VSC Sodba Cp 268/2021

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prisodilnem delu in odločitvi o stroških delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne še za nadaljnjih 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2018 dalje do prenehanja obveznosti, znesek v točki II. izreka 362,59 EUR pa nadomesti z zneskom 609,20 EUR in znesek v točki III. izreka 2.606,37 EUR nadomesti z zneskom 1.766,77 EUR.

II. Nadaljnja pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem a nespremenjenem prisodilnem delu in odločitvi o stroških potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15. dneh povrniti 497,76 EUR pritožbenih stroškov.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 25. 2. 2021 razsodilo:

- pod točko I. izreka delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) in toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da tožniku v 15 dneh plača odškodnino v znesku 47.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2018 dalje. Tožnikov tožbeni zahtevek v presežku za plačilo še nadaljnjih 22.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2018 dalje je zavrnilo;

- pod točko II. izreka tožniku naložilo, da toženki v 15 dneh povrne 362,59 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka;

- pod točko III. izreka toženki naložilo, da v 15. dneh pravdne stroške v višini 2.606,37 EUR, ki se priznajo tožniku, nakaže na račun Okrožnega sodišča v Celju, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje.

2Toženka je s pritožbo izpodbijala prisodilni del sodbe in odločitev o stroških. V pritožbi je uveljavljala pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagala je, da se njeni pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in ponovno odloči o stroških postopka.

V pritožbi je zatrjevala, da ugovarja zaključku sodišča prve stopnje o obstoju njenega zavarovalnega jamstva iz naslova obveznega zavarovanja AO glede na dejstvo, da je traktor v konkretnem primeru služil le kot pogon za delovanje kosilnice, torej kot delovni stroj. Voznik traktorja D. K. je neposredno pred tožnikovim poškodovanjem s traktorjem upravljal izključno zato, da bi izklopil kardan, ki je poganjal kosilnico in ne zato, da bi s traktorjem odpeljal z mesta, kje je bil parkiran. Torej se tožnik ni poškodoval v zvezi s prevozno funkcijo traktorja, saj traktor ni deloval kot prevozno sredstvo in v zvezi s katero je podana odgovornost toženke v skladu z določili Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP). V času tožnikovega poškodovanja je traktor opravljal izključno funkcijo delovnega stroja. Do poškodbe tožnika je prišlo izključno zato, ker je voznik traktorja želel izključiti kardan, ki je v tistem trenutku služil kot pogon za kosilnico. Pri tem pa je napravil napako in nepravilno stisnil sklopko, zaradi česar je traktor sunkovito skočil nazaj za približno pol metra. Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji zmotno uporabilo materialno pravo, saj se je sklicevalo na sodno prakso, ki ni več aktualna. Sodišče se je oprlo na sodbo SEU C-162/13 in in v njej podano razlago pojma ″uporabe motornega vozila″. SEU pa je z odločbo C-514/16 takšno razlago tega pojma zamejilo in je takšno stališče SEU za slovenska sodišča zavezujoče. To izhaja iz sodbe VS RS III Ips 25/2018. Sodišče prve stopnje bi zato moralo uporabiti novejšo sodno prakso SEU in Vrhovnega sodišča. Po tej, glede na to, da se tožnik ni poškodoval zato, ker bi voznik traktor želel premakniti z namenom vožnje, ampak zato, ker je želel izključiti pogon kardana, ki je služil kot motor kosilnice, zavarovalno jamstvo iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja traktorja ni podano. S tem pa tudi ni odgovornosti toženke. Sicer pa je sodišče prve stopnje tožniku za negmotno škodo odmerilo odškodnino, ki bistveno odstopa od sodne prakse v podobnih primerih. Glede na tožnikovo poškodbo in sodno prakso za podobne primere bi tožniku iz naslova telesnih bolečin šla odškodnina največ v višini 10.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti največ do višine 3.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti največ v višini 12.000,00 EUR, skupaj s prisojeno odškodnino za strah torej 28.500,00 EUR in ne 47.500,00 EUR, kot je to odmerilo sodišče prve stopnje. Zato pritožnica podredno predlaga, da se tožbeni zahtevek tožnika zavrne še za nadaljnjih 19.000,00 EUR s pripadki.

