VSL Sklep II Cp 827/2019

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je tudi v ponovnem sojenju zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 33.000 EUR z zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2012 ter stroškov postopka in mu naložilo, da toženki poravna njene stroške v višini 1.198,17 EUR.

2Tožnik sodbo izpodbija iz vseh zakonsko dopustnih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Najprej se opredeljuje do obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 885/2018 z dne 17. 10. 2018 v tu obravnavani zadevi (list. št. 223 in nasl.), ki jo je pritožbeno sodišče vrnilo v novo sojenje. Nadalje graja zmotno uporabo materialnega prava s strani sodišča prve stopnje v ponovnem sojenju. Zatrjuje, da obravnavana zadeva ni primerljiva z zadevo, v kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (Vrhovno sodišče RS ali VS RS) odločilo s sodbo II Ips 136/2017 in katero je v ponovnem sojenju upoštevalo sodišče prve stopnje. Sodna praksa je o tem, da gre v tovrstnih primerih za soprispevek in ne za izgubo pravic, ustaljena. Toženkini splošni pogoji so v nasprotju s 7. in 17. členom Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Tožnik uveljavlja dve procesni kršitvi in sicer, da ni imel dovolj časa za pripravo odgovora na toženkine navedbe v pripravljalni vlogi z dne 11. 1. 2019, ter da bi moralo sodišče upoštevati med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da je tožnik z voznikom pred pričetkom vožnje spil eno pivo. Pritožba graja tudi dokazno oceno glede tožnikovega védenja o alkoholiziranosti voznika S., pri tem pa se sklicuje na ugotovitve izvedenke K. ter njeno izpoved ob zaslišanju. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred novim sodnikom ter priglaša pritožbene stroške.

3Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo sodbo VS RS II Ips 136/2017, poleg tega so, glede na ugotovljeno dejansko stanje, tožnikova zatrjevanja, da mu pripada pravica do odškodnine, moralno in etično sporna, sodišče pa mora v takšnih primerih upoštevati tudi generalno preventivo.

4Pritožba je utemeljena.

Glede postopkovnih kršitev

5Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je toženka v ponovljenem postopku pred opravo naroka 22. 1. 2019 podala krajšo pripravljalno vlogo, ki obsega tri odstavke oziroma 12 vrstic (list. št. 232), v kateri je obrazložila sodbo VS RS II Ips 136/2017 in sodišču predlagala, da jo upošteva pri odločitvi. Tožnik navaja, da je vlogo prejel v četrtek in jo je v petek lahko začel obravnavati, naslednji ponedeljek pa je bil že narok. O vlogi toženke in o revizijski sodbi se je na naroku po svojem pooblaščencu izrekel, kljub temu pa je prosil za dodatni 15 dnevni rok za odgovor na toženkine navedbe. Na naroku je predložil pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče vročilo toženki, ta pa je zaprosila za rok za odgovor. Sodišče prve stopnje je narok prekinilo za pol ure, da sta pravdni stranki nasprotni vlogi preučili. Kljub temu je tožnik dodatno zaprosil za 5 do 10 dnevni rok, da bi lahko predložil primere iz sodne prakse. Sodišče prve stopnje je prošnjo utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da je sodišče tisto, ki mora poznati sodno prakso. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da do postopkovne kršitve tožnikove pravice do izjave v ponovljenem postopku ni prišlo, saj je bila toženkina pripravljalna vloga kratka ter jo je tožnik uspel preučiti do naroka za glavno obravnavo, saj se je o njej na tem naroku obširno izrekel, poleg tega pa je bila obravnava prekinjena, da jo je lahko dodatno preučil.

