VSM Sklep IV Kp 45942/2019

I. Pritožbi obsojenega A.A. in njegovih zagovornikov se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog obsojenca z dne 17. 1. 2022 za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist in podrejen predlog za nadomestitev zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna.

2Zoper tak sklep so se pritožili obsojeni A.A. in njegova zagovornika. Obsojenec v laični pritožbi ne konkretizira pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da ugodi njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki mu bo omogočil podati predlog za alternativno prestajanje kazni. Zagovornika pa sta vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve ustavnih pravic obsojenca, kot navajata v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Iz laično podane pritožbe je razbrati, da obsojenec niti ne nasprotuje zaključkom izpodbijanega sklepa, temveč podaja le lastno videnje obravnavane zadeve. Navaja namreč, da ne ve, zakaj njegov predlog ni bil oddan pravočasno. Ob izpostavitvi nekaterih osebnih okoliščin (tendenca po ohranitvi službe in socialne varnosti cele družine ter skrb za dementno mater) pa pritožbenemu sodišču predlaga vrnitev v prvotno stanje na način, ki mu bo omogočil podati predlog za alternativno prestajanje kazni.

5S povzetimi navedbami obsojenec ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) resda izjemoma obdolžencu omogoča, da lahko v nekaterih primerih, če so izpolnjeni predpisani pogoji, odpravi škodljive posledice zamude z uporabo instituta vrnitev v prejšnje stanje. Toda, ker gre za izjemo od pravila o prekluzivnosti zakonskih rokov, jo je treba razlagati ozko in ne ekstenzivno. Zakon pa instituta vrnitve v prejšnje stanje za primere zamude roka pri podaji predlogov za alternativno izvršitev kazni zapora iz drugega odstavka 129.a člena ZKP ne predvideva. Vrnitev v prejšnje stanje je namreč mogoča le pri zamudi roka za pritožbo ali za napoved pritožbe zoper sodbo in sklepe, naštete v prvem odstavku 89. člena ZKP. To pa so izključno sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi. Zoper druge sklepe, kot je tudi sklep, izdan v zvezi s predlogom za alternativno izvršitev kazni zapora, obdolženec, ki je zamudil rok za pritožbo, vrnitve v prejšnje stanje ne more predlagati. Takšnih zaključkov obsojenec ne more spremeniti, ne z navedbami o zaposlitvi, kakor tudi ne z navedbami o njegovih osebnih okoliščinah. Okoliščine zavedanja obsojenčevih dolžnosti do bližnjih so sicer pohvalne, vendar so v obravnavani zadevi, kjer je predmet odločanja le pravočasnost podanega predloga, povsem brezpredmetne in na presojo pravočasnosti vložitve predloga ne morejo imeti nobenega vpliva. Skladno z drugim odstavkom 129.a člena ZKP je namreč edino odločilno dejstvo za tek roka in presojo pravočasnosti predloga za alternativno prestajanje kazni zapora pravnomočnost sodne odločbe, ki jo je treba spoštovati.

6V zvezi z obsojenčevimi navedbami o možnosti ohranitve zaposlitve in socialne varnosti družine pa pritožbeno sodišča opozarja na zakonsko možnost po 12. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki jo bo obsojeni A.A., glede na to da v času odločanja na pritožbeni seji prestajanja kazni zapora še ni nastopil, lahko predlagal po tem, ko bo kazen zapora že nastopil. Glede na prvi odstavek navedenega člena ZIKS-1 se namreč lahko pod pogoji iz kazenskega zakonika in po postopku iz zakona, ki ureja kazenski postopek, osebnostno urejenemu in zaupanja vrednemu obsojencu dopusti izvršitev kazni tako, da med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen ob prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu.

