VSM sklep I Cp 1041/2015

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki I. izreka in točki II. izreka glede zneska 6.021,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2012 dalje) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlagatelju določi odškodnina za razlaščene nepremičnine par. št. 674/2, 679/6, 700/6, 701/12, 701/14, 701/17, vse k.o. G., v višini vrednosti primerljivih nepremičnin z namensko rabo gozdna zemljišča, in odškodnina za razlaščeni nepremičnini parc. št. 679/5 in 679/8, obe k.o. G., v višini vrednosti primerljivih nepremičnin z namensko rabo kmetijska zemljišča (točka I. izreka). Nasprotni udeleženki je naložilo, da predlagatelju plača stranske stroške, povezane z razlastitvijo nepremičnin parc. št. 674/2, 679/5, 679/6, 679/8, 700/6, 701/12, 701/14, 701/17, vse k.o. G., v višini 34.642,77 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2012 dalje do plačila, v roku 30 dni od vročitve sklepa (točka II. izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končni sklep (točka III. izreka).

2Zoper sklep (točko I. izreka in točko II. izreka glede zneska 6.021,41 EUR s pripadki) se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje predlagatelj. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, kateri trenutek je pomemben za ugotovitev namenske rabe zemljišča, saj bi moralo upoštevati stanje pred kategorizacijo v državno cesto leta 1998. Ne drži, da je bila posest predlagatelju in njegovim pravnim prednikom odvzeta že v letih 1963-1965, takrat je namreč šlo za gradnjo gozdne ceste po zasebnih zemljiščih, ki je bila zgrajena s predlagateljevimi sredstvi in je bila namenjena gospodarjenju z gozdom. Javni interes za izgradnjo ceste v 60-letih tako nima povezave z javnim interesom, ki je podlaga za razlastitev, tega tudi udeleženci niso zatrjevali. Tudi sicer turističnega centra K. v letu 1963 še ni bilo, temveč le planinska koča na P.. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je cesta v 60-letih gradila z namenom povezave do turističnega centra nima podlage v trditvah udeležencev in v predloženih dokazih. Pravno razmerje med lastniki gozdov, ki so bili dolžni plačevati v skupen sklad G. g. S.G. (v nadaljevanju Gozdnega gospodarstva), ima podobno naravo kot družbena pogodba. Občina S. G. (v nadaljevanju Občina) in G. g., ki na cesti ni imelo nobenih stvarno pravnih upravičenj, tudi nista pravna prednika nasprotne udeleženke. Napačen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je bila cesta predlagatelju odvzeta iz posesti že v letih 1963 – 1965. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dve nasprotujoči si informaciji o namenski rabi zemljišč, in sicer na informacijo z dne 31. 1. 2012, iz katere izhaja, da gre za v celoti za stavbna zemljišča, in na informacijo z dne 15. 2. 2012, iz katere izhaja, da so imele nepremičnine delno status kmetijskih, delno pa gozdnih zemljišč. Slednja ne more biti relevantna, saj parcel, navedenih v njej, pred letom 1998 ni bilo, ker je bila parcelacija izvedena šele leta 2009. Tudi iz potrdila o namenski rabi z dne 22. 6. 2009 in pojasnila z dne 15. 12. 2011 izhaja, da so sporne parcele v celoti stavbna zemljišča. Sodišče prve stopnje se je s sklicevanjem na sporna potrdila in na neverodostojno izpovedbo R.L. izognilo odločanju o pravnih vprašanjih in ni obrazložilo, na katerem predpisu temelji ugotovitev, da gre za kmetijska in gozdna zemljišča. V nadaljevanju se sklicuje na določila Zakona o uporabi zemljišč za gradbene namene (Ur. l. LRS št. 13/56) in Zakonov o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 (ur. l. SRS št. 18/1984 in spremembe) in iz leta 1997 (Ur. l. SRS št. 44/1997 in spremembe), na podlagi katerih bi morala občina zemljišča kategorizirati kot stavbna, saj je bila Gozdnemu gospodarstvu že v letu 1964 izdana odločba, s katerimi mu je bila dovoljena gradnja ceste na spornih zemljiščih in se je z njimi spremenila namembnost zemljišč. V letu 1981 je občina cesto kategorizirala kot občinsko, ta namembnost je bila vrisana v občinskem prostorskem planu, zato so sporna zemljišča pred letom 1998 nedvomno predstavljala stavbna zemljišča. Nadalje je občina v letu 2009 sprejela Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine za območje Mestne občine v letu 2008 (Ur. l. RS št. 89/2009), po katerem so bile predmet ažuriranja tudi sporne parcele, ki so bile kot cesta vrisane v kartografski dokumentaciji k planu in je bil na njih izgrajen objekt gospodarske javne infrastrukture pred 25. 6. 1991. Predlagatelju ne more biti v škodo, ker je občina pred tem opustila ureditev statusa zemljišča v svojih aktih. Glede odločitve v točki II. izreka (delnega sklepa) navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem, saj iz mnenja izhaja, da je izvedenec deponije predvidel v varovalnem pasu javne ceste. Glede stroškov izgradnje deponij je mnenje neobrazloženo in iz njega ni razvidno, kaj je izvedenec v strošku izgradnje deponij upošteval, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da izvedenec ni predvidel stroškov zapore ceste, protispisno. Med udeležencema niti ni bilo sporno, ali morajo biti deponije zgrajene v varovalnem pasu, ampak le, ali mora predlagatelj deponije izgraditi sam, saj je v varovalnem pasu raba prostora omejena in je izvajanje kakršnikoli del dovoljeno le z dovoljenjem Direkcije Republike Slovenije za ceste (v nadaljevanju Direkcije), torej nasprotne udeleženke. Ker je odločitev, ali bo določen poseg dopustila v pristojnosti nasprotne udeleženke, gre za nenadomestno ravnanje, ki ga lahko izvede zgolj nasprotna udeleženka. Plačilo stroška deponij predlagatelju ne daje nobenega jamstva, da bo lahko deponije izgradil. Dodaja, da kmetija brez deponij ne more gospodariti. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da odloči, da predlagatelju pripada odškodnina v višini vrednosti stavbnih zemljišč in da je deponije dolžna zgraditi nasprotna udeleženka, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje, vse z ustrezno stroškovno posledico.