6Pritožbeno sodišče je tožniku že v prvem razveljavitvenem sklepu obrazložilo, da sodišče prve stopnje pravilno ni štelo, da je med pravdnima strankama nesporno, da je voznik pred pričetkom vožnje spil (samo) eno pivo, pri čemer tožnik ni mogel vedeti, kakšna je stopnja njegove (voznikove) alkoholiziranosti. Toženka je k svojim trditvam, da je tožnik videl voznika popiti eno pivo (kar je med pravdnima strankama nesporno), pristavila, da je dejstvo, da je vedel, da je voznik užival alkohol, zadostno, da mu ne bi smel izročiti ključev vozila (trditve na naroku 29. 3. 2016, list. št. 36), kar je sodišče pravilno upoštevalo in v nadaljevanju pravilno ugotavljalo, koliko alkohola je voznik S. pred pričetkom vožnje zaužil. Ker je bilo navedeno dejstvo med pravdnima strankama sporno, tudi v tem delu ni prišlo do procesne kršitve.

Glede dokazne ocene

7Pritožbeno sodišče ponavlja svoje stališče iz prvega razveljavitvenega sklepa, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sodbo je v tem delu mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravno relevantne in dejanske ugotovitve. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih ugovorov.

8Z obrazlaganjem posameznih izsekov izvedenskega mnenja izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo dr. K. tožnik ne more izpodbiti pravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da sta bila tožnik kot lastnik vozila in njegov sodelavec ter prijatelj S., ko sta se z vozilom odpravila proti morju, vinjena, saj je izvedenka ugotovila, da je imel S. v času škodnega dogodka 1,41 g/kg alkohola v krvi, pri čemer je bila presežena vrednost 1,1 g/kg, za katero v stroki velja, da voznik s takšno koncentracijo alkohola ni sposoben varno upravljati vozila, tožnik pa je imel v času škodnega dogodka okoli 1,95 g/kg alkohola v krvi. Na podlagi navedenega je sodišče pravilno sprejelo tolmačenje izvedenke, da sta morala v času pred škodnim dogodkom popiti večje količine alkohola kot sta jih navedla, torej ne vsak samo eno veliko pivo, voznik S. pa na poti neposredno pred škodnim dogodkom še eno malo pivo. Pri tem je po oceni pritožbenega sodišča nepomembno dejstvo, ali se je pri S. takšna alkoholiziranost kazala zaradi dan prej popite večje količine žganja.

9Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kot lastnik vozila in tisti, ki ga je izročil S., sam pa prisedel, moral vedeti za voznikovo alkoholiziranost, je pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izvedenkino obrazložitev, da tožnik kot laik pri S. ni bil dolžan, niti usposobljen prepoznavati znakov alkoholiziranosti, vendar bi tudi po presoji pritožbenega sodišča moral na laični način preveriti njegovo dejansko stopnjo alkoholiziranosti ter se prepričati, ali je voznik sposoben za varno vožnjo, torej v kakšnem psihofizičnem stanju se ta nahaja, ko mu je izročil ključe svojega vozila. Ta dolžnost je izhajala iz nesporno ugotovljenega dejstva, da sta skupaj popila vsak eno veliko pivo, kar pomeni, da je tožnik S. videl uživati alkohol in bi torej lahko predvideval, da so bile njegove psihofizične sposobnosti za vožnjo zmanjšane. Že to ugotovljeno dejstvo zadošča za pravilno ugotovitev, da je tožnik moral in mogel vedeti o alkoholiziranosti voznika,¹ kar je nosilni razlog sodišča. Dodatno je sodišče pravilno upoštevalo dejstvo, da je S. na dan nesreče tožniku postregel z žganjem,² kar pomeni, da je bil alkohol tisti dan pri obeh prisoten. Pravilno ni sledilo nasprotnim izpovedim tožnika in prič S. in J., da tožnik za alkoliziranost voznika ni mogel vedeti, pritožbene trditve v tej smeri dokazne ocene sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik vedel, da je tudi S. popil preveč alkohola, da bi bil sposoben varne vožnje, in je življenjsko logično pravilno zaključilo, da sta bila tožnik in S. sodelavca in prijatelja, da sta se dobro poznala, kar pomeni, da sta morala drug za drugega vedeti, v kakšnem stanju psihofizičnem stanju sta se nahajala v času, ko sta se podala na vožnjo proti morju.³

