VSM Sklep IV Kp 68204/2020

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi z drugim odstavkom 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti Kt 9219/2020 z dne 1. 9. 2022, modificiran 13. 9. 2022, zoper obdolženega A. A., zaradi kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2Zoper sklep se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3Na pritožbo je podal odgovor zagovornik obdolženca, odvetnik B. B. iz Gornje Radgone, ki pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ob preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb ugotavlja, da v obravnavni zadevi ni dvoma, da je postopek zoper obdolženca tekel na podlagi pravočasnega predloga za kazenski pregon, ki ga je oškodovanka podala dne 20. 2. 2020, torej znotraj roka iz prvega odstavka 52. člena ZKP, kakor tudi ni dvoma, da je oškodovanka med postopkom dne 3. 1. 2021 umrla. Bistvo pritožbe je tako zoženo na grajo stališča sodišča prve stopnje, da je bila za nadaljevanje postopka potrebna izjava v 55. členu ZKP taksativno naštetih upravičencev. Ker ti v zakonsko določenem roku treh mesecev od smrti oškodovanke niso podali izjave, da želijo nadaljevati pregon, je sodišče prve stopnje presodilo, da je v zadevi podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon, zaradi česar je obtožni predlog zavrglo.

6Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnika, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi napačno uporabilo 55. člen ZKP. Teorija in sodna praksa,¹ na katero utemeljeno opozarja v pritožbi, sta namreč že pred vrsto leti presegli ozko jezikovno razlago določbe 55. člena ZKP z jasnim stališčem, da v situaciji, če oškodovanec, ki ni stranka kazenskega postopka, umre med kazenskim postopkom, ki se vodi za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na njegov predlog, kar je primer obravnavane zadeve, to ni ovira za nadaljevanje postopka po obtožbi državnega tožilca, razen če upravičenec iz 55. člena ZKP umakne predlog za pregon. Tako za nadaljevanje kazenskega postopka zoper obdolženca v takšnem položaju ni potrebna izjava oseb, navedenih v 55. členu ZKP. Kot pravilno izpostavlja pritožnik, se obravnavano kaznivo dejanje grožnje v skladu s tretjim odstavkom 135. člena KZ-1 preganja na predlog oškodovanca, ki je procesna predpostavka, da lahko državni tožilec začne in vztraja pri kazenskem pregonu. Takšen predlog pa je bil pravočasno podan 20. 2. 2020 in v nadaljevanju ni bil umaknjen, tako je tedaj obdolženčevo dejanje postalo pregonljivo po uradni dolžnosti, in sicer po obtožbi državnega tožilca kot upravičenega tožilca.

7Glede na navedeno je pritožnik utemeljeno uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 131, enako Zgaga Markelj S., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 417. Tako tudi sklepa VSL II Kp 702/2010 z dne 9. 11. 2010 in II Kp 195/2009 z dne 11. 3. 2009 ter sodba VSL I Kp 1437/99 z dne 15. 3. 2000.