VSRS Sklep I Ips 19564/2019

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Vojaško sodišče v Zagrebu je s sodbo I K 184/84 z dne 19. 11. 1984 obsojenega S. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zavračanja sprejema in uporabe orožja po prvem odstavku 202. člena Kazenskega zakonika Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju KZ SFRJ). Izreklo mu je kazen dve leti in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, ki ga je prestal v priporu od dne 6. 11. 1984 dalje. Odločilo je, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2Zoper navedeno sodbo je obsojeni S. M. dne 10. 4. 2019 zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pristojnemu sodišču.

3Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) navedla, da iz spisa ne izhajata oziroma nista razvidni dovoljenost in pravočasnost vložene zahteve.

B.

4Obsojenec je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil na podlagi drugega odstavka 560. člena ZKP, ki določa, da se sme zoper sodbo vojaškega sodišča, ki je bilo pristojno za območje katerekoli republike bivše Jugoslavije, ki je postala pravnomočna pred 25. junijem 1991, po določbah tega zakona vložiti zahteva za varstvo zakonitosti in zahteva za izredno omilitev kazni, če je ali je bil obsojenec slovenski državljan še po predpisih, ki so veljali do 25. junija 1991.

5Pravica iz citirane določbe je časovno omejena s členom 559 ZKP,¹ ki določa, da smejo obsojenec, zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena tega zakona, ne glede na rok iz tretjega odstavka 421. člena tega zakona, zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo tega zakona in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona. Rok iz tega člena je potekel dne 3. 1. 1997.² S spremembami zakona je bil navedeni rok nato dvakrat podaljšan, in sicer z 20. členom novele G (ZKP-G, Ur. l. RS, št. 101/2005) do dne 31. 12. 2008 in z 88. členom novele I (ZKP-I, Ur. l. RS, št. 68/2008) do dne 31. 12. 2012. S kasnejšimi spremembami zakona ni bil več spremenjen. Po 31. 12. 2012 zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 560. člena ZKP zato lahko vloži le vrhovni državni tožilec. Zanj vložitev zahteve ni časovno omejena.

6Glede na navedeno je rok, v katerem bi obsojenec lahko vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper izpodbijano sodbo, potekel dne 31. 12. 2012. Obsojenec je zahtevo vložil dne 10. 4. 2019, zato je ta prepozna.

C.

7Vrhovno sodišče je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zato, ker je bila vložena po poteku roka, skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot prepozno.

8Na podlagi 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, je ob upoštevanju podatkov o obsojenčevem premoženjskem stanju, le-tega oprostilo plačila sodne takse.

¹ Odločbi VSRS I Ips 307/2003 z dne 11. 12. 2003 in I Ips 194/2003 z dne 12. 2. 2004.
² Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, 2004, str. 1145.