12. člen ZDKG

Sodišče je obširno obrazložilo, da je oba dediča pozivalo, naj eden od njiju prevzame zaščiteno kmetijo, glede na to, da sta oba izpolnjevala pogoje, saj sta kmetijo skupaj upravljala. Ker soglasja nobenega od njiju ni dobilo, je pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji od 7. do 12. člena ZDKG. Ta določila namreč pogojujejo prevzem zaščitene kmetije s strani le enega dediča. Ker nobeden od njiju ni želel prevzeti zaščitene kmetije na način, da bi drugemu dediču izplačal delež, je sodišče prve stopnje pravilno opravilo dedovanje na podlagi 13. člena ZDKG, to je po splošnih določili ZD tako, da sta kmetijo dedovala vsak do polovice.

V skladu z določbo 7. člena ZDKG se med sodediči, ki ostanejo po uporabi kriterijev iz prvega odstavka prej navedenega člena, določi dedič tako, da se upošteva prednost sorodnikov iz bližnjega kolena, med sorodniki iz istega kolena pa ima prednost tisti, ki je najbolj usposobljen za opravljanje poklica kmeta. Skladno s prvim odstavkom 12. člena ZDKG lahko v primeru, ko je dedič lastnik druge zaščitene kmetije, sodedič iz istega dednega reda zahteva, da se izloči iz dedovanja. Tudi potencialni dedič J. J. pritožniku oporeka pravico do dedovanja zaščitene kmetije. V primeru, da ne bi bilo dediča, ki bi izpolnjeval pogoje za dedovanje zaščitne kmetije po 7., 8., 9., 10., 11. in 12. členu ZDKG, bi zaščiteno kmetijo dedovali vsi dediči v skladu s splošnimi predpisi o dedovanju. V tem primeru bi se smela zaščitena kmetija razdeliti po fizičnih delih. Zaradi podane odpovedi J. J. v krog teh dedičev ne bi bilo moč uvrstiti, zato je nedvomno izkazan njegov pravni interes za razveljavitev izjave v zvezi z dedovanjem zaščitene kmetije.

Iz trditev dedičev, podatkov spisa, pa tudi iz izpodbijanega sklepa, je lahko razbrati izjemne okoliščine, ki bi dopuščale poplačilo nujnega dednega deleža z izročitvijo posamezne nepremičnine. Ne glede na pravo vrednost daril gre za izjemno visok znesek izplačila nujnega deleža, v izjemno dolgem roku, kar je za oba dediča lahko velik riziko, in za oba relativno neugodno. Poleg tega pa umeščenost zaščitene kmetije v prostor, ki je znotraj naselja med stanovanjskim naseljem in obvoznico (v območje prometne infrastrukture in stanovanjskih površin), kaže, da kmetija dolgoročno le nima toliko možnosti za razvoj oziroma obstoj. Izročitev nepremičnin, ki so stavbna zemljišča, zelo verjetno tudi ne bi predstavljala usodno drobitev zaščitene kmetij. Da gre za posebne okoliščine, pritrjuje tudi dedič s tem, ko opozarja na gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije. Ravno iz ugotovitev izpodbijanega sklepa je razvidno, da se na kmetiji težko preživi iz njene gospodarske kmetijske dejavnosti.

Sodedič, ki ima status kmeta in se že vrsto let ukvarja s kmetijsko dejavnostjo kot edinim poklicem, je bolje usposobljen za delo na kmetiji kot pritožnica, ki je sicer vse življenje živela na kmetiji, vendar pa to ni bila njena osrednja dejavnost, s katero se je v življenju ukvarjala. Namen zakonskih omejitev pri dedovanju je v preprečitvi drobitve zaščitenih kmetij, omogočanju njihovega prevzema pod pogoji, ki dediča preveč ne obremenjujejo, in v ustvarjanju možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij.

ZDKG se v poglavju, ki ureja oporočno dedovanje, ne sklicuje na določilo 7. člena, ki določa pravila, po katerih se na podlagi zakona deduje zaščitena kmetija v primeru, če je več sodedičev istega vrstnega reda. Zakon na tem področju dopušča oporočitelju svobodo pri izbiri dediča zaščitene kmetije, saj je (z določeno izjemo) omejen le s tem, da jo prepusti enemu dediču, drugih kriterijev, ki jih zakon sicer določa za dedovanje na podlagi zakona, pa ni dolžan upoštevati. Vprašanje o statusu kmetije – ali je ta že ob smrti zapustnika izpolnjevala pogoje za zaščiteno kmetijo ali ne, je predhodno vprašanje v zapuščinskem postopku.

Med dediči ni sporno, da so zemljišča, ki so predmet zapuščinskega postopka, pred podržavljanjem pripadala kmetijsko-gozdarski in gospodarski enoti – kmetiji. Del te kmetije, ki ni bil podržavljen, ni bil predmet dedovanja, saj je zaradi drugačnega prenosa premoženja (z izročilno oziroma preužitarsko pogodbo) prešel na dediča. Gre za kmetijska in gozdna zemljišča, ki so bila pred nacionalizacijo sestavni kmetije. Ta je, kot izhaja iz izvedenskih mnenj, ena redkih kmečkih posesti, ki ima vsa zemljišča v enem kosu. Glede na navedeno, zemljišč, ki so predmet zapuščinskega postopka, ni mogoče obravnavati ločeno od kmetijskega gospodarstva, kateremu so prvotno pripadala.

Ob določanju prevzemnika zaščitene kmetije mora sodišče uporabiti zakonska merila iz 7. do 13. člena ZDKG tako, da bo dosežen osnovni namen zakona, kar pomeni, da jih ne sme obravnavati ločeno od celotnega duha zakona. tekst : Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. O b r a z l o ž i t e v : Z izpodbijanim vmesnim sklepom je sodišče prve stopnje za dediča oziroma prevzemnika nepremičnega premoženja zapustnika, ki mu je bilo po smrti vrnjeno v denacionalizacijskem postopku z odločbo Upravne enote Š. L., Oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo in regionalni razvoj, št. 3211-4/2003/LM, z dne 28.7.2003, določilo zapustnikovega vnuka B. H.. Proti sklepu vlagajo pritožbo v uvodu tega sklepa navedeni dediči zapustnika. Uveljavljajo vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Predlagajo spremembo sklepa tako, da se za dedinjo zapuščine določi M. K.. Podrejeno predlagajo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Navajajo, da bi moralo prvo sodišče ob ugotovitvah, da imata oba dediča, ki se potegujeta za prevzem kmetije, za to enake možnosti po 1. odstavku 7. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev

Sklep zapuščinskega sodišča o določitvi dediča zaščitene kmetije ne predstavlja vmesnega sklepa, temveč po vsebini delni sklep, upoštevaje, da zapuščinsko sodišče še ni odločilo o dednopravnih zahtevkih ostalih dedičev, torej še ni odločilo o vseh vprašanjih, o katerih je potrebno odločiti s sklepom o dedovanju. Ker je postavljena dedinja na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju že dedovala zaščiteno kmetijo, v katere sklop pravno spada tudi predmetna parcela (ki je predmet dedovanja v tem zapuščinskem postopku) kot nadomestna parcela za podržavljeno (in v denacionalizacijskem postopku vračano premoženje), ji ta okoliščina daje odločilno prednost pred drugo dedinjo.

Merila, na podlagi katerih zapuščinsko sodišče določi prevzemnika zaščitene kmetije, je treba uporabiti tako, da je dosežen temeljni namen ZDKG, izražen v 1. členu zakona.