VSL sklep II Kp 25211/2012

Pritožbi obdolženega tujca se deloma ugodi in se izpodbijani sklep v prvi alineji izreka (izpolnitev pogojev za izročitev za izvršitev kazni) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem se pritožba obdolženega tujca, v celoti pa pritožba njegove zagovornice zavrneta kot neutemeljeni.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugotovilo, da so za obdolženega tujca A. A. izpolnjeni pogoji za izročitev za izvršitev kazni osmih mesecev zapora, ki je bila obdolženemu tujcu izrečena s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Požarevcu dne 21. 8. 2013, K 8/2013 zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika Republike Srbije (prva alineja) in za kazenski pregon zaradi kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 204. člena Kazenskega zakonika Republike Srbije po obtožnicah Temeljnega javnega tožilstva v Požarevcu z dne 21. 3. 2011, Kt 1290/2010 in z dne 30. 12. 2011, Kt 1609/2010, ki se vodita pred Temeljnim sodiščem v Požarevcu pod opr.št. K 406/2011 in K 123/2012.

2Takšno odločitev izpodbijata s pritožbama obdolženi tujec in njegova zagovornica. Obdolženi tujec uveljavlja pritožbeni razlog kršitve Evropske konvencije o izročitvi. Predlaga, da zaprošena država od države prosilke zahteva dokumentacijo v skladu s 13. členom Evropske konvencije o izročitvi in da se nato izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji za izročitev, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. Zagovornica obdolženega tujca uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo „soglasja“.

3Pritožba obdolženega tujca je deloma utemeljena, neutemeljena pa je pritožba zagovornice.

K pritožbi zagovornice obdolženega tujca

4Pritožnica opozarja na odločbo ministra za pravosodje Republike Slovenije (zaprošene države) z dne 20. 1. 2014 št. 560-4473/2012, po kateri je bila dovoljena izročitev obdolženega tujca A. A. Republiki Srbiji (državi prosilki). V 2. točki navedene odločbe je navedeno, da se obdolženega tujca ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo in da se zoper obdolženega tujca ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo“. Ker pa je predmet izročitve prav pregon kaznivih dejanj oziroma izvršitev izrečene kazni za druga kazniva dejanja, ki so bila storjena pred izročitvijo, po stališču pritožnice niso podani pogoji za izdajo soglasja. V zvezi z izpodbijano ugotovitvijo, da so podani pogoji za izdajo soglasja za pregon kaznivih dejanj, pa pritožnica ugotavlja, da se obdolženi tujec v obdobju od 2011 do 2014 ni nahajal na območju Republike Srbije, kar pomeni, da ni mogel biti storilec kaznivih dejanj, ki so opredeljena v že citiranih obtožnicah pristojnega državnega tožilstva Republike Srbije.

5V obravnavani zadevi je minister za pravosodje Republike Slovenije 20. 1. 2014 z odločbo št. 560-4473/2012 dovolil izročitev obdolženega tujca pristojnim organom Republike Srbije in sicer zaradi izvršitve kazni zapora v trajanju dveh let, ki je bila obdolženemu tujcu izrečena na podlagi pravnomočne sodbe Občinskega sodišča v Požarevcu z dne 9. 1. 2009 K 800/08-40 zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ R Srbije, prav tako pa tudi za izvršitev kazni zapora treh mesecev na podlagi pravnomočne sodbe Občinskega sodišča v Požarevcu z dne 14. 9. 2009 K 287/09-39 zaradi kaznivega dejanja motenja uradne osebe pri opravljanju varnostnih del ali vzdrževanja javnega reda in miru po drugem in prvem odstavku 23. člena Zakona o javnem redu in miru Republike Slovenije. Prav tako pa je bilo izdano dovoljenje za kazenski pregon zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ R Srbije na podlagi obtožnice Temeljnega javnega tožilstva v Požarevcu z dne 29.7. 2010 Kt 49/09 ter zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve dveh kaznivih dejanj velike tatvine na podlagi obtožnic Temeljnega javnega tožilstva v Požarevcu z dne 29. 7. 2010, Kt 49/09 in z dne 5. 3. 2010, Kt 983/08.

6Obdolženi tujec A. A. je bil izročen državi prosilki Republiki Srbiji 7. 3. 2014.