3Nasprotna udeleženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane odločbe in navaja, da cesta iz začetka šestdesetih let ni v celoti potekala po enaki trasi kot sedanja državna cesta. Pred letom 1981 šlo za gozdno cesto, ki ne spada med javne ceste in nima vpliva na namembnost zemljišč, temveč gre po namenski rabi za gozd. Financiranja izgradnje ceste preko plačevanja prispevka v gozdni sklad tudi ni enačiti z lastno gradnjo, saj tak prispevek ne pomeni, da je lastnik v celoti financiral izgradnjo ceste po lastnih zemljiščih. Gozdne ceste so v prvi vrsti koristile lastnikom zemljišč, zato se jim je strošek plačevanja v sklad tudi povrnil. Zadnja rekonstrukcija ceste v letu 1978 pa je bila izvedena tudi v povezavi z razvojem turizma na K. in s sredstvi Občine. Zanika predlagateljeve navedbe, da njegovim trditvam in dokazom tekom postopka ni ugovarjala. Dodaja, da četudi mora predlagatelj za izgradnjo deponij v varovalnem pasu javne ceste pridobiti soglasje, ne gre za nenadomestno ravnanje. Če bi sprejeli takšno razlago, bi morala vsako gradnjo v varovalnem pasu izvesti nasprotna udeleženka sama.

4Pritožba ni utemeljena.

5Določbe Zakona o pravdnem postopka (v nadaljevanju ZPP) so uporabljene na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopka (v nadaljevanju ZNP).

6Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do vseh bistvenih navedb udeležencev (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V okviru zatrjevanj udeležencev in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

- Glede odločitve v I. točki izreka izpodbijanega sklepa (vmesni sklep)

7Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbi niso izpodbijane, izhaja, da je bila na razlaščenih zemljiščih v letih 1963-1965 izgrajena gozdna cesta, ki je bila leta 1981 kategorizirana kot občinska cesta, leta 1998 pa kot državna cesta. Odločba o razlastitvi Upravne enote 3300-167/2011-41 je bila izdana 8. 10. 2012, dokončna pa 12. 12. 2012. V predmetnem primeru je bila razlastitev izvedena na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B)(1), ki določa, da je javna korist za razlastitev podana, če po cesti poteka cestni promet v skladu z določili zakona, ki ureja javne ceste. Izveden je bil tako imenovani obrnjen razlastitveni postopek, ko je bila cesta predlagatelju najprej odvzeta iz posesti, kategorizirana kot občinska in nato kot državna cesta, šele nato pa mu je bila v razlastitvenem postopku tudi (formalno) odvzeta lastninska pravica.

8Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bil predlagatelj dejansko razlaščen že v letih 1963-1965 z izgradnjo javne gozdne ceste, ki je bila izgrajena z namenom povezave s turističnim centrom K. in s sredstvi sklada Gozdnega gospodarstva, v katerega so plačevali prispevek lastniki gozdov (tudi predlagatelja) in s katerimi so se gradile in vzdrževale vse gozdne ceste na območju Gozdnega gospodarstva, tudi obravnavana. Glede na dejansko rabo zemljišč pred izgradnjo ceste v letu 1963 oziroma glede na status zemljišč pred kategorizacijo v državno cesto, je ugotovilo, da je treba pri določitvi odškodnine za razlaščena zemljišča upoštevati namensko rabo pred letom 1963 oziroma 1998, ko je šlo delno za kmetijska in delno za gozdna zemljišča.

9Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno uporabilo 105. člen Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), ki določa, da je treba pri določitvi odškodnine za razlaščene nepremičnine med drugim upoštevati namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je bil podlaga za razlastitev. Sodna praksa je enotna, da je pri določitvi odškodnine za razlaščena zemljišča bistven namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala do sprejetja planskega akta, ki je bil podlaga za razlastitev(2). Pri vprašanju statusa razlaščene nepremičnine je torej odločilna njegova namenska raba(3). V predmetnem primeru, ko gre za tako imenovani obrnjen razlastitveni postopek, je treba ugotoviti, ali so bila zemljišča že pred dejansko razlastitvijo, to je preden so bila predlagatelju odvzeta iz posesti zaradi poteka javnega prometa po sporni cesti in pred sprejetjem uredbe ali odloka, s katerim so bile kategorizirane kot javna cesta (pred letom 1981 oziroma 1998), v prostorskem aktu opredeljena kot stavbna zemljišča(4). Ker takšen prostorski akt pred letom 1981 ni obstajal, je že na podlagi navedenega pritrditi sodišču prve stopnje, da je treba odškodnino določiti po namenski rabi, torej kot kmetijska in gozdna zemljišča(5). Predlagatelju tudi ne more biti v korist, da je bila cesta že v letu 1981 kategorizirana kot (javna) občinska cesta. Navedeno sicer pomeni, da bi moral biti razlastitveni postopek izveden že prej (že zaradi kategorizacije leta 1981), vendar pa to dejstvo na določitev odškodnine ne more vplivati, in ne more biti v korist predlagatelja, če je Občina cesto predhodno kategorizirala kot občinsko in je šele kasneje razlastitvena upravičenka cesto kategorizirala kot državno ter naknadno tudi formalno izvedla razlastitveni postopek.

10Drži sicer pritožbena navedba, da niti iz navedb udeležencev niti iz podatkov spisa ne izhaja, da je bila cesta že v letih 1963-1965 zgrajena z namenom povezave s turističnim centrom K. Tega udeleženca v tem postopku nista zatrjevala. Iz predlagateljevih navedb, ki niso bile prerekane, namreč izhaja, da je bila sporna cesta v letih 1963 - 1965 zgrajena kot gozdna kamionska cesta z namenom gospodarjenja z gozdovi. Iz dopisa Ministrstva za infrastrukturo in prostor (A 20) pa izhaja zgolj, da je bila cesta že v 60. letih zgrajena kot javna gozdna cesta, ne pa tudi izrecno, kakšen je bil namen gradnje ceste. Res je tudi, da namen (javne) gozdne ceste ni povsem enak namenu (druge) javne ceste(6). V skladu s sedaj veljavno zakonodajo so gozdne ceste gozdne prometnice, ki so namenjene predvsem gospodarjenju z gozdom ter so sestavni del gozda ali drugega zemljišča, čez katero potekajo in so javnega značaja (prvi odstavek 38. člena Zakona o gozdovih, v nadaljevanju ZG). Gozdna cesta je lahko v zasebni lasti, njen celovit značaj na podlagi ZG pa zajema tako zasebnopravne kot tudi javnopravne značilnosti(7). Gozdne ceste praviloma lahko uporabljajo tudi drugi uporabniki (prvi odstavek 39. člena ZG), vendar obstajajo določene omejitve za njihovo uporabo (37. - 42. člen ZG)(8). Dokler je šlo za gozdno cesto, se je torej cesta lahko uporabljala za namen gospodarjenja z gozdom, četudi je bil morda predlagatelj pri tem v določeni meri že omejen, ker so jo lahko uporabljali tudi drugi uporabniki. Ker gre sedaj za javno državno cesto, je predlagatelj več ne more neomejeno uporabljati za namen gospodarjenja z gozdom(9) in mora za ta namen zgraditi novo gozdno infrastrukturo, zaradi česar predlagatelju tudi pripada ustrezno nadomestilo (drugi odstavek 105. člena ZUreP-1), o katerem je sodišče prve stopnje prav tako odločalo s tem sklepom.