3Tožnik je v odgovoru na pritožbo zatrjeval, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo sodbo SEU C-162/13 in ne sodbe C-514/16 in sodbe VS RS III Ips 25/2018, saj je prišlo do tožnikovega poškodovanja ob zapeljanju traktorja nazaj brez vklopljenega kardana. Torej je bil traktor takrat v prevozni in ne v delovni funkciji. Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo tudi primerno denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Predlagal je zavrnitev pritožbe in priglasil stroške sestave odgovora na pritožbo ter zahteval njihovo povrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnik je od toženke kot zavarovalnice, pri kateri je bil obvezno avtomobilsko odgovornostno zavarovan traktor, uveljavljal nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel, ko je stal približno 1,5 m za na traktor priključeno kosilnico, katere delovanje mu je voznik traktorja D. K. demonstriral in ko je ta ob izklapljanju pogona traktorske gredi (kardana) zaradi nameravanega izklopa delovanja kosilnice, zmotno misleč, da je traktor v prostem teku (leru), dejansko pa je bil v vzvratni prestavi, s spustom stopalke sklopke povzročil hiter premik traktorja s kosilnico vzvratno nazaj. Tega se je tožnik ustrašil in nagonsko odskočil, pri tem pa padel z iztegnjenimi rokami naprej proti kosilnici in ob tem z levo roko zadel v notranji del cerade kosilnice, kjer so mu vrteča rezila amputirala oziroma poškodovala prste leve roke. Ugotovljen potek škodnega dogodka pritožbeno ni sporen. Sodišče prve stopnje je sklicujoč se na Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2009/103/ES z dne 16. 9. 2019 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (v nadaljevanju Direktiva 2009/103/ES) in v sodbah SEU C-162/13 in VS RS II Ips 415/2011 podano razlago pojma ″uporabe vozila″ v smislu člena 15 ZOZP (kot uporabe vozila, ki je skladna z običajno funkcijo vozila) zaključilo, da je glede na to, da je do nesreče prišlo pri vzvratni vožnji traktorja oziroma pri vzvratnem premiku traktorja na določeno mesto, do nesreče prišlo pri uporabi traktorja, skladni z običajno prevozno funkcijo tega vozila. Zato pa je podana toženkina kritna odgovornost za tožniku nastalo škodo.

6Neutemeljeni so pritožbeni očitki o pravni zmotnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje. Direktiva 2009/103/ES, s katero so bile kodificirane vse predhodne direktive, ki so urejale to področje, v 1. in 3. členu določa, da vsaka država članica sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajna na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem. ZOZP je v slovenski pravni red sicer prenesel tudi določbe te direktive. Vendar pa niti navedena direktiva niti ZOZP pojma ″uporabe vozila″ nista natančneje definirala. Ker razlaga pojma ″uporaba vozila″ ne more biti prepuščena državam članicam, saj gre za samostojen pojem prava EU, je za njegovo razlago pristojno sodišče EU (SEU). To je v zadevi C-162/13 z dne 4. 9. 2014 (na katero se sklicuje sodišče prve stopnje) zavzelo stališče, da pojem ″uporaba vozila″ zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila. V zadevi C-514/16 z dne 28. 11. 2017 je SEU to stališče nadgradilo in sicer je pojasnilo, da obseg pojma ″uporaba vozila″ ni omejen na prometno situacijo in je neodvisna od značilnosti zemljišča, na katerem se motorno vozilo uporablja. Glede vozil, ki se uporabljajo kot prometna sredstva in kot delovni stroji, je treba ugotoviti, ali se je takšno vozilo v trenutku, ko se je zgodila nesreča, v kateri je bilo vozilo udeleženo, uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo. Če je odgovor na to vprašanje pozitiven, ta uporaba lahko sodi pod pojem ″uporaba vozila″. Če pa se je vozilo uporabljalo kot delovni stroj, pa uporaba ne more soditi pod navedeni pojem. Tej odločbi je sledila tudi sodna praksa VS RS v nadgraditvi pojma uporabe vozila (tako v zadevah II Ips 65/2018, II Ips 150/2018, III Ips 25/2018, II Ips 120/2019). Vendar pa navedene nadgraditve v okoliščinah konkretnega primera ne narekujejo drugačnega zaključka, kot je tega sprejelo sodišče prve stopnje. V ugotovljenih okoliščinah je bil traktor s kosilnico v trenutku, ko se je zgodila nesreča, v funkciji prevoznega sredstva, saj se je zapeljal nazaj oziroma premaknil vzvratno. Premikanje vozila je namreč ena glavnih značilnosti, ki opredeljuje prometno funkcijo vozila (tako tudi v VS RS v zadevah II Ips 65/2018 in III Ips 25/2018)¹. Pri tem pa ni pravno pomembno, ali je to premikanje posledica voznikovega voljnega ravnanja ali pa pride do njega zaradi traktoristovega napačnega upravljanja s traktorjem s priključeno kosilnico. Pritožbeni očitki toženke o materialnopravni zmotnosti zaključka sodišča prve stopnje o njeni odgovornosti za tožniku nastalo škodo se tako izkažejo kot neutemeljeni.

