11. člen ZDKG

Sodišče je obširno obrazložilo, da je oba dediča pozivalo, naj eden od njiju prevzame zaščiteno kmetijo, glede na to, da sta oba izpolnjevala pogoje, saj sta kmetijo skupaj upravljala. Ker soglasja nobenega od njiju ni dobilo, je pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji od 7. do 12. člena ZDKG. Ta določila namreč pogojujejo prevzem zaščitene kmetije s strani le enega dediča. Ker nobeden od njiju ni želel prevzeti zaščitene kmetije na način, da bi drugemu dediču izplačal delež, je sodišče prve stopnje pravilno opravilo dedovanje na podlagi 13. člena ZDKG, to je po splošnih določili ZD tako, da sta kmetijo dedovala vsak do polovice.

Napačno poimenovanje izpodbijanega sklepa nima pravnih posledic in v ničemer ne vpliva na presojo njegove pravilnosti. Ni pomembno kdo od sodedičev, ki želijo prevzeti zaščiteno kmetijo, je bolje usposobljen za kmetijsko dejavnost. B. B. je preskrbljen tudi na drug način, in sicer prejema plačo iz naslova zaposlitve. A. A. in B. B. sta torej preskrbljena, vendar A. A. ni kako drugače preskrbljena kot z delom v okviru kmetijske dejavnosti.

Dejanski stan (preteklega) usposabljanja dedičev za kmetijsko ali gozdarsko dejavnost in dejanski stan, da niso kako drugače preskrbljeni (iz zadnjega dela tretje alineje 7. člena ZDKG), sta določena alternativno, kar pomeni, da zadostuje, da dedič izpolnjuje enega od njiju. Pritožba utemeljeno opozarja, da je zapuščinsko sodišče dokazni predlog B. B. po postavitvi izvedenca medicinske stroke, ki bi ocenil psihofizično sposobnost A. A. za gospodarjenje z zaščiteno kmetijo, neutemeljeno zavrnilo kot nepotreben, hkrati pa samo (ne da bi razpolagalo s tovrstnim strokovnim znanjem) presojalo oziroma zaključilo, da pri slednji ne gre za takšno psihično bolezen oziroma duševno motnjo, zaradi katere bi bila nesposobna za trajno gospodarjenje z zaščiteno kmetijo (v smislu izključitvenega razloga iz prve alineje prvega odstavka 11. člena ZDKG).

Zaradi zmotnega zaključka, da je oporočna dedinja oziroma skrbnica le pavšalno navedla stroške v zvezi z opravljenim delom, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, glede odločitve o priglašeni nagradi skrbnice pa izpodbijani sklep nima razlogov. Glede na to, da je bil vdovec J. F. živ ob uvedbi dedovanja po pokojni ženi, umrl pa je med zapuščinskim postopkom, potem namesto dediča, vstopijo njegovi dediči. Gre za podedovanje dednega pripada oziroma dedno transmisijo. V primeru dedne transmisije namesto prvotnega dediča po zapustniku deduje druga oseba - dedičev dedič. Pravica te osebe izvira od dediča, ne od zapustnika.

Sodišče prve stopnje je v konkurenci med dvema dedičema (sinovoma zapustnikov) glede na zbrano procesno gradivo in ob tehtanju v zakonu določenih kriterijev pravilno uporabilo določbo 7. člena ZDKG.

Iz trditev dedičev, podatkov spisa, pa tudi iz izpodbijanega sklepa, je lahko razbrati izjemne okoliščine, ki bi dopuščale poplačilo nujnega dednega deleža z izročitvijo posamezne nepremičnine. Ne glede na pravo vrednost daril gre za izjemno visok znesek izplačila nujnega deleža, v izjemno dolgem roku, kar je za oba dediča lahko velik riziko, in za oba relativno neugodno. Poleg tega pa umeščenost zaščitene kmetije v prostor, ki je znotraj naselja med stanovanjskim naseljem in obvoznico (v območje prometne infrastrukture in stanovanjskih površin), kaže, da kmetija dolgoročno le nima toliko možnosti za razvoj oziroma obstoj. Izročitev nepremičnin, ki so stavbna zemljišča, zelo verjetno tudi ne bi predstavljala usodno drobitev zaščitene kmetij. Da gre za posebne okoliščine, pritrjuje tudi dedič s tem, ko opozarja na gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije. Ravno iz ugotovitev izpodbijanega sklepa je razvidno, da se na kmetiji težko preživi iz njene gospodarske kmetijske dejavnosti.

