UPRS sodba I U 1654/2010

Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Ljubljana, Izpostava Bežigrad št. 130-172/2010-7 z dne 26. 3. 2010 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ v točki 1. izreka tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja – begunke in se jo vpiše v evidenco žrtev vojnega nasilja, v točki 2. izreka je bil zavrnjen zahtevek tožnice za priznanje statusa izgnanke in ugrabljenega otroka, v točki 3. izreka se ji za odmero pravic upošteva 18 mesecev begunstva (od 29. 11. 1943 do 15. 5. 1945), v točki 4. izreka se ji prizna pravica do doživljenjske mesečne rente, ki znaša za 18 mesecev begunstva, skupaj 22,14 EUR mesečno in ji pripada od 1. 2. 2010 dalje. Renta se usklajuje s transferji posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji. V točki 5. izreka je navedeno, da tožnici pripada vojna odškodnina po posebnem zakonu. V točki 6. izreka se od 1. 2. 2010 dalje tožnici zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja. V točki 7. izreka je navedeno, da se tožnici za čas begunstva od 29. 11. 1943 do 15. 5. 1945 upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe. V točki 8. izreka je navedeno, da je zoper status obvezna revizija, ki zadrži izvršitev te odločbe. V točki 9. izreka je navedeno, da so tožnica oz. njeni pravni nasledniki dolžni v 15 dneh od njenega nastanka prijaviti upravni enoti vsako spremembo, ki vpliva na dodeljene pravice. V točki 10. izreka je navedeno, da se ta odločba po njeni pravnomočnosti po uradni dolžnosti pošlje Slovenski odškodninski družbi. V točki 11. izreka pa je navedeno, da stroški postopka niso bili zaznamovani. Tožnica je dne 14. 1. 2010 vložila dva zahtevka, in sicer za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja in za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – ukradenega otroka. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja – begunke in pravice, ki iz tega statusa izhajajo na podlagi Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/03-UPB1 in 72/09, v nadaljevanju ZZVN). Prvostopni organ pa z izpodbijano odločbo tožnici ni priznal statusa žrtve vojnega nasilja – ukradenega otroka (točka 2 izreka). V obrazložitvi je navedel, da je tožnica, ki je bila takrat še otrok, med drugo svetovno vojno živela na naslovu A. z materjo B.B. in mlajšima bratoma dvojčkoma C.C. in D.D. Očeta takrat ni bilo doma, ker je bil v internaciji. Dne 29. 11. 1943 so ponoči tožnico z bratoma partizani pregnali od doma. Mater so odgnali iz vasi, otroke pa so ločili od matere. Otroke je v varstvo vzela soseda F.F., nato pa so bili pri materini sestri G.G., ki je od vasi oddaljen 3 km. V tožničino hišo v A. so se vselili H.H., ker so njihovo hišo požgali Italijani. Po enem mesecu od pregona so otroci pobegnili s konjskimi sanmi in nato z vlakom v I., kjer so živeli pri sorodnikih na ... Tožnica je obiskovala osnovno šolo v A. vse do konca šolskega leta 1942/1943, v šolskem letu 1943/1944 pa je obiskovala šolo v I. Iz izjave tožničine tete G.G. je razvidno, da je tožničina mati živela na naslovu A. s tremi otroci. Ponoči dne 29. 11. 1943 pa so jih od doma pregnali partizani. Tožničini družini je bilo tudi zaseženo imetje.

