VSRS Sklep I Up 660/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrglo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 9. 5. 2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugotovila, da je bil s sklepom Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic z dne 24. 5. 2005, A.A. (tožnikovemu pokojnemu očetu), roj. 15. 8. 1910 v B., Makedonija, že priznan status političnega zapornika ter vštetje časa odvzema prostosti od 1. 6. 1952 do 25. 11. 1954 v pokojninsko dobo v dvojnem štetju ter priznana pravica do odškodnine za čas odvzema prostosti od 1. 6. 1952 do 25. 11. 1954.

2V utemeljitvi svoje odločitve je sodišče prve stopnje navedlo, da je po izrecni določbi drugega odstavka 18. člena Zakona o popravi krivic – ZPKri (UPB2, Uradni list RS, št. 70/2005) dopusten upravni spor le zoper sklep, s katerim je bila zahteva upravičene osebe zavržena ali deloma ali v celoti zavrnjena. Glede na to da je tožena stranka z izpodbijanim sklepom v okviru svojih pristojnosti v celoti ugodila tožnikovi zahtevi za odškodnino, niso podani procesni pogoji za sprožitev upravnega spora v tej zadevi. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

3Tožnik v pritožbi navaja, da je prepričan, da mu pripada ustrezna odškodnina po pokojnem očetu. Po njegovem mnenju sodišče prve stopnje ni dalo („zadostnega“) pojasnila za uveljavitev njegovih pravic na podlagi novele ZPKri, saj nikjer ni navedlo, da o odškodnini odloča država. V sklepu je sodišče prve stopnje le navedlo, da državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje zahtevati odgovor od državnega pravobranilstva oziroma mu zadevo odstopiti, da se izjasni o zahtevani odškodnini. Glede na navedeno predlaga, da se pritožbi ugodi oziroma se zadeva odstopi državnemu pravobranilstvu.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

6Upravni spor je dopusten le, če so izpolnjene procesne predpostavke, določene v prvem odstavku 36. člena ZUS-1. Ena izmed njih je določena v 6. točki istega člena in se nanaša na obstoj pravnega interesa: upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora ves čas postopka (tudi v pritožbenem postopku) izkazovati potrebni pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazovati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist, ki jo brez tega ne bi mogel doseči oziroma bi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.

7Po presoji Vrhovnega sodišča navedena v tem primeru procesna predpostavka ni izpolnjena, zaradi česar v obravnavani zadevi upravni spor ni dopusten. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom, zoper katerega je tožnik sprožil upravni spor (poleg tega, da je ugotovila, da je bil tožnikovemu očetu že prej priznan status bivšega političnega zapornika ter vštetje časa odvzema prostosti v pokojninsko dobo v dvojnem štetju), v celoti in v okviru svojih pristojnosti ugodila tožnikovi zahtevi, da se njegovemu pokojnemu očetu prizna pravica do odškodnine po ZPKri za čas odvzema prostosti od 1. 6. 1952 do 25. 11. 1954. Po presoji Vrhovnega sodišča tožnik v obravnavani zadevi ne izkazuje pravnega interesa, ker si svojega pravnega položaja ne more izboljšati, saj je tožena stranka ugodila njegovi zahtevi za priznanje odškodnine in je tako njena odločitev v celoti v korist tožnika. Zaradi navedenega je očitno, da izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožnika, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem sporu. Glede na navedeno so bili v obravnavani zadevi podani razlogi za zavrženje tožbe iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

8Potrebnega pravnega interesa pa tožnik po presoji Vrhovnega sodišča ne more izkazati niti z zatrjevanjem, da ga tožena stranka in sodišče prve stopnje nista zadosti poučila o nadaljnjem postopku glede določitve višine odškodnine. Iz podatkov v upravnem spisu in iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka v prilogi izpodbijanega sklepa, ki se je glasila: Pojasnilo o nadaljnjem postopanju glede izvršitve sklepa Komisije za izvajanje ZPKri, s katerim so stranki priznane pravice, tožniku natančno pojasnila postopek izvršitve izpodbijanega sklepa po določbi tretjega odstavka 5. člena ZPKri v povezavi z določbami Zakona o Skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja – ZSPOZ (Ur. l. RS, št. 18/2001). Po določbi četrte alinee prvega odstavka 17. člena ZPKri vsebuje namreč sklep komisije, s katerim komisija ugodi zahtevi in prizna upravičeni osebi status bivšega političnega zapornika, le odločitev o pravici do odškodnine, samo višino odškodnine pa izračuna Slovenska odškodninska družba (SOD) in o tem izda odločbo po postopku, ki je določen v ZSPOZ (tretji odstavek 5. člena ZPKri v zvezi z 12. členom ZSPOZ). Glede na navedeno se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravilno in zakonito v okviru svoje pristojnosti odločila o tožnikovi zahtevi, pri tem pa je tožniku tudi pravilno obrazložila zakonske določbe glede postopka izvršitve izpodbijanega sklepa, ki je po določbah ZPKri izven njene pristojnosti.

9Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep. Čeprav bi moralo prvostopno sodišče tožbo zavreči po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist) jo je zavrglo po 4. točki prvega odstavka tega člena (akt, ki se lahko izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu), to ne pomeni take kršitve, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti, saj je odločitev prvostopnega sodišča v obeh primerih enaka.