137. člen ZZK

Dejstvo vpisa nerazlaščenih nepremičnin v zemljiško knjigo kot javno dobro ne predstavlja niti relevantnega škodnega dogodka niti ni šlo za premik premoženja iz sfere tožeče stranke v sfero prvotožene brez podlage ali podlage, ki je kasneje odpadla. Dolžnost prvotožene stranke, da izvede razlastitev in izplača odškodnino, je nastopila že ob sprejemu prostorskih in ureditvenih aktov, ki so določili traso ceste preko spornih parcel, najkasneje pa ob dejanskem odvzemu teh parcel iz posesti tožeče stranke.

Ob že ugotovljenem javnem interesu, ki ga druga toženka s prostorsko ureditvijo na spornem območju, to je s potekom vinske ceste kot javnega dobra in načrtovano rekonstrukcijo ter kategorizacijo te ceste kot državne ceste, uresničuje, sodišče druge stopnje zato zaključuje, da se pravica tožeče stranke do zasebne lastnine iz 33. člena URS kot temeljna človekova pravica mora umakniti, ker bi bile z njenim neomejenim uresničevanjem ogrožene pravne dobrine, ki jih zahteva splošna družbena korist.

Prehodna določba 137. člena Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1995 je omogočala enostaven odpis zemljišč, ki so bila do uveljavitve tega zakona uporabljena za gradnjo ali rekonstrukcijo ceste in s tem legalizirala odvzem lastninske pravice, do katerega bi sicer v skladu z 69. členom Ustave Republike Slovenije v zvezi z Zakonom o stavbnih zemljiščih iz leta 1997 lahko prišlo šele s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi. Zato jo je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-224/00 z dne 9.5.2002 razveljavilo. Kljub temu, da je razveljavitev začela učinkovati šele po izdaji izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, je moralo pritožbeno sodišče učinke te odločbe upoštevati. Iz 44. člena Zakona o ustavnem sodišču namreč izhaja, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno, ne uporablja.

Ker je Ustavno sodišče razveljavilo 137. čl. Zakona o zemljiški knjigi - ZZK, ki je dopuščal poočitene spremembe izmere brez ustrezne listine, le na podlagi katastrske odmere, sklep zemljiškoknjižnega sodišča ni pravilen. Predlagajoča stranka, ki je predlagala poočitev spremembe izmere meje parcele, ki je bila delno uporabljena za izgradnjo avtocest, tako ne more uspeti s predlaganim vpisom. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo 137. čl. ZZK in 85. čl. Zakona o javnih cestah, je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano odločbo spremeniti, saj je razveljavitev zakona prišla pred odločanjem na drugi stopnji.

Zemljiškoknjižnemu predlogu za odpis parcele, ki je bila uporabljena za regulacijo vodnih tokov, je treba v primeru, če se je lastnik parcele strinjal z razgrnjenim podatki zemljiškokatastrske izmere, priložiti katerokoli katastrsko listino, ki izkazuje, da je to zemljišče že uporabljeno za vodotok, če je lastnik zemljišča razgrnjenemu elaboratu ugovarjal, pa na podlagi ugovora izdano odločbo občinskega geodetskega organa.

Odpis parcele, ki je že bila uporabljena za gradnjo ali rekonstrukcijo ceste, se dovoli brez zemljiškoknjižne listine, ne glede na vrednost, ob predložitvi katerekoli (katastrske) listine, ki izkazuje, da je bila parcela pred uveljavitvijo ZZK oz. ZJC uporabljena za cesto.

Odpis zemljišč (parcel), ki so bila pred uveljavitvijo zakona uporabljena za ceste, in njihov vpis v vložek, v katerem je vpisan ta objekt kot javno dobro, se dovoli ne glede na njihovo vrednost na podlagi katastrskih listin; tako torej brez predložitve listin, ki jih zakon sicer predpisuje za vknjižbo lastninske pravice. Takšen odpis pa ni ovira za uveljavljanje odškodnine.