravnih stališč ponovno presoditi, ali je postal tožnik njun lastnik na podlagi določb ZLNDL oziroma pravil o priposestvovanju.

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi četrtega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

¹ Uradni list RS, št. 44/1997, v nadaljevanju ZLNDL.
² Uradni list SFRJ, št. 53/1976, v nadaljevanju ZZD.
³ Uradni list SRS, št. 19/1976, v nadaljevanju ZPN.
⁴ Uradni list RS, št. 22/1998, v nadaljevanju ZSpo.
⁵ Uradni list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ.
⁶ Tako dr. Matija Damjan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja; Pravosodni bilten št.1/2011.
⁷ Uradni list RS, št. 60/1995, v nadaljevanju ZDru.
⁸ Prvi odstavek 37. člen ZDru določa, da se družbena lastnina, s katero razpolagajo društva na dan uveljavitve tega zakona, lastninsko preoblikuje v skladu s posebnimi zakoni.
⁹ Drugi odstavek 1. člena ZLNDL določa, da se lastninjenje vodnih zemljišč, lastninjenje sindikalnega premoženja, nepremičnin športnih društev ter lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini, na katerih imajo tuje osebe pravico uporabe ali razpolaganja, uredi s posebnim zakonom.
¹⁰ Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-210/98 z dne 28. 2. 2002.
¹¹ Primerjaj VSRS sodbo II Ips 70/2020 z dne 4. 12. 2020 in VSL sklep I Cp 1077/2024 z dne 11. 7. 2024.
¹² Za športne objekte je v odnosu do ZLNDL ZSpo lex specialis.
¹³ Ta je v drugem odstavku določal, da do uveljavitve posebnih zakonov iz prejšnjega odstavka društva kot dober gospodar upravljajo in gospodarijo z družbeno lastnino, s katero razpolagajo, ter da se lastninska razmerja in druga pravna upravičenja društev na tej lastnini do sprejema posebnih zakonov ne morejo spreminjati.
¹⁴ Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa: primerjaj sodbo II Ips 71/2013 z dne 17. 4. 2014.
¹⁵ Primerjaj VSL sodbo I Cp 1884/2020 z dne 30. 11. 2020.
¹⁶ Prvi toženec tožbeni zahtevek pripozna, šesti toženec postavljenemu zahtevku ne nasprotuje.
¹⁷ Primerjaj sodbo II Ips 1247/2008 z dne 19. 4. 2012.
¹⁸ Sodna praksa priznava pravno veljaven učinek prenosa pravice uporabe tudi pogodbam, ki so bile sklenjene ustno, a so bile v pretežnem delu ali v celoti realizirane; primerjaj VSL sklep II Cpg 306/2021 z dne 24. 11. 2021, VSL sodbo I Cp 1819/2019 z dne 8. 1. 2020, VSL sklep I Cp 3253/2013 z dne 7. 5. 2014, in VSRS sklep II Ips 229/2013 z dne 17. 10. 2013.
¹⁹ Uradni list RS. št. 26/1999, v nadaljevanju ZPP.
²⁰ Ker je odločitev o stroških postopka neločljivo povezana z uspehom pravdnih strank, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev.