VSC Sodba Cp 91/2021

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko II. izreka delno spremeni tako, da se tožeči stranki naloži, da toženi stranki v 15 dneh povrne še nadaljnjih 147,86 EUR EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Nadaljnja pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.038,67 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka dalje, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z v ponovnem sojenju izdano sodbo z dne 20. 8. 2020 razsodilo:

- pod točko I izreka, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 132098/2015 z dne 5. 11. 2015 delno razveljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki I. K. naloženo v plačilo tožnici 51.965,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 11. 2015 dalje do plačila in izvršilni stroški v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2015 dalje do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne;

- pod točko II izreka tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v 15 dneh povrne 7.310,61 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta pritožbi vložili tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) in tožena stranka (v nadaljevanju: toženka).

3Tožnik je sodbo sodišča prve stopnje izpodbijal v celoti in uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagal je, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podredno, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi je zatrjeval, da je toženka s tem, ko je svoj osebni avtomobil, ki ni bil zavarovan in registriran, pustila v uporabo sinu D. K. (prej prvotožencu), nase prevzela odgovornost za nastale škodne posledice in tožniku, glede na določbo 41. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju: ZOZP) solidarno odgovarja za plačano odškodnino skupaj s sinom kot povzročiteljem škodnega dogodka. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Sicer bi se toženka, kot lastnica in imetnica nevarne stvari, objektivne odgovornosti za škodo lahko razbremenila, če bi dokazala, da med njenim ravnanjem in nastalimi posledicami škodnega dogodka ne obstaja vzročna zveza. Vendar tožnik meni, da ji tega, da ji je sin njen osebni avtomobil samovoljno odvzel oziroma, da je prišlo do protipravne oziroma nepooblaščene uporabe njenega vozila, ni uspelo dokazati. Pri tem ni pomembno, ali je toženka sinu dovolila uporabo njenega vozila, ampak da tega ni preprečila, kar bi morala. Tako je ravnala skrajno malomarno. Toženka ni dokazala, da je sinu preprečila oziroma onemogočila uporabo svojega vozila, še posebej upoštevajoč, da je vedela, da ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja in da je šlo za samovoljen odvzem. 41. člen ZOZP, ki tožniku daje pravico, da od povzročitelja in lastnika vozila, ki ni sklenil obveznega zavarovanja za vozilo, zahteva nazaj izplačane zneske, izhaja iz tega, da je tožnik plačal tuji dolg, torej dolg, ki nima podlage v zavarovalni pogodbi. Zaključek sodišča prve stopnje, da regresna obveznost toženke ni podana, ker zgolj z nakupom nezavarovanega vozila še ni kršena obveznost iz 2. člena ZOZP, bi držal le, če vozilo ne bi bilo uporabljeno v prometu. Zato pa je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da določilo 41. člena ZOZP temelji na kršitvi obveznosti iz 2. člena ZOZP, česar pa toženki ni mogoče očitati. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da se je toženka svoje regresne obveznosti uspela razbremeniti z navedbami o tem, da naj ne bi dovolila uporabe neregistriranega vozila sinu. Toženka je vedela, da sin ne poseduje veljavnega vozniškega dovoljenja in ima težave z uživanjem alkohola, pa je ključe vozila odložila na dosegljivo mesto. Če bi ji bilo vozilo protipravno odvzeto, bi to sporočila policiji, pa ni. Ob presoji verodostojnosti izpovedb toženke in njenega moža sodišče prve stopnje ni upoštevalo tudi njunega interesa za uspeh v pravdi in nasprotnost izpovedbe toženke, da je bil avto neregistriran 14 dni z iz zapisnika o kraju prometne nesreče izhajajočim dejstvom, da avto ni bil registriran od 21. 6. 2013, torej že več kot 6 mesecev pred škodnim dogodkom. Nelogično je, da toženkin sin tega ne bi vedel. Toženka je z dosego ključa sinu temu omogočila uporabo svojega vozila in ni dokazala, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi sinu uporabo neregistriranega vozila onemogočila. Zato pa je tudi glede na določbo četrtega odstavka 152. člena OZ odgovorna za škodo, saj ni uspela dokazati, da svojega vozila ni zaupala osebi, ki ni bila usposobljena ali upravičena ravnati z njim. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem ni prepričljiva, saj temelji zgolj na izpovedbi toženke. Sicer pa je tožnikov zahtevek glede na določila 41. člena ZOZP, ki v razmerju do OZ predstavljajo lex specialis, omogočajo tožniku, da od toženke kot lastnice nezavarovanega vozila izterja plačani znesek že na podlagi samega dejstva, da je bilo vozilo nezavarovano, pri čemer njena odgovornost za nastalo situacijo ni relevantna (tako odločba VSL I Cp 3305/2016), v celoti utemeljen.

4Toženka je s pritožbo izpodbijala zavrnilni del odločitve o stroških (točka II izreka sodbe). V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se toženki priznajo še dodatni pravdni stroški, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Toženka je v pritožbi zatrjevala, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odmero pravdnih stroškov toženke v ponovljenem postopku kot osnovo upoštevalo 900 točk OT in ne 1.100 točk OT, kot za stroške do 30. 1. 2020. Sodišče prve stopnje je namreč izhajalo iz dne 6. 4. 2019 spremenjene vrednosti točke, ob taki odmeri pa spregledalo 3. odstavek 12. člena OT, glede na katerega bi zaradi zmanjšanja 18,18 % števila točk za storitev, moralo tudi za zastopanje od 30. 1. 2020 dalje izhajati iz 1.100 točk OT in ne iz 900 točk. Tako bi sodišče prve stopnje moralo toženki za pripravljalno vlogo z dne 30. 1. 2020 in za prvi narok v ponovljenem postopku dodatno priznati za vsakega še 100 točk (to je razliko med priglašenimi 550 točkami in priznanimi 450 točkami). Sicer pa bi sodišče moralo toženki za prvi narok v ponovljenem sojenju priznati priglašenih 1.100 točk v celoti, saj je šlo za prvi narok v ponovljenem sojenju, na katerem so se izvajali dokazi. Sodišče prve stopnje neutemeljeno toženki tudi ni priznalo 1.375 točk priglašenih kot stroške pritožbenega postopka Cp 228/2019. Pritožnica pa sicer meni, da bi bila upravičena tudi do celotnih stroškov za prvi postopek in ne le do polovice, saj je v tem postopku v celoti uspela, vsi stroški pa so bili tudi potrebni.

5Na pritožbo tožnika je odgovor na pritožbo vložila toženka. V odgovoru je zatrjevala, da so neutemeljeni pavšalni očitki tožnika o toženkini nedokazanosti dejstev v zvezi z razbremenitvijo odgovornosti in o toženkini opustitvi dolžne skrbnosti oziroma malomarnosti. Dokazni zaključki sodišča prve stopnje so prepričljivi in pravilni, takšno pa je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi z uporabo 41. člena ZOZP. Toženka je zato predlagala zavrnitev tožnikove pritožbe in priglasila kot pritožbene stroške stroške vloženega odgovora na pritožbo ter zahtevala njihovo povrnitev od tožnika.

O pritožbi tožnika:

6Pritožba tožnika ni utemeljena.

7Sodišče druge stopnje je že v sklepu in sodbi Cp 228/2019 z dne 3. 10. 2019, s katero je razveljavilo prvo odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika zoper toženko, (v 11. in 12. točki obrazložitve) podalo pravno razlogovanje o namenu ZOZP (zaščita oškodovancev in socializacije rizikov) in v njem v določilu 41. člena določenega povračilnega zahtevka, ki po presoji sodišča druge stopnje ne izključuje tudi uporabe pravil odškodninskega prava (OZ), ki se nanašajo na možnost razbremenitve odškodninske odgovornosti lastnika vozila kot imetnika nevarne stvari¹. Glede na trditve toženke v konkretnem primeru, ki pomenijo njeno sklicevanje na ekskulpacijske razloge iz 151. člena OZ, pa je pojasnilo tudi, zakaj že sam zapis nerazdelne (solidarne) odgovornosti povzročitelja škodnega dogodka in lastnika vozila v drugem odstavku 41. člena ZOZP ne izključuje tudi uporabe le-tega pri povračilnih zahtevkih iz 41. člena ZOZP. Pritožbeno sodišče zato takšnega pravnega razlogovanja ne povzema ponovno, se pa nanj v celoti sklicuje in zavrača kot pravno zmotne pritožbene očitke o zmotnosti takšnega razlogovanja, utemeljevane s sklicevanjem na odločbo VSL I Cp 3305/2016. Glede na razlogovanje sodišča druge stopnje v sklepu Cp 228/2019 se sicer izkažejo kot utemeljene pritožbene trditve tožnika o materialnopravni zmotnosti razlogovanja sodišča prve stopnje v delu, ko kot enega od (dveh) nosilnih zaključkov odločitve o neutemeljenosti tožnikovega zahtevka po 41. členu ZOZP (v točki 14 obrazložitve sodbe) navaja nepodanost toženkine kršitve obveznosti iz 2. člena ZOZP. Določilo 2. člena ZOZP predstavlja eno od temeljnih določb sistemske ureditve ZOZP-a, pomembne za celovito sistemsko ureditev področja, ki ga ureja ta zakon. Nekršitev določbe 2. člena ZOZP pa sama po sebi ne izključuje uporabe 41. člena ZOZP. Vendar pa je ne glede na navedeno iz razlogov, kot bodo obrazloženi ob presojanju nadaljnje pritožbe tožnika zoper nadaljnje razloge izpodbijane sodbe, odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna.