7Delno utemeljeni pa so toženkini pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti prisojene pravične denarne odškodnine tožniku za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je v točki 22. obrazložitve navedlo pravilno pravno podlago za odmero višine denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče v zvezi s to dodaja, da načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določenih odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami².

8Sodišče prve stopnje je (na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca travmatološke stroke dr. A. K.) ugotovilo, da je tožnik utrpel v predelu kazalca levice raztrganine, izpah v končnem členku, obsežno raztrganino v predelu jagodice in poškodbo ležišča nohta ter samega nohta, v predelu sredinca kompleksne zlome in rane mehkih tkiv, amputacijo četrtega prsta in amputacijo mezinca v prvem členku. Tožnik, ki je bil v času škodnega dogodka star 46 let, ob sojenju pa 51 let, se je skupno zdravil štiri mesece, v tem obdobju pa utrpel hude telesne bolečine v skupnem trajanju 1 dan, trajne srednje hude bolečine v trajanju 3 dni, občasne srednje hude bolečine 4 mesece, lahke trajne bolečine 1 mesec in lahke občasne bolečine 3 mesece. Tožniku so za tem in tudi trajno v bodoče ostale občasne lahke bolečine ob dalj časa trajajočem intenzivnejšem delu, spremembah vremena in izpostavljenosti mrazu, ki pa lahko ob intenzivnih aktivnostih dosegajo tudi srednje hudo intenzivnost. Kot neugodnosti v zvezi z zdravljenjem je tožnik utrpel prevoz v bolnišnico, klinični pregled, rentgensko slikanje, kirurško obdelavo roke, operativni poseg v anesteziji, preveze, nego, odstranitev šivov, odstranitev Kirschnerjevih igel, enomesečno imobilizacijo v mavčevi longeti in fizikalno terapijo. Tožnik je utrpel kratkotrajen intenziven primarni strah, hud sekundarni strah, ki je trajal 1 mesec in srednje hud sekundarni strah vse do končanega zdravljenja. Tožniku je ostala skaženost v izgledu leve roke, saj mu zaradi amputiranosti manjkata četrti in peti prst, sredinec pa je zadebeljen in okorel, zmerno zadebeljen in okorel pa je tudi kazalec, na katerem je spremenjena tudi oblika nohta. Te zunanje spremembe roke so dobro vidne in jih tožnik ne more skriti, zato pa duševno trpi. Kot trajne posledice utrpelih poškodb so tožniku ostale zavrta gibljivost zlasti tretjega prsta leve roke in delno gibljivost drugega prsta ter zmanjšana mišična moč leve roke. Življenjske aktivnosti tožnika so zmanjšane tudi pri dolgotrajnih obremenitvah leve roke, saj ima po dolgotrajnem fizičnem delu z levo roko večje bolečine in slabšo mišično moč ter slabši pincetni in fini prijem. Sicer je tožnik zaradi oslabljene mišične moči leve roke omejen pri prijemanju težjih predmetov z levo roko, težje prenaša fine predmete, saj jih tudi ne spoznava brez vidne kontrole, oslabljeno ima moč pincetnega prijema in spretnost. Pri prijemanju težjih predmetov mu manjka moči, manj spreten pa je tudi pri zahtevnejših opravilih, ki potrebujejo finomehaniko, kot je npr. zapiranje gumbov na oblačilih, vijačenje strojev, pri dalj časa trajajočem delu, ko se roka prej utrudi, pa mora tožnik večkrat počivati oziroma prilagoditi aktivnosti. Zmanjšana je njegova sposobnost soročnih del, predvsem ko je potrebna spretnost, tudi groba moč prijema z dvema rokama. Zaradi takšnih posledic je tožnik opustil rekreativno igranje košarke in odbojke, s čimer se je ukvarjal pred poškodbo in vožnjo z motorjem, s težavami in z več napora pa opravlja domača opravila. Še naprej pa opravlja svoje poklicno delo voznika kamiona, pri vijačenju tovornih vozil, kar je tudi sestavni del njegovega poklicnega dela, pa to opravlja z več napora. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova nepremoženjske škode za utrpele in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odmerilo denarno odškodnino v višini 16.000,00 EUR, iz naslova strahu v višini 3.500,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 8.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 20.000,00 EUR, skupaj tako 47.500,00 EUR, kar predstavlja približno 39 neto plač. Utemeljene so pritožbene trditve o materialnopravni zmotnosti odmerjenih denarnih odškodnin iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi skaženosti in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Primerjava odmerjenih odškodnin s primerljivimi poškodbami oškodovancev in posledičnimi poškodbami³ kaže, da je tožniku odmerjena odškodnina iz teh naslovov previsoka. Upoštevajoč načeli individualizacije in objektivizacije bi po presoji pritožbenega sodišča tožniku pravična denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem znašal 12.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 3.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 14.000,00 EUR. Upoštevajoč pritožbeno neizpodbijano odmero odškodnine iz naslova strahu bi tako celotna denarna odškodnina tožniku za nepremoženjsko škodo znašala 32.500,00 EUR, kar je v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje predstavljalo približno 27 neto plač. Takšna odškodnina ustrezno odraža vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode, hkrati pa je primerljiva z odškodninami za podobne škode. Pritožbeni očitki, v kolikor uveljavljajo zahtevo po še večjem znižanju odmerjenih odškodnin, tako niso utemeljeni.