Tožnica uveljavlja status žrtve vojnega nasilja - ugrabljenega otroka in meni, da so jo partizani z njenima bratoma dvojčkoma ponoči dne 29. 11. 1943 oddvojili od matere. Še mesec dni po navedenem dogodku so bili otroci fizično in psihično zelo oslabeli in tako niso redno obiskovali šole. Živeli so pri teti. Prvostopni organ kot podlago za svojo zavrnitev zahteve tožnice za priznanje statusa ukradenega otroka navaja določbo 1. odstavka 2.a člena ZZVN. Iz dokumentacije izhaja, da je tožnica do pregona dne 29. 11. 1943 živela na domu svojih staršev v kraju A., nato pa jo je partizanska vojska pregnala in je bivala pri sorodnikih. Na svoj dom se je vrnila šele po koncu vojne. Prvostopni organ je tožnici priznal status begunke za obdobje od 29. 11. 1943 do konca druge svetovne vojne na Slovenskem, do dne 15. 5. 1945, ki je tudi kot skrajni datum naveden v ZZVN za begunce. Tožnici pa prvostopni organ ni priznal statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanke in tudi ne statusa ukradenega otroka. Kot podlago je navedel, da določba 2.a člena ZZVN navaja kot žrtve vojnega nasilja le otroke, katerih starš je umrl, bil ubit ali pogrešan zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov drugih oboroženih sil (partizanske vojske ali enot zaveznikov) in osebe, ki je kot begunec morala v času druge svetovne vojne zapustiti svoj dom zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja, ki so jo povzročile prej navedene sile. Navedena določba ZZVN pa ne zajema izgnancev in ukradenih otrok, ki bi bili izgnani ali ukradeni od prej navedenih sil.

Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica dne 29. 11. 1943 skupaj z materjo in mlajšima bratoma morala zapustiti svoj dom, ker so jih pregnale druge oborožene sile. Temu je sledilo kasnejše izropanje tožničinega doma in trgovine. Na svoj dom se je tožnica z družino vrnila šele po koncu vojne. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je prvostopni organ tožnici pravilno priznal status žrtve vojnega nasilja – begunke s pripadajočo doživljenjsko mesečno rento. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju zahtevek tožnice za priznanje žrtve vojnega nasilja – ukradenega otroka, ni utemeljen. Drugostopni organ kot podlago navaja določbo 1. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/03-UPB1), ki določa, pod katerimi pogoji se osebi priznati status žrtve vojnega nasilja – ukradeni otrok. V obravnavanem primeru ni izpolnjen osnovni zakonski pogoj, da bi tožnico nasilno odvzele staršem nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile. Nasilno dejanje oz. prisilni ukrep kot tak so izvršile domače oborožene sile. Tako ni dejanske podlage za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – ukradenega otroka. Tožnica se tudi ni izrecno izrekla na kateri pravni podlagi oz. dejanskem stanju uveljavlja priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – ukradenega otroka. To je tudi razvidno iz zahtevka, ki ga je vložila dne 14. 1. 2010. Iz obrazložitve pritožbe je povzeti, da s tem zahtevkom uveljavlja status žrtve vojnega nasilja kot otrok, katerega starš je bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja v skladu z 8. odstavkom 2. člena ZZVN-UPB1. Gre za okoliščine, kot jih določa in zahteva zakon, da je bil starš pogrešan pri ali med izvajanjem prisilnega ukrepa okupatorja, npr. v izgnanstvu, taborišču, zaporu, internaciji ipd. V obravnavanem primeru temu ni tako, saj se je družina tožnice našla in skupaj zaživela, ko so to dopustile tedanje razmere.

