VSK sodba I Cp 225/2006

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka A. G. dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.227.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2001 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila. Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 149.734,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2005 dalje do plačila, v petnajstih dneh.

Proti takšni sodbi se pritožuje tožeča stranka, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodne odločbe dalje, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in ponovno odločanje na prvi stopnji. Sodišče zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko temelji na ugotovitvi, da tožnica do toženca, ki je tedaj nastopal v vlogi oškodovanca, ni imela obveznosti plačila odškodnine ter da si ob plačilu odškodnine ni pridržala pravice zahtevati nazaj. Glede prve ugotovitve tožnica meni, da je zaključek sodišča, da ni imela obveznosti plačila do toženca kot oškodovanca pravno zmoten. Tožnica je bila najmanj na podlagi določil 6., 7. in 17. člena Zakona o obveznem zavarovanju vozil (ZOZP) obvezna tožencu izplačati primerno odškodnino. Osnovna funkcija obveznega zavarovanja vozil, je namreč prav v zagotovitvi načela varstva oškodovancev. Da ima tudi lastnik vozila lahko status oškodovanca posredno izhaja iz določbe 17. člena ZOZP, ki to pravico odreka le vozniku vozila, s katerim je bila povzročena škoda, lastniku, solastniku in skupnemu lastniku vozila, s katerim je bila povzročena škoda, pa le za škodo na stvareh. Do oškodovanca zavarovalnica po določilu 7. člena ZOZP ne more uveljavljati ugovorov, ki jih ima proti svojemu zavarovancu (po istem členu je z zavarovancem izenačen vsakokratni lastnik vozila - odgovorna oseba), ker ta ni ravnal po zakonu, zavarovalni pogodbi ali zavarovalnih pogojih. V odnosu na voznika B.- odgovorno osebo, ki je povzročila izgubo zavarovalnih polic, zaradi vožnje pod vplivom alkohola, je tožnik nastopal kot oškodovanec in ne kot zavarovanec. Ker se je toženec zavestno postavil v vlogo oškodovanca in na zavarovalnico naslovil odškodninski zahtevek, ga je bila zavarovalnica dolžna obravnavati kot oškodovanca in v tej smeri rešiti njegov odškodninski zahtevek. Zoper njega kot oškodovanca namreč zavarovalnica ni imela nobenega ugovora, ki bi bil take vrste, da bi mu odrekel pravico do odškodnine. Toženec kot oškodovanec je imel v tem postopku pravico actio directa. Če bi zavarovalnica njegov zahtevek zavrnila, bi ravnala v nasprotju z namenom ZOZP. Poleg tega tožeča opozarja tudi na določilo 6. člena ZOZP, ki določajo, da so vse določbe zavarovalnih pogojev, s katerimi se zmanjšujejo pravice oškodovancev, brez pravnega učinka. Tudi glede na navedeno, zavarovalnica ni imela ne zakonske ne pogodbene možnosti, da bi zahtevek toženca kot oškodovanca zavrnila. Nasprotno pa je bila v dispoziciji toženca odločitev, ali bo odškodnino, kljub temu, da je prišlo do kršitve zavarovalne pogodbe in posledično do izgube zavarovalnih pravic, vseeno zahteval ali ne. In odločil se je za prvo pot, zato je razlogovanje sodišča o izplačilu "poštenemu prejemniku" neutemeljeno. Neopravičen je ta očitek tudi v odnosu na 2. odstavek 7. člena ZOZP, ki dopušča tako imenovane regresne zahtevke in daje zavarovalnici pravico, da zahteva povračilo izplačanih zneskov (glavnice, obresti in stroškov) od sklenitelja zavarovanja in od odgovorne osebe. Zaveza obeh je torej solidarna. Zavarovalnica je zahtevek najprej naslovila na odgovorno osebo - voznika. V primeru, da bi le ta to obveznost izpolnil, bi bil tožnik kot sklenitelj zavarovanja in solidarni zavezanec, te obveznosti v celoti prost. Ravnanje solidarnega dolžnika - B., pa tožnica ni mogla predvideti in ob izplačilu odškodnine tožencu kot oškodovancu ni mogla vedeti ali bo potrebno regresni zahtevek uperiti tudi zoper njega. Tega dejstva bi se moral toženec zavedati ob vložitvi zahtevka za odškodnino, saj mu je bilo znano, da je prišlo do kršitve zavarovalne pogodbe in posledično do pravice zavarovalnice do povračila škode. Trditev, da si tožeča stranka ob plačilu odškodnine ni pridržala pravice zahtevati nazaj, je protispisna. V predzadnjem odstavku poravnalne izjave, ki jo tožeča stranka kot dokaz priložila tožbi piše: "V kolikor bi se v nadaljnjem postopku ugotovila moja celotna ali vsaj delna krivda za nastalo škodo oz. nezgodo, se obvezujem, da bom v sorazmerju s krivdo povrnil preveč izplačano odškodnino".

Pritožba ni utemeljena.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženec na eni strani zavarovanec, ki je izgubil zavarovalne pravice, ker je vozilo upravljala oseba brez veljavnega vozniškega dovoljenja, na drugi strani pa oškodovanec, ki je upravičen do odškodnine iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Toženec je izgubil zavarovalne pravice iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti po polici št. 0656946 in s tem tudi pravico do odškodnine. Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu sicer smiselno v 17. členu govori o pravici lastnika vozila, ki ni bil tudi voznik, do odškodnine za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe in prizadetega zdravja, vendar to ne spremeni dejstva, da je toženec zavarovanec in zanj veljajo tudi določbe, ki sta jih stranki dogovorili z zavarovalno pogodbo. Ta pa, kljub temu, da načelno priznava lastniku vozila, ki ni bil voznik, pravico do odškodnine enako kot zakon, določa tudi izgubo te pravice. Glede na to, da je toženec po zavarovalni pogodbi svoje pravice izgubil, tožeča stranka ni imela obveznosti plačila odškodnine. Ker je bila tožeča stranka ob izplačilu odškodnine seznanjena z vsemi pomembnimi okoliščinami primera, se ne more uspešno sklicevati na določbe 6., 7. in 17. člena Zakona o obveznem zavarovanju vozil. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima pravice zahtevati nazaj kar je plačala (211. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Glede pritožbene navedbe o protispisnosti zaključka sodišča prve stopnje, da si tožeča stranka ob izplačilu odškodnine ni pridržala pravice zahtevati nazaj kar je toženi stranki izplačala, pa je treba povedati, da je sicer res, da je v poravnalni izjavi (dokaz A4 v prilogi spisa) odstavek iz katerega izhaja, da se toženec zavezuje, da bo v sorazmerju s krivdo povrnil preveč izplačano odškodnino, vendar le v primeru, če bi se v postopku ugotovila njegova celotna ali vsaj delna krivda za nastalo škodo oz. nezgodo. Tega pa tožeča stranka v tožbi ni niti zatrjevala niti dokazovala, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Glede na navedeno je višje sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in je, ker tudi niso bile storjene kršitve na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).