8Toženka se je s trditvami, da bi ji naj njeno nezavarovano in neregistrirano vozilo, s katerim je sin D. povzročil prometno nesrečo, ta tik pred tem proti njeni volji in brez njene vednosti, pa tudi odgovornosti, odvzel, sklicevala na obstoj ekskulpacijskega razloga iz 151. člena OZ. V zvezi z okoliščinami, s katerimi je utemeljevala takšne trditve, je sodišče prve stopnje na podlagi skladnih izpovedb toženke in toženkinega moža M. K., kateri je ocenilo kot prepričljivi in življenjsko logični, ugotovilo, da je toženka nezavarovano vozilo, ki tudi ni imelo nameščenih registrskih tablic, kupila. Vozilo je bilo ob nakupu sicer v voznem stanju in ga je toženka nameravala zavarovati in registrirati, vendar tega do dne sinovega odvzema še ni uspela narediti. Zato je bilo vozilo za čas do zagotovitve registracije in s tem pogoja za uporabo v prometu, brez nameščenih registrskih tablic parkirano 50 m stran od hiše toženke za gozdom, ključi vozila pa so bili spravljeni v zaprti omari na hodniku hiše toženke. Samega vozila v času od nakupa dalje nihče v družini, tudi sin D. ne, ni vozil ali uporabljal. Kritičnega dne, ko je sin na avtomobil namestil dve različni registrski tablici in se z njim odpeljal ter za tem z njim povzročil prometno nesreče, toženke in njenega moža ni bilo doma. Ob prihodu domov zvečer sicer nista opazila, da avtomobila ni več na parkirnem mestu, sicer pa sin D. pred odvzemom vozila tega dne, vozila še ni nikoli uporabljal, niti ni za njegovo uporabo vprašal toženke. Če pa bi jo, mu glede na to, da avto ni bil registriran in zavarovan in da sin ni imel vozniškega dovoljenja, tega tudi ne bi dovolila. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je življenjsko logična in prepričljiva in pritožnik s poudarjanjem zainteresiranosti toženke in priče za uspeh v pravdi ne more omajati njene prepričljivosti. To pa tudi ne iz očitki o nasprotnosti toženkine izpovedbe, kako dolgo bi naj bil avto neregistriran s podatki policijskega zapisnika. Iz vsebine toženkine izpovedbe namreč jasno izhaja le, da je kupila nezavarovan in neregistriran avtomobil, ne pa tudi kdaj oziroma od kdaj je bilo vozilo neregistrirano (l. št. 76). Na podlagi takšnih ugotovljenih okoliščin je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka dokazala, da je sin D. v času škodnega dogodka uporabljal osebni avtomobil, katerega je pred tem brez vednosti in dovoljenja toženke in proti njeni volji odvzel le-tej. Pravilno pa je tudi zaključilo, da toženki glede na to, da v času od nakupa nezavarovanega in neregistriranega vozila dalje tega ni nihče uporabljal, tudi sin D. ne, ta pa je niti ni prosil za uporabo le-tega, avtomobil pa je bil sicer parkiran ob gozdu brez registrskih tablic in torej kot takšen sploh ne bi smel biti uporabljen v prometu, ključi zanj pa se sicer niso nahajali na vidnem mestu, ampak so bili shranjeni v hiši v omari na hodniku, v odnosu do sinovega protipravnega odvzema vozila ni mogoče očitati tudi nobene opustitve kakšnega dolžnega ravnanja oz. opustitve potrebne skrbnosti. Pritožbeni pavšalni očitki o pravni zmotnosti takšnih zaključkov se tako izkažejo kot neutemeljeni. Ob takšnih zaključkih, ki izkazujejo toženkino dokazanost ekskulpacijskih razlogov iz 151. člena OZ, pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov povračilni zahtevek iz 41. člena ZOZP zoper toženko.

9Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi o glavni stvari potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi toženke:

10Pritožba je delno utemeljena.

11Odvetniška tarifa (OT)² v 12. členu opredeljuje ceno odvetnikove storitve z vsoto točk za vsako posamezno storitev, pomnoženo z vrednostjo točke. Stranka je dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji (prvi in drugi odstavek 12. člena OT). Izjemoma je dolžna stranka odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 % (tretji odstavek 12. člena OT).