10Pritožbenega ugovora, ki ga je tožnik podal v pritožbi proti sodbi v prvem postopku, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da je bila voznikova alkoholiziranost vzrok škodnemu dogodku, v tu obravnavani pritožbi ne podaja več, zato je tudi to dejstvo dokazano. Ponovno sklicevanje na policijski zapisnik, kjer je navedeno, da je prometna nesreča nastala zaradi dejstva, ker voznik ni prilagodil hitrosti vožnje mokremu cestišču, nepreglednemu ovinku in svojim sposobnostnim, je neupoštevno, saj je po izdelavi policijskega zapisnika mnenje izdelal izvedenec, ki je vse okoliščine škodnega dogodka natančno preučil, pri tem pa upošteval tudi navedbe iz tega zapisnika, kar je pritožbeno sodišče tožniku v prvem razveljavitvenem sklepu prav tako obrazložilo.

Glede materialnega prava

11Pritožba je utemeljena v delu, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je obrazložilo, da je zaradi voznikove vožnje v alkoholiziranem stanju tožnik kot lastnik vozila izgubil svoje pravice iz zavarovanja po 4. točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO (priloga B 3), ker po 1. b točki drugega odstavka 3. člena ni uspel dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z alkoholiziranostjo voznika. ZOZP v 7. členu, na katerega se sklicuje toženka, določa, da zavarovalnica proti oškodovancu ne more uveljavljati ugovorov, ki jih ima proti svojemu zavarovancu, ker ta ni ravnal po zakonu, zavarovalni pogodbi in zavarovalnih pogojih. Kot izhaja iz Police avtomobilskega zavarovanja 000 (priloga B 1), je bil tožnik po zavarovalni pogodbi zavarovalec, zavarovanec in lastnik vozila, s katerim je prišlo do škodnega dogodka. Vendar po oceni pritožbenega sodišča toženka kot zavarovalnica kljub 7. členu ZOZP tožnika kot zavarovanca ne more v celoti izključiti iz zavarovalne police, saj je v 17. členu ZOZP izrecno določeno, da zavarovalec, lastnik, solastnik in skupni lastnik vozila, s katerim je bila škoda povzročena, nimajo pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti le za škodo na stvareh. Navedeno pomeni, da imajo pravico do odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo.⁴ Na navedeno določbo je tožnik opozoril že v tožbi, toženka je primarno še vedno vztrajala pri izgubi pravic, podredno pa je zatrjevala soprispevek. Da je šla v tovrstnih primerih, kjer je zavarovanec tudi lastnik vozila, večinska sodna praksa⁵ v smer soprispevka in ne v smer popolne izgube pravic, je iskati v namenu ZOZP, saj je zaradi velikih rizikov ob uporabi motornega vozila prevladalo stališče, da je treba varovati oškodovanca, pa čeprav je to zavarovalec ali lastnik vozila, ki pa ni krivi voznik.⁶ Smisel teh določb je v tem, da škode ni dolžan nositi tisti, ki jo pretrpi, to je sam oškodovanec, pač pa, da je potrebno oškodovancem v čim večji meri ublažiti, če že ne odpraviti škode, ki so jo utrpeli. Tako je v ospredju citiranih določb oškodovančev položaj, ne pa pravni položaj povzročitelja škode. Subjekti, ki nimajo pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, so v ZOZP izrecno navedeni, s tem pa je tudi varstvo oškodovanca dvignjeno na višji nivo.⁷