Po določilu 7. člena ZDKG ima izvenzakonska partnerica, ki s svojim delom ali zaslužkom prispeva k ohranitvi oziroma razvoju kmetije, prednost pred bratoma zapustnika, ki na kmetiji ne živita in sta preskrbljena. Dedič, ki bi sicer imel prednost, se lahko izloči le v primeru taksativno naštetih razlogov iz 11. člena ZDKG.

Ugotovitev denarne vrednosti nujnega deleža pri dedovanju zaščitene kmetije je odvisna le od vrednosti zaščitene kmetije, torej od vrednosti tistih nepremičnin, ki jo tvorijo, ne pa od celotne vrednosti zapuščine zapustnice.

Dedič, ki si (v raznih postopkih) aktivno prizadeva, da kmetija ne bi bila več zaščitena, že po naravi stvari same ne more izkazovati resnega namena obdelovanja kmetijskih zemljišč v sklopu zaščitene kmetije. Določene zdravstvene težave dediča ter oddaljenost njegovega bivališča nimajo nobenega pomena za določitev prevzemnika kmetije.

Presoja izpolnjevanja pogojev dedičev za prevzem zaščitene kmetije.

Ob določanju prevzemnika zaščitene kmetije mora sodišče uporabiti zakonska merila iz 7. do 13. člena ZDKG tako, da bo dosežen osnovni namen zakona, kar pomeni, da jih ne sme obravnavati ločeno od celotnega duha zakona. tekst : Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. O b r a z l o ž i t e v : Z izpodbijanim vmesnim sklepom je sodišče prve stopnje za dediča oziroma prevzemnika nepremičnega premoženja zapustnika, ki mu je bilo po smrti vrnjeno v denacionalizacijskem postopku z odločbo Upravne enote Š. L., Oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo in regionalni razvoj, št. 3211-4/2003/LM, z dne 28.7.2003, določilo zapustnikovega vnuka B. H.. Proti sklepu vlagajo pritožbo v uvodu tega sklepa navedeni dediči zapustnika. Uveljavljajo vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Predlagajo spremembo sklepa tako, da se za dedinjo zapuščine določi M. K.. Podrejeno predlagajo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Navajajo, da bi moralo prvo sodišče ob ugotovitvah, da imata oba dediča, ki se potegujeta za prevzem kmetije, za to enake možnosti po 1. odstavku 7. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev

Sklep zapuščinskega sodišča o določitvi dediča zaščitene kmetije ne predstavlja vmesnega sklepa, temveč po vsebini delni sklep, upoštevaje, da zapuščinsko sodišče še ni odločilo o dednopravnih zahtevkih ostalih dedičev, torej še ni odločilo o vseh vprašanjih, o katerih je potrebno odločiti s sklepom o dedovanju. Ker je postavljena dedinja na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju že dedovala zaščiteno kmetijo, v katere sklop pravno spada tudi predmetna parcela (ki je predmet dedovanja v tem zapuščinskem postopku) kot nadomestna parcela za podržavljeno (in v denacionalizacijskem postopku vračano premoženje), ji ta okoliščina daje odločilno prednost pred drugo dedinjo.

Sodišče prve stopnje ni presojalo vseh zakonskih pogojev za dedovanje zaščitene kmetije in je bilo zato potrebno sklep razveljaviti in vrniti zadevo v nov postopek.

Merila, na podlagi katerih zapuščinsko sodišče določi prevzemnika zaščitene kmetije, je treba uporabiti tako, da je dosežen temeljni namen ZDKG, izražen v 1. členu zakona.

Vdovcu, staremu 84 let, ki je dolga leta nazaj delal na zaščiteni kmetiji, v lasti pokojne zapustnice, njegove žene, samo zaradi njegove starosti ni posledično zmanjšane delovne zmožnosti za fizična dela, ni mogoče oporekati svojstva upravičenega dediča oz. nezmožnost gospodarjenja z zaščiteno kmetijo.