9Glede na delno utemeljenost toženkine pritožbe glede višine odmerjenih odškodnin je pritožbeno sodišče pritožbi toženke v tem delu delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu delno spremenilo (peti odstavek 358. člena ZPP) tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo še za nadaljnjih 15.000,00 EUR, kolikor znašajo seštevek po pritožbenem sodišču znižanih odškodnin za posamezne oblike nepremoženjskih škod (za telesne bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem 4.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 5.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 6.000,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je te prisodilo sodišče prve stopnje. Nadaljnjo pritožbo toženke pa je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem a nespremenjenem prisodilnem delu potrdilo.

10Spremenjena odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku je pritožbenemu sodišču (glede na določbo drugega odstavka 165. člena ZPP) nalagala tudi ponovna odločitev o obsegu povrnitve pravdnih stroškov pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje znaša uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje 46 % in uspeh toženke 54 %. Glede na po sodišču prve stopnje odmerjene potrebne pravdne stroške pravdnih strank, ki pritožbeno niso bili izpodbijani, in ugotovljen nov uspeh je tako tožnik dolžan toženki povrniti 609,20 EUR (namesto 362,59 EUR), koliko znaša 54 % od 1.128,15 EUR. Toženka pa je dolžna na račun Okrožnega sodišča v Celju nakazati 1.766,77 EUR (namesto 2.606,37 EUR), kolikor znaša 46 % od 3.840,80 EUR.

11Toženka svojih pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je dolžna tožniku glede na njen 32 % pritožbeni uspeh, povrniti 68 % njegovih potrebnih pritožbenih stroškov. Pritožbeni stroški tožnika predstavljajo nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora na pritožbo v znesku 600,00 EUR (1000 točk OT, 1 točka je 0,6 EUR) in 22 % DDV v znesku 132,00 EUR, in znašajo skupaj 732,00 EUR. Tožnikovemu pritožbenemu uspehu sorazmerni del tako znaša 497,76 EUR.

¹ V slednji je bilo izrecno poudarjeno, da se traktor z mulčerjem uporablja v prometni funkciji takrat, ko se uporablja kot prevozno sredstvo. Kot delovni stroj pa takrat, ko se uporablja kot stroj, katerega delovanje ni vezano na samo vožnjo ali premikanje vozila.
² Tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 131/2013, II Ips 636/2008, II Ips 156/2011 in številnih drugih.
³ Primerjaj odškodnine v zadevah VS RS II Ips 170/2005, II Ips 822/2007, II Ips 851/2006.