12V ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ni sprejelo zgoraj navedenega materialno pravnega tolmačenja, saj se je postavilo na stališče, da se je pritožbeno sodišče sklicevalo v glavnem na starejšo sodno prakso, samo pa je uporabilo sodno prakso, to je odločitev Vrhovnega sodišča RS v primerljivi zadevi II Ips 136/2017. Ponovno je ugotovilo, da je tožnik skladno s toženkinimi splošnimi pogoji izgubil zavarovalne pravice, zato je njegov zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je materialno pravno stališče sodišča prve stopnje zmotno. Za področje zavarovanja avtomobilske odgovornosti velja specialni zakon ZOZP. Ta mora biti usklajen z Direktivo 2009/103/ES,⁸ prej pa so enako določale štiri direktive na tem področju.⁹ V 2. točki preambule te direktive je določeno, da je zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (avtomobilsko zavarovanje) posebnega pomena za evropske državljane, bodisi kot imetnike zavarovalnih polic, ali kot oškodovance v nesrečah. To pomeni, da veljajo določbe kot kogentne tako za zavarovance kot za oškodovance. V 3. točki preambule je določeno, da mora vsaka država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, s katerimi zagotovi, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki izvirajo iz njenega ozemlja, pokrita z zavarovanjem. Obseg kritja odgovornosti in pogoji zavarovalnega kritja se določijo na podlagi teh ukrepov. Specifične kategorije oškodovancev in izključitvene določbe predpisuje 5. poglavje te direktive, bistvena za obravnavano zadevo pa sta 12. in 13 člen. 1. točka 12. člena določa, da zavarovanje iz 3. člena krije odgovornost za telesne poškodbe vseh potnikov, razen voznika, do katerih bi prišlo pri uporabi motornega vozila. 3. točka 13. člena pa jasno določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se vse zakonske določbe ali pogodbene klavzule v zavarovalni polici, ki potnika izključujejo iz takšnega kritja, ker je vedel, ali bi moral vedeti,¹⁰ da je bil voznik vozila v času nesreče pod vplivom alkohola ali drugih opojnih snovi, štejejo v zvezi z zahtevki takega potnika za nične.

13Navedene določbe so v ZOZP prenesene v 17. členu. Tako pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti nimajo voznik vozila, zavarovalec, lastnik, solastnik in skupni lastnik vozila, s katerim je bila povzročena škoda za škodo na stvareh, in oškodovanci iz tretjega odstavka tega člena. Samo ti zahtevki so lahko izključeni oziroma nimajo zavarovalnega kritja, vse druge osebe so oškodovanci iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti oziroma tretje osebe. Ker se zavarovanje prenaša z vozilom, je lastnik vozila, ko je sopotnik v lastnem vozilu, oškodovanec in ima pravico zahtevati odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo. Njegova škoda na stvareh pa je po drugem odstavku 17. člena ZOZP izključena. Navedena določba je torej v skladu s 1. točko 12. člena Direktive 2009 103/ES. Ostane odgovor na vprašanje, kaj pomeni izguba zavarovalnih pravic iz 7. člena ZOZP oziroma iz tu obravnavanih zavarovalnih pogojev toženke. Že prvi odstavek 7. člena jasno pove, da zavarovalnica nasproti oškodovancu ne more uveljavljati ugovorov, ki jih ima proti svojemu zavarovancu, ker ta ni ravnal po zakonu, zavarovalni pogodbi in zavarovalnih pogojih. Ker se v obravnavanem primeru voznik ni ravnal po zakonu in je vozil vinjen, ima toženka po 7. členu ZOZP pravico do regresa v višini kot jo določa ta člen. Ne sme pa zavrniti zavarovalnega kritja tožniku kot oškodovancu. Zgoraj v 11. točki je pojasnjeno stališče sodne prakse, da je treba varovati oškodovanca, čeprav je to zavarovalec, zavarovanec ali lastnik vozila (zavarovalna polica v prilogi B 1), ki pa ni krivi voznik. Zato se v primerih, kot je tu obravnavani, odgovornost sopotnika oziroma tretje osebe kot oškodovanca iz prometne nesreče presoja po splošnih pravilih civilne odgovornosti v okviru soprispevka.

