560. člen ZKP

Obsojenec je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil na podlagi drugega odstavka 560. člena ZKP. Pravica iz citirane določbe je časovno omejena s členom 559 ZKP. Rok iz tega člena je potekel dne 3. 1. 1997. S spremembami zakona je bil navedeni rok dvakrat podaljšan do 31. 12. 2012. Po 31. 12. 2012 zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 560. člena ZKP lahko vloži le vrhovni državni tožilec.

Določba drugega odstavka 560. člena ZKP je po oceni Vrhovnega sodišča v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, saj brez razumnega in stvarnega razloga različno obravnava slovenske državljane, ki so bili pred 25. 6. 1991 na območju drugih republik nekdanje Jugoslavije obsojeni s sodbami vojaških sodišč, in slovenske državljane, ki so bili na teh območjih pred navedenim datumom obsojeni s sodbami sodišč splošne pristojnosti.

Ne drži namreč stališče sodišča prve stopnje, da zaradi vsebine izreka odločbe o premoženjskopravnem zahtevku obdolžencu njegove izpolnitve kot posebnega pogoja v pogojni obsodbi ni mogoče določiti. Res je sicer, da je namen posebnega pogoja iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1 pripraviti obdolženca k določeni aktivnosti v smislu odprave posledic kaznivega dejanja, česar pa nerazdelna obveznost.

Pri presoji, ali so podani pogoji za revizijo, ni mogoče izhajati iz sedanje ustavne in zakonske ureditve pravice do ugovora vesti, marveč iz ureditve tega vprašanja v času storitve kaznivega dejanja in ocene, ali je bila ta taka, da je mogoče trditi, da izpodbijana sodba temelji na zakonu, ki je bil zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države. Ker je določba 2. odstavka 214. člena KZJ inkriminirala tistega, ki je prekršil svoje dolžnosti v zvezi s splošno vojaško obveznostjo, določeno v 241. členu Ustave SFRJ, inkriminacija ni bila usmerjena proti pripadnikom določenih družbenih skupin, pač pa je šlo za splošno kazensko pravno varstvo obrambe države. Dejstvo, da je bil obsojenec pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja po 2. odstavku 214. člena KZJ, ker se ni odzval vpoklicu v vojsko zaradi verskega prepričanja, ne pomeni, da je bil kazenski zakon uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države. Ugovora vesti zoper vojaško dolžnost ni mogoče šteti kot pravico po EKČP. Z zahtevo za revizijo ni mogoče uveljavljati kršitev zakona, ki so po 1

Pri presoji, ali so podani pogoji za revizijo po ZPKri, ni mogoče izhajati iz sedanje ustavne in zakonske ureditve pravice do ugovora vesti, marveč iz ureditve tega vprašanja v času storitve dejanja in ocene, ali je bila ta taka, da je mogoče trditi, da izpodbijana sodba temelji na zakonu, ki je bil zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države. Obvezno služenje vojaške dolžnosti samo po sebi ni v nasprotju z 9. členom EKČP. Z zahtevo za revizijo po ZPKri ni mogoče uveljavljati kršitev zakona, ki so po 1. odstavku 420. člena ZKP podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, marveč je dopustna samo v tistih primerih, ko je bila določena oseba obsojena v skladu s takratno kazensko zakonodajo, vendar na podlagi kazenskega materialnega zakona, ki je bil zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države. Pogoji za pridobitev statusa političnega zapornika se ne prekrivajo v celoti s pogoji za vložitev revizije zoper kazensko obsodilno sodbo, saj gre za vsebinsko različna postopka, z razl

Sodišče je ravnalo zakonito, ko je odločilo, da se zahtevo za revizijo, vloženo zoper sodbo Vojaškega sodišča v Beogradu, zavrne, ker za vložitev tega izrednega pravnega sredstva ni podan pogoj, t.j. obsodba pred slovenskimi sodišči (1. odstavek 22. člena ZPKri).

Določbo 1. odstavka 22. člena ZPKri je treba razlagati tako, da se sme zahteva za revizijo vložiti samo zoper sodbe, ki so jih v času od 15.5.1945 do 2.7.1990 izrekla sodišča s sedežem na ozemlju sedanje Republike Slovenije, ne pa tudi - ob smiselni razlagi določbe 2. odstavka 560. člena ZKP - zoper sodbe vojaških sodišč, ki so bila pristojna za območje katerekoli republike bivše SFRJ. Pogoji za pridobitev statusa političnega zapornika po ZPKri se ne prekrivajo v celoti s pogoji za vložitev revizije po istem zakonu zoper kazensko obsodilno sodbo, gre pa tudi za vsebinsko različna postopka z različnimi predpostavkami in posledicami.

Zahteva za revizijo po ZPKri se sme vložiti le ob pogoju, da se zloraba kazenske zakonodaje ne more uveljavljati z drugim izrednim pravnim sredstvom po določbah ZKP.

Sodišče je z izpodbijano pravnomočno sodbo odločilo pravilno, ko je zahtevo za revizijo zoper sodbo Vojaškega sodišča v Skopju zavrnilo, saj se sme ta glede na določbo 1. odstavka 22. člena ZPKri vložiti le zoper sodbe, izdane v času od 15.5.1945 do 2.7.1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije. Določba 3. odstavka 2. člena ZPKri, ki uvršča med politične zapornike ob določenih pogojih tudi osebe slovenske narodnosti, ki so bile obsojene pred sodiščem drugih republik nekdanje Jugoslavije, ne opravičuje širše razlage 1. odstavka 22. člena istega zakona.

Pri odločanju o reviziji po ZPKri ni mogoče smiselno uporabiti določila 2. odstavka 560. člena ZKP. Ker ZPKri natančno razmejuje pogoje za pridobitev statusa političnega zapornika od pogojev za vložitev revizije zoper kazensko obsodilno sodbo, določba 3. odstavka 2. člena ZPKri, ki se nanaša na politične zapornike, ne omogoča vložitev revizije.

V opisu dejanja, da je obsojenec le kritiziral ravnanje, da ljudi v Kočevju na silo združujejo v zadruge, ni vsebovan poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve, kar je bil konstitutivni znak kaznivega dejanja po 9.čl. ZKLD.