Tožnica se z odločitvijo organov ne strinja in v tožbi ponovno uveljavlja, da se zaradi izvajanja krute agresije nad tožnico kot otrokom, prizna status žrtve vojnega nasilja – ukradenega otroka in kot podlago navaja 1. alinejo 1. odstavka 2. a člena ZZVN. Navaja, da so ob okupaciji Loške doline italijanski vojaki dne 5. 6. 1942 izgnali po vaseh več moških, med njimi tudi očeta. Mati je ostala sama s tremi mladoletnimi otroci. Tožnica je bila takrat stara 7 let. Po kapitulaciji Italije se je oče bolan vrnil domov sredi novembra 1943. Dne 29. 11. 1943 so mater in vse tri otroke partizani izgnali iz domače hiše. Do jutra jih je vzela v varstvo soseda J.J., naslednji dan pa je ponje prišla materina sestra, teta G.G. Teti so bili trije otroci v veliko breme, otroci pa so pogrešali starše. Po mesecu dni so jih odpeljali s sanmi ter nato z vlakom v I., kjer so živeli na ... Matere tam ni bilo. Bili so telesno in psihično izčrpani. Mati jih je 4. 1. 1944 vpisala v šolo. Tožnica je tako obiskovala šolo v I. Domov v A. se je tožnica vrnila 9. 8. 1945. Tožnica navaja odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-266/04-105 in določbo 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 72/09, v nadaljevanju ZZVN-H) oz. 2.a člena ZZVN. Tudi pri otrocih nebi smelo priti do razlikovanja katera od vojskujočih strani je povzročila okoliščine, ki opravičujejo status vojnega nasilja. V danem primeru so partizani preganjali otroke in so tako tudi otroci žrtve vojnega nasilja. Tožnica je bila med vojno kot osemletni otrok ločena od staršev, sama na cesti. Meni, da v danem primeru ne gre za status žrtve vojnega nasilja - begunke, marveč, da tožnici pripada status žrtve vojnega nasilja - ukradenega otroka. V dopolnitvi tožbe dodatno navaja, da ni sodelovala z okupatorjem in da je bila izgnana z ostalimi otroci. Pod pojmom „druge oborožene sile“ pa so v ZZVN-H navedeni tudi partizani. Razlaga zakonskih določb ZZVN-H glede statusa ukradenih otrok po zgodovinsko znanih dejstvih vojne agresije v Nemčiji pa je nesprejemljiva. Vsebinsko tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V zvezi s tožničinim ugovorom, da ji pripada status žrtve vojnega nasilja – ukradenega otroka pa pojasnjuje, da je ob pogojih, navedenih v zakonu žrtev vojnega nasilja lahko tudi oseba, ki je bila nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok). Po zgodovinsko znanih dejstvih gre v tem smislu za tiste otroke, ki so jih nemški nacisti nasilno odtrgali od njihovih svojcev in poslali v posebne domove ali taborišče. Nekateri od teh otrok, predvsem mlajši otroci naj bi bili na voljo nemškim družinam za posvojitev, starejše otroke pa so nacisti pošiljali v posebna taborišča za prevzgojo. Starše teh otrok so ubili ali poslali v taborišča. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno, ali tožnica glede na ugotovljeno dejansko stanje izpolnjuje zakonske pogoje za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja – ukradenega otroka in pravic, ki iz navedenega statusa izhajajo. Tožnica je že v upravnem postopku navajala, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – ukradenega otroka (na podlagi določbe 2.a člena ZZVN), ki pa ji ga prvostopni organ z izpodbijano odločbo ni priznal. Prvostopni organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe v zavrnilnem delu kot podlago za svojo odločitev zgolj navedel vsebino določbe 2.a člena ZZVN, ki navaja kot žrtve vojnega nasilja le otroke, katerih starš je umrl, bil ubit ali pogrešan zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov drugih oboroženih sil (partizanske vojske ali enot zaveznikov) in osebe, ki je kot begunec morala v času druge svetovne vojne zapustiti svoj dom zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja, ki so jo povzročile prej navedene sile, ter da navedena določba ZZVN ne zajema izgnancev in ukradenih otrok, ki bi bili izgnani ali ukradeni od prej navedenih sil.

Pri tem pa prvostopni organ ni presodil posameznih navedb in dokazov, ki jih je v postopku navajala tožnica, kot tudi ni navedel razlogov za zavrnitev zahteve tožnice. Po presoji sodišča izpodbijana odločba nima obrazložitve, kot je predpisana z določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP) in je tako tudi ni mogoče preizkusiti. Prvostopni organ se namreč v delu, ki se izpodbija s tožbo, do konkretnih navedb in dokazov tožnice v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni opredelil, marveč je zgolj navedel zakonsko besedilo, ter da tožnica ne izpolnjuje zakonskih pogojev iz 2.a člena ZZVN. Prvostopni organ pa mora po presoji sodišča svojo odločitev obrazložiti tako v delu, ki se nanaša na ugoditev zahteve tožnice, kot tudi v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahteve tožnice. V obrazložitvi izpodbijane odločbe bi moral prvostopni organ konkretno utemeljiti, na podlagi česa je ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – ukradenega otroka.