11Kljub zgoraj navedenemu pa so zmotna pritožbena izvajanja, da pripada predlagatelju (poleg nadomestila za izgradnjo gozdne infrastrukture) tudi odškodnina za stavbna zemljišča, ker je bila na njih že pred kategorizacijo v občinsko in državno cesto zgrajena gozdna cesta. Res je, da je bila izgradnja gozdnih cest financirana s sredstvi lastnikov gozdov, vendar sporne ceste ni izgradil predlagatelj sam na svojem zemljišču, temveč so se prispevki lastnikov gozdov stekali v sklad Gozdnega gospodarstva, ki je nato gradilo gozdne ceste na določenem območju. Gradnja in uporaba ceste je bila z odločbami upravnih organov (A 32, A 33, A 40, A 41) dovoljena Gozdnemu gospodarstvu oz. Odboru za popravilo ceste Š.A. - V.l., G., in ne predlagatelju. Bistveno v predmetni zadevi pa je, da se namembnost zemljišča niti pred letom 1963 niti pred letom 1981 ni spremenila iz kmetijskega in gozdnega v stavbno, saj ni bil izdan splošni pravni akt (prostorski akt) za spremembo namembnosti. Z odločbami, s katerimi je bila Gozdnemu gospodarstvu dovoljena izgradnja gozdne ceste, namenjene gospodarjenju z gozdovi, se namembnost zemljišč ni spremenila. V 2. členu Zakona o uporabi zemljišč za gradbene namene je bilo namreč predvideno, da se z odloki (torej prostorskimi akti) določi, katera zemljišča se smejo uporabiti za gradbene namene kot gradbeni okoliš, nedvomno pa za sporna zemljišča tak odlok ni bil izdan. Predmetna zemljišča so bila v prostorskih aktih, ki jih je izdala Občina, še vedno opredeljena kot kmetijska oziroma gozdna. Odločb (individualnih pravnih aktov), s katerimi je bila Gozdnemu gospodarstvu dovoljena gradnja gozdne ceste, s prostorskimi akti ni mogoče enačiti. Predpisi, na katere se sklicuje predlagatelj (Zakon o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 in Zakon o stavbnih zemljiščih iz leta 1997)(10) in ki so pričeli veljati po tem, ko so bila sporna zemljišča že kategorizirana kot občinska cesta, pa za presojo namembnosti zemljišč v tej zadevi niso relevantni. Tako na odločitev tudi ne more vplivati, če bi bila sporna zemljišča z Odlokom o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine za območje Mestne občine v letu 2008 (izdanim leta 2009) opredeljena kot stavbna zemljišča, in če so bila zemljišča kot cesta, vrisana v kartografski dokumentaciji prostorskega plana pred letom 1998, saj je po letu 1981 nedvomno že šlo za občinsko cesto, po kateri je potekal javni cestni promet.

12Neutemeljeno je tudi sklicevanje predlagatelja na potrdilo o namenski rabi z dne 22. 6. 2009 (A 9), pojasnilo z dne 15. 12. 2011 (A 10) in potrdilo o namenski rabi z dne 30. 1. 2012 (A 30), iz katerih izhaja, da gre za stavbna zemljišča, saj se navedeni potrdili in dopis ne nanašajo na stanje pred letom 1981 oziroma 1998, temveč na namembnost v času izdaje potrdil oziroma dopisa. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo informacijo o stanju namenske rabe zemljišč (B5), iz katerega izhaja, da so imela sporna zemljišča pred letom 1998 delno status kmetijskih, delno pa status gozdnih zemljišč, in ugotovilo, da se navedena namenska raba upošteva pri določitvi odškodnine za razlaščena zemljišča. Izpovedba R.L. glede različnih podatkov o namenskih rabi spornih zemljišč v izdanih potrdilih o namenski rabi na odločitev ni vplivala, saj gre pri ugotovitvi, kakšna je namenska raba zemljišča za pravno vprašanje, na katerega je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo.