7Zagovornika pa v pritožbi nasprotujeta razlogom izpodbijanega sklepa, da naj bi pravnomočnost nastopila z dnem odločitve na seji senata. Pojasnjujeta, da je bil predlog obsojenca vložen v okviru teka petnajst dnevnega roka od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje I K 45942/2019 z dne 10. 5. 2021. Obenem zavzemata stališče, da ni nobenega dvoma, da se je obsojenec seznanil s pravnomočnostjo sodbe sodišča prve stopnje šele s sodbo sodišča druge stopnje IV Kp 45942/2019 z dne 18. 11. 2021 in to dne 4. 1. 2022, ko sta zagovornika sodbo sodišča druge stopnje prejela. Vztrajata, da lahko sodba sodišča druge stopnje postane pravnomočna le z vročitvijo zagovorniku oziroma, ko se je obsojeni s sodbo seznanil.

8Ni jima mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost vodilne ugotovitve sodišča prve stopnje, ko je predlog obsojenca z dne 17. 1. 2022 za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist in podrejen predlog za nadomestitev zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna zavrglo. V izpodbijanem sklepu je navedlo podrobne in argumentirane razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v zaobid ponavljanju nanje dosledno sklicuje, v zvezi z navedbami zagovornikov pa le še dodaja:

9Ker se je petnajstdnevni prekluzivni rok iz drugega odstavka 129.a člena ZKP za podajo predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist v danem primeru z dnem 10. 1. 2022 iztekel, obsojenec pa je oba predloga za alternativno izvrševanje kazni zapora podal šele 17. 1. 2022, torej teden dni po preteku sicer nepodaljšljivega roka, je sodišče prve stopnje zakonito postopalo po tretjem odstavku 129.a člena ZKP in ga kot prepoznega zavrglo. Pri tem je v nasprotju s prepričanjem zagovornikov za sprejeto odločitev v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo prepričljive, tehtne in razumne razloge, katerih zagovornika z zmotnim pravnim naziranjem ne moreta uspešno izpodbiti. Trenutek nastopa pravnomočnosti sodbe namreč ni stvar proste (še manj arbitrarne) presoje prvostopnega sodišča, marveč je zakonsko določen. Primer, ko je bila zoper sodbo vložena pritožba, jasno, določno in nedvoumno ureja prvi odstavek 129. člena ZKP, ki določa, da tedaj pravnomočnost nastopi z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje. Če je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbi, sprejeto po opravljeni obravnavi ali seji senata, o kateri so bili v redu obveščeni tožilec, obdolženec in zagovornik, razglasilo, pa nastopi pravnomočnost z dnem razglasitve sodbe. Pravnomočna sodba se izvrši, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir.

10Pravočasnost je torej formalni pogoj oziroma procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da bi lahko bil predlog obsojenca tudi vsebinsko obravnavan. To se po razumljivih razlogih izpodbijanega sklepa ni zgodilo. Tako ostanejo vsa nadaljnja polemiziranja zagovornikov v zvezi s trenutkom nastopa pravnomočnosti ter učinki sodbe na obsojenca, neprepričljiva in brez teže. Dejstvo je, da z zamudo prekluzivnega zakonskega roka procesni udeleženec izgubi pravico opraviti določeno procesno dejanje, v tem primeru podati predlog za alternativno izvrševanje kazni, bodisi z delom v splošno korist bodisi na način zapora ob koncu tedna.

11Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje zagovornika ne moreta omajati niti z obširnim naštevanjem kršitev ZKP in Ustave, ki bi naj bile v obravnavani zadevi podane. Le-teh namreč niti ne konkretizirata, zato jih pritožbeno sodišče, ni moglo preizkusiti, medtem ko uradni preizkus po določbi petega odstavka 402. člena ZKP, kršitev ni pokazal.

12Po obrazloženem, in ko v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti ničesar, do česar bi se moralo pritožbeno sodišče posebej opredeliti, je bilo treba pritožbi zagovornikov in obsojenega A.A. zavrniti kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13Odločba o oprostitvi plačila sodne takse temelji na petem odstavku 11. člena Zakona o sodnih taksah.