Zaradi navedenega obrazložitev izpodbijane odločbe ni v skladu z določili 3. in 5. točke 214. člena ZUP. Razlogi izpodbijane odločbe v zavrnilnem delu so torej bistveno pomanjkljivi, s čimer je prišlo tudi do kršitve pravice tožnice do pravnega sredstva. Pravica do pravnega sredstva je namreč lahko učinkovita le, če prvostopni organ, ki odloča o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja – ukradenega otroka in pravic, ki iz tega izhajajo, svojo obrazložitev poda konkretno, ter dokaze in navajanja tožnice v upravnem postopku tudi konkretno presodi. Glede na navedeno je bila v danem primeru podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe, ki je zaradi navedenega tudi ni mogoče preizkusiti. Zato je izpodbijana odločba nezakonita in jo je potrebno odpraviti.

Navedene nezakonitosti pa tudi ni odpravil drugostopni organ, ki se v obrazložitvi v zvezi z zavrnitvijo priznanja statusa žrtve vojnega nasilja – ukradenega otroka napačno sklicuje na določbo 1. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/03-UPB1) in navaja, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen osnovni zakonski pogoj, da bi tožnico nasilno odvzele staršem nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile, saj so nasilno dejanje oz. prisilni ukrep kot tak v danem primeru izvršile domače oborožene sile. Tako po presoji drugostopnega organa v danem primeru ni dejanske podlage za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – ukradenega otroka.

Iz listin upravnega spisa pa nesporno izhaja, da je tožnica svojo vlogo vložila dne 14. 1. 2010, torej že v času uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 72/09, v nadaljevanju ZZVN-H). Citirana novela je bila sprejeta na podlagi Odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-266/04 (Uradni list RS, št. 118/06), s katero je bilo ugotovljeno neskladje ZZVN, saj se priznanje statusa žrtve vojnega nasilja pri civilnih osebah, posebej pri otrocih, ne sme razlikovati, katera od vojskujočih se strani je povzročila okoliščine, katerih posledica opravičuje status žrtve vojnega nasilja. Iz obrazložitve predloga citirane novele ZZVN, objavljenega v Poročevalcu Državnega zbora RS št. 80/09 z dne 16. 6. 2009 izhaja, da je bil cilj predlaganih sprememb zakona dopustiti možnost, da pridobijo status žrtve vojnega nasilja tudi osebe, ki jim je bilo povzročeno nasilno dejanje s strani enot Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ter enot zaveznikov protifašistične koalicije. Citirana novela zakona uveljavlja tudi možnost, da status žrtve vojnega nasilja in pravice, ki izhajajo iz tega statusa, pridobijo tudi otroci, katerih roditelji so bil med vojno ubiti ali pogrešani zaradi delovanja enot Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ter enot zaveznikov in osebe, ki so morale svoj dom zapustiti zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja stanovanjske hiše ali stanovanja, ki so ga povzročile druge oborožene sile. Iz obrazložitve 2.a člena predloga citirane novele ZZVN izhaja, da je bil namen predlagateljev zagotoviti možnost uveljavljanja pravic tudi osebam, ki so bile v času vojne brez lastne krivde izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom drugih oboroženih sil. Kot druge oborožene sile pa se štejejo enote Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ter enote zaveznikov protifašistične oziroma protinacistične koalicije. Tako je na podlagi določbe 2.a člena ZZVN žrtev vojnega nasilja lahko tudi otrok, katerega starš je umrl, bil ubit ali pogrešan zaradi nasilnih dejanj drugih oboroženih sil. V skladu z navedenim tudi materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno.

Sodišče je na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, ob upoštevanju 4. in 5. odstavka istega člena ZUS-1, ter zadevo vrnilo v ponoven postopek.

Sodišče je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj relevantne okoliščine v zadevi niso sporne.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.