- Glede odločitve v II. točki izreka izpodbijanega sklepa (delni sklep)

13Z delnim sklepom je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZUreP-1 nasprotni udeleženki naložilo, da predlagatelju plača stroške povezane z razlastitvijo, med drugim stroške, ki bo jih predlagatelj imel z izgradnjo gozdnih deponij v višini 6.021,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2012 dalje. Ugotovilo je, da iz izvedenskega mnenja izvedenca gozdarske stroke izhaja, da deponije niso predvidene v varovalnem pasu javne ceste, zato jih predlagatelj lahko izgradi sam in za njihovo izgradnjo ne potrebuje soglasja Direkcije v skladu s 66. členom Zces-1(11).

14Predlagatelj je v predlogu izrecno zahteval, da nasprotna udeleženka zgradi pet zbirnih mest za les (deponij). V nadaljevanju postopka (tudi po izdelavi izvedenskega mnenja) je pri tem vztrajal in navajal, da mora nasprotna udeleženka izgraditi deponije, ki so predvidene v varovalnem pasu javne ceste, ker jih sam ne more zgraditi brez njenega soglasja, ter tudi nasprotoval ocenitvi stroška izgradnje deponij (XXI. točka pripravljalne vloge z dne 30. 9. 2014).

15Pritrditi je sicer pritožbi, da nasprotna udeleženka tekom postopka ni izrecno prerekala, da morajo biti deponije zgrajene v varovalnem pasu javne ceste. Sodni izvedenec E.G. je v mnenju, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju lokacije deponij, sicer določil lokacijo (tabela na strani 8 izvedenskega mnenja z dne 5. 9. 2014, grafične priloge izvedenskega mnenja z dne 5. 9. 2014 in dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 8. 12. 2014), vendar pa iz izvedenskega mnenja ne izhaja izrecno, da deponije niso predvidene v varovalnem pasu javne ceste. Sodišče prve stopnje je o tem sklepalo tudi na podlagi dejstva, da izvedenec ni predvidel stroškov zapore ceste. Vendar pa vse navedeno na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne more vplivati. Zakon namreč podlage za ugoditev predlogu, da nasprotna udeleženka izgradi deponije za les na predlagateljevem zemljišču, ki ni bilo razlaščeno, ne daje. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZUre-1 je določeno, da odškodnina za razlaščene nepremičnine obsega tudi stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine. Vselej pa se odškodnina izplača v denarni vrednosti (četrti odstavek 105. člena ZUreP-1). Tudi v ZCes-1 ni predvideno, da bi lahko posege v varovalnem pasu izvajala zgolj nasprotna udeleženka (Direkcija), temveč je takšne posege zahtevano zgolj soglasje Direkcije. Predlogu, da nasprotna udeleženka izgradi deponije tako ni mogoče ugoditi.

16Predlagatelj tekom postopka pripomb na izvedensko mnenje glede višine stroškov deponij ni podal, temveč le glede velikosti deponij (točka XXIV. pripravljalne vloge z dne 9. 3. 2015), na katere je sodni izvedenec odgovoril v zaslišanju. Pritožbene graje, da je izvedensko mnenje glede višine stroškov deponij neobrazloženo, tako ni mogoče upoštevati. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje odločilo v korist predlagatelju, ko mu je priznalo stroške za izgradnjo deponij, ki jih ni zahteval.

17Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa v točki I. izreka in II. točki izreka glede zneska 6.021,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2012 dalje (2. točka 365. člena ZPP).

18Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo, saj je sodišče prve stopnje odločalo z vmesnim sklepom in delnim sklepom (164. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1) : Tudi v tem razlastitvenem postopku se za določitev višine odškodnine uporabljajo določbe ZUreP-1 (drugi odstavek 19. člena ZJC-B).

