UPRS sodba II U 70/2013

Tožba se zavrne.

Upravna enota Ljutomer je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnika po priznanju statusa vojnega veterana ter mu zavrnila vpis v evidenco vojnih veteranov. V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja, da je tožnik vložil zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov. K vlogi je priložil opis aktivnosti v zvezi osamosvojitve države Slovenije dne 5. 11. 2012. V njej je obrazložil, da je v času osamosvojitvene vojne imel zasebno dejavnost trgovina na ..., kako je preskrboval Teritorialno obrambo z dobrinami, njegovo delovanje v trojkah pri podpori agresorju, kjer je deloval po navodilih kriznega štaba, ki je dajal obvestila za javnost. V ugotovitvenem postopku so bile zaslišane tri priče, opravljena poizvedba na Upravi za obrambo Maribor, na Policijski upravi Murska Sobota ter na Uradu za upravljanje človeških virov. Iz vsega navedenega je bilo ugotovljeno, da je tožnik opravljal pomembne naloge in dolžnosti kot civilist, vendar za te naloge ni prejel nobenega uradnega vpoklica (kar je tudi sam povedal na zaslišanju) ter ni prejemnik spominskega znaka „Pogajanja 1991“, zato mu je bila njegova zahteva zavrnjena.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Poudarjeno je bilo, da je tožnikovo ravnanje med osamosvojitveno vojno bilo samoiniciativno, saj ni bil uradno vpoklican s strani policije ali Teritorialne obrambe. Samoiniciativnost in prostovoljnost pa ne predstavljata formalne podlage za priznanje statusa vojnega veterana, status se ne podeljuje avtomatično vsakomur, ki je sodeloval v osamosvojitveni vojni.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri opisuje njegove aktivnosti med osamosvojitveno vojno. Poudarja, da so bile vodilne osebe v Teritorialni obrambi v Ljutomeru pod vplivom UDBE. Pove, da mu je bila preprečena uradna pravica do obrambe lastne države, zato se je zaradi čuta pripadnosti in domoljubja sam organiziral s kolegi in je bil pripravljen za državo dati lastno življenje. Poudarja enakost pred zakonom, saj so partizani, ki so izvajali komunistično revolucijo, imajo velike privilegije in dodatke k pokojninam. Delovali so proti Sloveniji. Zato na podlagi 14. člena Ustave zahteva, da se mu dodeli status vojnega veterana.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa vojnega veterana na podlagi 2. člena Zakona o vojnih veteranih (ZVV), kjer je v posameznih alinejah določeno, kdo izpolnjuje status vojnega veterana. V obravnavani zadevi sodišče na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprl upravni organ, ugotavlja, da se je tožnik v relevantnem času za priznanje statusa vojnega veterana samoiniciativno organiziral in sodeloval pri različnih nalogah, ki so pomagale pri osamosvojitvi Republike Slovenije. Zaslišanje priče so izpovedale, pa tudi tožnik sam je ob zaslišanju izrecno povedal, da ni deloval po navodilih Teritorialne obrambe ali da bi opravljal naloge pri obrambi Republike Slovenije s področja varnosti kot policist oziroma kakšne druge naloge v tej zvezi.

