VSL sodba II Cp 22/2008

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo 5.660,61 EUR in odločilo, da toženka ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da se določba 17. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) razteza na odškodninske zahtevke lastnikov vozil, s katerimi ni bila povzročena škoda. Tožnik ponavlja, da zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo na motornem kolesu, s katerim ni bila povzročena prometna nezgoda. V nasprotju s pravno logiko in namenom zakonodajalca je, da v konkretnem primeru zavarovalnici ne bi bilo treba plačati premoženjske škode na motorju nobenega od udeležencev prometne nezgode. Da je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje napačno, dokazuje tudi dejstvo, da v primeru, če bi bil lastnik motornega vozila, v katerega je trčil tožnik, nekdo tretji, sodišče tudi ne bi priznalo odškodnine za premoženjsko škodo. Pritožnik še navaja, da je sodišče prve stopnje postopek vodilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka in povzročilo nepotrebne stroške z izvedbo dokaza z izvedencem avtomobilske stroke za ugotavljanje višine nastale škode.

Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je prav on tisti, ki je povzročil prometno nesrečo, v kateri je nastala vtoževana škoda na njegovem motornem kolesu.

Sodišče prve stopnje pravilno povzema določbo 1. točke 17. člena ZOZP, po kateri voznik vozila, s katerim je bila povzročena škoda, nima pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Sodišče prve stopnje opisano določbo razume in uporabi povsem pravilno. Voznik vozila, s katerim je bila povzročena škoda, ni upravičen niti do odškodnine za premoženjsko niti za nepremoženjsko škodo. Pri tem je nepomembno, ali je prometno nesrečo povzročil s svojim ali s tujim vozilom.

Zavarovalna pogodba za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti že po naravi tovrstnih pogodb ne more biti podlaga za zahtevke za nezgodo odgovornega voznika, saj je s tovrstno pogodbo zavarovana odgovornost voznika v razmerju do drugih. Povzročitelj v pravnem smislu ni odškodninsko odgovoren za škodo, ki si jo je sam povzroči (Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 214/2005 z 11.5.2005). Zato je razumljivo in ni v nasprotju z namenom zakonodajalca, da je odškodninski zahtevek voznika vozila, s katerim je bila povzročena škoda, izključen iz zavarovalnega kritja.

Hipotetična primera, ki ju v pritožbi predstavlja pritožnik, sta drugačna od obravnavanega in za odločitev o tožbenem zahtevku nepomembna. Pritožbene navedbe v tem delu zato ne terjajo posebnega odgovora.

Nazadnje se sodišče opredeljuje še do pritožbenega očitka o kršitvi načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter povzročitvi nepotrebnih stroškov za izvedenca avtomobilske stroke. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da je bila izvedba dokaza z izvedencem avtomobilske stroke, glede na odločitev sodišča prve stopnje, nepotrebna. Očitno gre za situacijo, ko je sodišče prve stopnje svojo prvotno (napačno) pravno kvalifikacijo oz. delovno hipotezo tekom postopka spremenilo. Takšna kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.