VSL sklep II Kp 195/2009

Pritožba zagovornice obdolžene H.Ž. se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolžena H. Ž. je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in sodno takso.

:

Okrajno sodišče v Trbovljah je z izpodbijanim sklepom obdolženi H. Ž. izreklo sodni opomin za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odst. 145. čl. KZ. Na podlagi določila 1. odst. 95. čl. ZKP pa je obdolženki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka po tar. št. 71112 Zakona o sodnih taksah – 1 (ZST – 1), 50,00 EUR sodne takse.

Zoper sklep se je pritožila obdolženkina zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe.

V skladu z določilom 2. odst. 445. čl. ZKP je bil spis posredovan Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki ga je vrnilo brez predloga.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotna je ugotovitev pritožnice, da bi moralo sodišče glede na določilo 55. čl. ZKP kazenski postopek zoper obdolženko ustaviti, ker je oškodovani A. Ž. med postopkom umrl, njegov vnuk pa je v roku treh mesecev po oškodovančevi smrti izjavil, da umika predlog za pregon zoper obdolženko. V zvezi s tem je potrebno najprej pojasniti, da če oškodovanec, ki ni stranka, umre med kazenskim postopkom, ki se vodi za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na njegov predlog, kar je primer obravnavana zadeva, to ni ovira za nadaljevanje postopka po obtožbi državnega tožilca, razen če po smrti oškodovanca katerakoli oseba iz 55. čl. ZKP umakne predlog za pregon, kar ima za posledico ustavitev kazenskega postopka oziroma izdajo zavrnilne sodbe. Upravičenci za umik predloga za pregon po smrti oškodovanca pa so taksativno našteti v 55. čl. ZKP, njihov krog pa je ožji od kroga upravičencev, ki se smejo pritožiti v korist obdolženca (2. odst. 367. čl. ZKP). Upravičenec po 55. čl. ZKP pa ni oškodovančev vnuk in zato izjava oškodovančevega vnuka N.Ž. v obravnavani zadevi o umiku predloga za pregon zoper obdolženko ni pravnorelevantna v smislu ustavitve kazenskega postopka oziroma izdaje zavrnilne sodbe zoper obdolženko.

Sodišče druge stopnje tudi ne sprejema oceno pritožnice, da je dejansko stanje zato, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazna predloga obrambe za zaslišanje prič B. Ž., ki bi lahko povedala, da je oškodovanec prekomerno užival alkohol, da je bil nasilen do obdolženke in do vseh družinskih članov, da jih je pretepal z berglo in da je izzival prepire, nato pa se je prikazal kot žrtev in M. F., ki bi lahko potrdil, da je oškodovanec odklonil zdravniško pomoč, ki sta jo hotela poklicati in da je bil on tisti, ki se je grdo obnašal do obdolženke, ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno, s tem pa je sodišče tudi prekršilo obdolženkino pravico do obrambe in do izvajanja dokazov v njeno korist. Pri odločanju o dokaznih predlogih, mora namreč sodišče upoštevati naslednja pravila:

glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost,

da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke,

da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten,

da morajo stranke pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je

v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in da ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Za dokazne predloge strank se zahteva bistveno manj kot gotovost in več kot golo breme zatrjevanja (onus proferendi). Verjetnost o dokaznem predlogu stranke je pravzaprav verjetnost o verjetnosti (dokaza), o čemer pa sodeče sodišče presoja na podlagi vestne, specifične in konkretne dokazne ocene. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog tudi, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč in če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo. Ravno na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlagana dokazna predloga za zaslišanje prič B. Ž. in M. F. in tako stališče razumno utemeljilo (3. stran izpodbijane sodbe), temu pa v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Dejstvo je namreč, da predlagani priči ne bi izpovedovali o pravnorelevantnih dejstvih, saj pri obravnavanem dogodku nista bili navzoči. To, da obdolženec in oškodovanka že dalj časa živita v neurejenih razmerah in da sta k temu pripomogla vsak s svojim neprimernim obnašanjem in ravnanjem, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo že z izvedenimi dokazi in je le to upoštevalo tudi pri izbiri kazenske sankcije za obdolženko.

Res je, da sta bila pri obravnavanem dogodku prisotna le obdolženka in oškodovanec, torej drugih „neprizadetih“ prič ni bilo, je pa sodišče prve stopnje dovolj kritično presojalo njuni izpovedi in utemeljeno ocenilo, da je oškodovančeva izpoved bolj prepričljiva. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč oškodovanec podrobno opisal obravnavani dogodek, pri tem pa ni zaznati kake nelogičnosti oziroma kontradikcije, je pa dejanje oziroma predmetno grožnjo v krajšem časovnem obdobju tudi prijavil na policiji. Upoštevajoč navedeno kakor tudi, da je oškodovanec invalid brez nog, da je policist B. B., ki je sprejel oškodovančevo ustno ovadbo na zapisnik, povedal, da je bil oškodovanec pri tem razburjen ter da je obdolženka na glavni obravnavi obdolžencu dejala „da te res hudič ne bom porinila o stopnicah“, kar nedvomno kaže na njeno nestrpnost do oškodovanca, je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da je obdolženka storila očitano ji kaznivo dejanje. Glede pritožbenih navedb, ki zadevajo čas oškodovančeve prijave obravnavanega dogodka na policiji, pa se pritožbeno sodišče pridružuje pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je priča, policist B,B. posredno potrdil oškodovančevo izpovedbo, da je že naslednjega dne po obravnavanem dogodku šel na policijo h komandirju S, ki mu je rekel, da nima časa ter da naj pride čez dva dni, kar je tudi storil in takrat podal prijavo. Le to je namreč potrebno presojati v luči že omenjenega dejstva, da sta obdolženka in oškodovanec živela v neurejenih razmerah, zaradi česar sta oba večkrat klicala policijo na intervencijo.

Odločbo o kazenski sankciji je sodišče druge stopnje preizkusilo na podlagi določila 386. čl. ZKP in pri tem ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje glede na obdolženkino dosedanjo nekaznovanost ter že večkrat omenjeno dejstvo, da sta živela v neurejenih razmerah, in da sta k temu pripomogla vsak s svojim neprimernim obnašanjem in ravnanjem, pravilno odločilo za izrek sodnega opomina.

Pritožbeno sodišče pa v izpodbijanem sklepu in postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 383. čl. ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbo obdolženkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je obdolženka dolžna plačati stroške pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. čl. ZKP in sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.