2člen ZVV določa, da je med drugim vojni veteran - pripadnik Teritorialne obrambe Republike Slovenije, policist, operativni delavec kriminalistične in obveščevalno varnostne službe, oboroženi pripadnik narodne zaščite ter pripadnik enot za zveze Republike in občin, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije; - vojni veteran je tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot: a) delavec upravnega organa, pristojnega za obrambne zadeve, ki je bil razporejen po vojni organizaciji in sistemizaciji upravnih organov, pristojnih za obrambne zadeve, in je opravljal upravne in strokovne naloge s področja obrambe in zaščite, če je bil dejansko prisoten na delu in je opravljal naloge v povečanem obsegu; b) delavec, odgovoren za obrambne priprave v katerem od republiških upravnih organov, ki je bil razporejen po vojni organizaciji in sistemizaciji in je po odločitvi republiške koordinacijske skupine usklajeval obrambne aktivnosti iz pristojnosti tega organa v skladu s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost; c) oseba, ki je sodelovala v pogajanjih s predstavniki takratne JLA kot član državne, pokrajinske ali območne komisije za pogajanja s komisijami Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, korpusov in garnizij JLA, ter oseba, ki je neposredno prispevala k uspešnosti pogajanj o umiku JLA iz Republike Slovenije, za kar je prejela spominski znak "Pogajanja 1991"; č) delavec upravnega organa, pristojnega za upravne notranje zadeve, ki je bil odgovoren za obrambne priprave in je oborožen opravljal upravne in strokovne naloge s področja upravnih notranjih zadev, če je bil dejansko prisoten na delu in je opravljal naloge v povečanem obsegu; d) oseba, ki je bila na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir; e) oseba, ki je po odredbi republiškega sekretarja za notranje zadeve opravljala naloge tajne hrambe oborožitve, streliva, minsko-eksplozivnih sredstev, opreme ali dokumentacije policije, tajne namestitve policijskih enot ter oseba, ki je bila v času oboroženih spopadov po odredbi republiškega sekretarja za notranje zadeve vključena v izvajanje oskrbe policijskih enot na terenu; f) pripadnik ali pripadnica (v nadaljnjem besedilu: pripadnik) oskrbne enote republiške koordinacijske skupine; g) pripadnik službe za opazovanje in obveščanje, ki je opravljal obrambne naloge v vizualni opazovalnici; h) član ali članica (v nadaljnjem besedilu: član) republiškega, mestnega in občinskega štaba za civilno zaščito, član njihovih specializiranih enot pa ob pogoju, da je opravljal obrambne oziroma zaščitno - reševalne naloge v času oboroženih spopadov; i) voznik ali voznica (v nadaljnjem besedilu: voznik) ali zdravstveni delavec v reševalnih vozilih nujne medicinske pomoči ali kot član operativnega sestava gasilske organizacije, ki je opravljal naloge zaščite in reševanja neposredno med oboroženimi spopadi; j) obveznik ali obveznica (v nadaljnjem besedilu: obveznik) delovne dolžnosti v podjetjih za distribucijo električne energije, v železniškem gospodarstvu, v PTT podjetjih, v cestnih podjetjih, v podjetju za upravljanje in vzdrževanje avtocest, Aerodromu Ljubljana in RTV Slovenija - oddajniki in zveze, ki je dejansko izvajal naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost; k) predstojnik ali predstojnica (v nadaljnjem besedilu: predstojnik) zbirnega centra ali delavec zbirnega centra, ki je po odredbi predstojnika opravljal naloge varovanja zbirnega centra, varovanja ali nadzora vojnih ujetnikov v zbirnem centru; l) delavec carinske službe, ki je izvajal operativne naloge po odločitvah in navodilih republiške koordinacijske skupine; m) oseba, ki je kot predstavnik Izvršnega Sveta Skupščine Republike Slovenije vzdrževala stike z Mednarodno nadzorno komisijo v času izpolnjevanja njenega mandata v Republiki Sloveniji na podlagi Brionske deklaracije, in oseba, ki je pomagala pri vzdrževanju stikov Mednarodne nadzorne komisije z državnimi organi Republike Slovenije.

Tudi po presoji sodišča ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage, da bi tožnik spadal v katerokoli od zgoraj opredeljenih vsebin 2. člena ZVV. Dejstvo je, da je tožnik sodeloval pri obrambi Republike Slovenije, da je bilo njegovo ravnanje samoiniciativno, saj ni bil uradno poklican s strani policije, kar je bilo potrjeno tudi z dopisom Policijske uprave Murska Sobota oziroma s strani Teritorialne službe, ter da je bilo njegovo ravnanje prostovoljno. Obe lastnosti sta po mnenju sodišča moralno visoko vrednoteni, vendar pa še vedno sodišču ne dajeta podlage za priznanje statusa vojnega veterana tožniku. Status se namreč ne podeljuje avtomatično vsakomur, ki je sodeloval v osamosvojitveni vojni, ampak samo ob izpolnjevanju zakonsko predpisanih pogojev. Vsled navedenega sodišče razume prizadetost tožnika zaradi zavrnitve zahtevka, vendar sodišče odloča na podlagi zakona in zato posledično tega statusa ne more priznati osebi, ki ne dokaže vseh okoliščin, ki jih zahteva zakon. Delovanje zunaj okvirov, ki jih določa ZVV, ne more biti podlaga za pridobitev statusa vojnega veterana.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.