Op. št. (2) VSRS sklep II Ips 555/2005 z dne 15. 12. 2005, VSRS sklep II Ips 120/2005 z dne 20. 4. 2006, VSL sklep II Cp 85/2013 z dne 25. 3. 2013, VSL sklep II Cp 1715/2015 z dne 9. 9. 2015 in druge.

Op. št. (3) : Namenska raba je raba zemljišč in objektov, določena s prostorskimi akti (9. točka prvega odstavka 2. člena sedaj veljavnega Zakona o prostorskem načrtovanju, v nadaljevanju ZPNačrt, enako 4. točka prvega odstavka 2. člena ZureP-1).

Op. št. (4) : Gre torej za pravno vprašanje. Prim. VS RS sodba II Ips 276/2012 z dne 13. 3. 2014.

Op. št. (5) : V sodbi VS RS II Ips 276/2012 z dne 13. 3. 2014, na katero se sklicuje predlagatelj, je bilo ugotovljeno, da je treba odškodnino odločiti po namenski rabi stavbna zemljišča, ker so bila sporna zemljišča z odloki (in ne individualnimi odločbami) že pred izdajo odloka, ki je bil podlaga za razlastitev, opredeljena kot stavbna zemljišča.

Op. št. (6) : Javna cesta je cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi (24. točka 2. člena Zakona o cestah, v nadaljevanju ZCes-1).

Op. št. (7) : UP RS sklep I U 1517/2009 z dne 18. 8. 2010.

Op. št. (8) : Zakon o gozdovih iz leta 1961 (Ur. l. LRS, št. 30/1961) in Zakon o gozdovih iz leta 1965 (Ur. l. SRS št. 30/1965 in spremembe) posebnih določil o gozdnih cestah nista vsebovala. Po 33. člena Temeljnega zakona o gozdovih (ur. l. FLRJ št. 16/1961) so gozdne poti namenjene za prevoz gozdnih proizvodov in so osnovno sredstvo organizacij, ki gospodarijo z gozdom, smejo pa jih uporabljati tudi druge organizacije in posamezniki. V skladu s 55. členom Zakona o gozdovih z leta 1974 (Ur. l. št. 16/1974, 21/1978, 18/1985) se ceste, ki jih zgradijo organizacije združenega dela, ki gospodarijo z gozdovi, in ki so namenjene predvsem gospodarjenju z gozdovi, štejejo za gozdne ceste in so osnovna sredstva teh organizacij. Gozdne ceste lahko uporabljajo tudi druge organizacije in občani, morajo pa biti označene, da so gozdne ceste in da jih drugi uporabniki uporabljajo na svojo odgovornost (prvi odstavek 56. člena Zakona o gozdovih-1974).

Op. št. (9) : Za podiranje dreves, spravilo lesa, izkope, prekope, podkope, vrtanja in opravljanje drugih del na zemljiščih ali na objektih v območju javne ceste, ki bi lahko ovirala ali ogrožala promet, poškodovala cesto ali povečala stroške njenega vzdrževanja, je treba pridobiti soglasje upravljavca javne ceste, s katerim se določijo pogoji za opravljanje teh del (prvi odstavek 27. člena Zces-1).

Op. št. (10) : V 1. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS 18/1984 in spremembe ) so bila stavbna zemljišča opredeljena kot zemljišča, ki so s srednjeročnim družbenim planom namenjena za graditev objektov in naprav, zemljišča, na katerih so zgrajeni objekti in naprave in zemljišča, za katera so izdana predpisana dovoljenja za graditev. V 2. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS 44/1997 in spremembe) je bilo določeno, da je nezazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov, in da je zazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov, in na kateri je zgrajen objekt. Po 24. točki prvega odstavka 2. člena ZPNačrt je stavbno zemljišče zemljiška parcela oziroma več zemljiških parcel ali njihovih delov na katerih je zgrajen objekt, oziroma zemljiška parcela, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov.

Op. št. (11) : Z namenom preprečitve škodljivih vplivov posegov v prostor ob državni cesti, na državno cesto in prometa na njej je ob teh cestah varovalni pas, v katerem je raba prostora omejena.Gradnja in rekonstrukcija objektov ter izvajanje kakršnih koli del na pripadajočih zemljiščih v varovalnem pasu državne ceste so dovoljeni le s soglasjem direkcije. Direkcija izda soglasje iz prejšnjega odstavka, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza (prvi, drugi in tretji odstavek 66. člena ZCes-1).