12Utemeljene so pritožbene trditve toženke, da je spremenjena vrednost točke med postopkom v obravnavani zadevi (od 0,459 na 0,6 EUR) vplivala na število točk za opravljeni storitvi vložitve pripravljalne vloge z dne 30. 1. 2020 in udeležbe na naroku v novem sojenju 20. 8. 2020, ki je glede na vrednost spornega predmeta sedaj nižja kot ob uvedbi postopka (prej izhodiščna 1100 točk, sedaj 900 točk). Število točk se je za opravljeni storitvi znižalo za več kot 10 % (18,8 %). Zato pa bi glede na toženkin stroškovni predlog in določbo tretjega odstavka 12. člena OT sodišče prve stopnje moralo toženki pri odmeri odvetniških stroškov za ti dve storitvi njenega pooblaščenca izhajati iz števila točk po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka in ji za pripravljalno vlogo 30. 1. 2020 (po tar. št. 19/3 OT) priznati 550 točk (in ne 450 točk) in za zastopanje na naroku 20. 8. 2020 (po tar. št. 20/2 OT) 550 točk (in ne 450 točk). Pritožbene trditve toženke se tako v tem delu izkažejo kot utemeljene. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke v tem delu ugodilo in izpodbijano odločitev v stroškovnem delu spremenilo tako, da je tožniku naložilo v plačilo še nadaljnje pravdne stroške toženke v znesku 147,86 EUR, kolikor znaša seštevek premalo priznanih stroškov v zvezi z vložitvijo pripravljalne vloge z dne 30. 1. 2020 in udeležbe na naroku 20. 8. 2020, v skupnem znesku 200 točk (1 točka = 0,6 EUR) oziroma 120,00 EUR, povečan za 2 % materialne stroške 1,2 EUR in 22 % DDV v znesku 26,66 EUR.

13Neutemeljene pa so nadaljnje pritožbene trditve toženke. Glede na enotnost glavne obravnave tudi narok za glavno obravnavo v ponovnem sojenju predstavlja nadaljnji narok za glavno obravnavo, za nagrado za zastopanje na katerem veljajo določila 2., 3. in 4. točke tar. št. 20 OT. Zato pa je sodišče prve stopnje pravilno za zastopanje pooblaščenca toženke na naroku 20. 8. 2020, na katerem so se izvajali dokazi, v skladu s tar. št. 20/2 priznalo 50 % nagrade po tar. št. 18 OT.

14Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe na strani 13 (10. in 11. vrstica) je sodišče prve stopnje toženki priznalo stroške pritožbenega postopka po tar. št. 21 OT, vendar glede na pooblaščenčevo zastopanje dveh tedanjih tožencev, le polovico priglašenih 1375 točk. Glede na to, da je prvi postopek tekel zoper dva toženca (ob toženki še zoper toženkinega sina) in da je oba zastopal isti pooblaščenec, ki je za oba toženca skupaj in hkrati opravljal tudi odvetniške storitve, je sodišče prve stopnje pravilno (v skladu z določbo prvega odstavka 161. člena ZPP) toženki za opravila, ki jih je pooblaščenec opravil skupno za oba tedanja toženca, priznalo le polovico predvidene nagrade in priglašenih potnih stroškov pooblaščenca.

15Pritožbi toženke je tako pritožbeno sodišče delno ugodilo in odločitev o stroških delno spremenilo tako, da je tožniku naložilo, da toženki v 15. dneh povrne še nadaljnjih 147,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje, nadaljnjo pritožbo toženke pa zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v še izpodbijani, a nespremenjeni odločitvi o stroških (drugi in tretji odstavek 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških:

16Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžan povrniti njene pritožbene stroške v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo. Ti znašajo 1.038,67 EUR, in jih predstavlja nagrada pooblaščencu za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 OT 1375 točk, poročilo stranki po tar. št. 39/4 OT 20 točk, materialni stroški 23,95 točk in 22 % DDV 187,30 EUR. Toženka je s pritožbo zoper zgolj stroškovno odločitev uspela zgolj z neznatnim delom. Zato je pritožbeno sodišče glede priglašenih stroškov vložene pritožbe odločilo, da te trpi toženka sama (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ In kateremu smiselno pritrjujejo tudi odločbe VS RS II Ips 72/2008 in odločbe VSL I Cp 1368/2019, I Cp 726/2018, I Cp 1560/2001, drugače od teh pa sicer VSL v zadevi I Cp 3305/2016.
² Uradni list RS, št. 2/2015 in nadaljnji.