14Pritožbeno sodišče ob upoštevanju Direktive 2009/103/ES ter kongentnih določb 17. člen ZOZP zaključuje, da so splošni pogoji toženke (priloga B 3) v delu, kjer tožnika izključujejo iz zavarovalnega kritja zaradi tega, ker je prisedel k alkoholiziranemu vozniku, pa je za to dejstvo vedel, nični, posledično je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo. Sklicevanje na revizijsko odločbo II Ips 136/2017, ki je po dejanskem stanju primerljiva tu obravnavani zadevi, ni pravilno, saj se Vrhovno sodišče RS v njej ni izreklo o obvezni uporabi Direktive 2009/103/ES, ki je ustrezno prenesena v nacionalni pravni red, to je v 17. člen ZOZP.

15Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, novo sojenje pa po oceni pritožbenega sodišča ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialno pravnega stališča ni ugotavljalo tožnikovega soprispevka k nastali škodi, ker je pristal na vožnjo z vinjenim voznikom. Pritožbeno sodišče tudi ni moglo upoštevati pritožbenega predloga, da samo odloči o temelju tožbenega zahtevka. Z vmesno sodbo bi lahko določilo soprispevek tožnika zaradi tega, ker je pristal na vožnjo z vinjenim voznikom, saj je dejansko stanje sodišča prve stopnje v tej smeri ustrezno raziskano in je pritožbeno sodišče dokazno oceno potrdilo. A je toženka podala tudi ugovor soprispevka zaradi tožnikove neuporabe varnostnega pasu, med pravdnima strankama pa je sporno dejstvo, ali so bile zaradi tega tožnikove poškodbe večje ali manjše. V zvezi s tem sodba ne vsebuje razlogov in sodišče prve stopnje te sporne okoliščine v dokaznem postopku še ni raziskovalo, z odločanjem o tem na pritožbeni stopnji pa bi bila strankama odvzeta pravica do pritožbe. Navedeno velja tudi za odločanje o višini vtoževane terjatve, ki zaradi zavrnitve zahtevka po temelju še ni bila obravnavana. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odločiti o toženkinem ugovoru obeh soprispevkov, ter izvesti dokazni postopek glede višine vtoževane terjatve (360. člen ZPP).

¹ Sodba VSL II Cp 407/2012 z dne 26. 9. 2012 – priloga B 11.
² Priča S. je izpovedal, da misli, da mu je postregel z enim žganjem, katerega je prinesel iz Bosne.
³ 22. točka obrazložitve.
⁴ Prim. Ristin Gordana, Korbar Tjaša, Sergij Simoni, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, SZZ, Ljubljana 2008, komentar G. Ristin k 7. in 17. členu.
⁵ Soprispevek: VSRS II Ips 72/2008, VSL II Cp 1360/2016, II Cp 1684/2010, II Cp 3108/2009, II Cp 588/2009, II Cp 1241/1999 in VSC Cp 1270/1999. Izguba pravic: VSL II Cp 407/2012 (priloga B 11, kjer ni bilo pritožbenih ugovorov glede izgube pravic), II Cp 2796/2009 in I Cp 225/2006.
⁶ VSL sklep II Cp 588/2009.
⁷ VSC sklep Cp 1270/1999.
⁸ Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 9. 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti, kodificirana različica, objavljena 7. 10. 2009 v Uradnem listu Evropske unije L 263/2011.
⁹ Primerjaj 1. točko preambule Direktive 2009/103/ES: to so direktive Sveta 72/166/EGS z dne 24. 4. 1972, 84/5/EGS z dne 30. 12. 1983, 90/232/EGS z dne 14. 5. 1990 in 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 5. 2000. Te štiri direktive je delno spremenila Direktiva 2005/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. 5. 2005, ki je bila prav tako predmet kodifikacije.
¹⁰ Slovenski prevod tega dela 3. točke 13. člena Direktive se dobesedno glasi: „... ker naj bi vedel ali naj bi moral vedeti...“