7Republika Srbija kot država prosilka pa je z vlogo z dne 7. 7. 2014, ki jo je Okrožno sodišče v Kranju prejelo 8. 7. 2014, zaprosila za naknadno izdajo soglasja še za izvršitev kazni osem mesecev zapora, ki je bila obdolženemu tujcu izrečena s sodbo Temeljnega sodišča v Požarevcu K 8/2013 z dne 21. 2. 2013 zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 208. člena KZ R Srbije. Prav tako pa tudi za kazenski pregon v dveh kazenskih postopkih, ki se vodita pred Temeljnim sodiščem v Požarevcu pod opr. št. K 406/2011 (podlaga je obtožnica Temeljnega javnega tožilstva v Požarevcu z dne 21. 3. 2011, Kt 1290/10) in pod opr.št. K 123/2012 (podlaga je obtožnica Temeljnega javnega tožilstva v Požarevcu z dne 30. 12. 2011, Kt 1609/2010). Na podlagi tako predstavljenih relevantnih procesnih dogodkov v postopku izročitve obdolženega tujca državi prosilki Republiki Srbiji je razvidno, da je podan primer iz 14. člena Evropske konvencije o izročitvi, ko se lahko proti izročeni osebi, tedaj obdolženemu tujcu A. A. uvede postopek ali izvrši obsodba tudi za katerokoli drugo kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno pred njeno izročitvijo in ne samo tisto, zaradi katerega je bila izročena pod pogojem, kot je predpisano v a) točki prvega odstavka 14. člena Evropske konvencije o izročitvi, če pogodbenica (tedaj zaprošena država Republika Slovenija), ki je izročeno osebo izročila, v to privoli. To pa pomeni, da je pravno zgrešeno stališče zagovornice obdolženega tujca, da minister za pravosodje zaprošene države, tedaj Republike Slovenije, ne bi mogel odločiti o izročitvi tudi za druga kazniva dejanja pod pogojem, da se pred tem opravi tudi sodna presoja za izdajo soglasja. Formalno je takšni zahtevi glede na določbe Evropske konvencije o izročitvi in Zakona o kazenskem postopku zaprošene države (člen 521 ZKP in naslednji) zadoščeno, zaradi česar je sodišče prve stopnje bilo funkcionalno pristojno, da je sprejelo izpodbijano odločitev. Glede na način uveljavljanja nestrinjanja zagovornice obdolženega tujca tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšen pritožbeni pomislek neutemeljen.

8Neutemeljena pa je tudi ugotovitev v pritožbi, da obdolženi tujec že prima facie ne bi mogel biti storilec kaznivih dejanj, ki sta opisani v obtožnicah Temeljnega javnega tožilstva v Požarevcu Kt 1290/10 in Kt 1609/2010. Pritožnica navaja, da se v obdobju od leta 2011 do 2014 obdolženi tujec ni nahajal na območju Republike Srbije, kjer so tudi opredeljena kazniva dejanja. Po obtožnici Kt 1290/10 je zatrjevani čas storitve kaznivega dejanja 23. 9. 2010, dejanje naj bi bilo storjeno v Požarevcu. Po obtožnici Kt 1609/10 pa naj bi bili kaznivi dejanji prav tako storjeni v Požarevcu in sicer v avgustu 2010. Ker pritožba ne upošteva dejanskega stanja, ki izhaja iz obeh obtožnic, jo je tudi v tem delu pritožbeno sodišče presodilo kot neutemeljeno.

K pritožbi obdolženega tujca

9Bistveno težišče v tej pritožbi je v ugotovitvi, da je bila sodba, po kateri bi moral obdolženi tujec prestati osemmesečno zaporno kazen, izrečena v njegovi nenavzočnosti. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve glede tega vprašanja presodilo, da so bile obdolženemu tujcu zagotovljene minimalne pravice obrambe po 3. členu Drugega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o izročitvi. Pri tem se je prvo sodišče oprlo na obrazložitev sodbe ter ugotovilo, da naj bi obdolženi tujec tekom postopka „podal zagovor“ in da je bila sodba izrečena v navzočnosti obdolženčevega zagovornika.

10Pritožbeno sodišče v zvezi s takšnim razlogovanjem prvega sodišča ter z očitkom obdolženega tujca v pritožbi, da mu je bila kratena pravica do sojenja v njegovi navzočnosti ugotavlja, da samo sklicevanje na obrazložitev sodbe, ne da bi bilo pri tem tudi izkazano, ali je bil obdolženi tujec sploh seznanjen z glavno obravnavo pomeni nepopolno ugotovljeno relevantno procesno dejansko stanje. V zvezi s tem je pomembna ugotovitev, da v času, ko je bila zoper obdolženega tujca izrečena sodba K 8/2013 z dne 21. 2. 2013, obdolženega tujca sploh ni bilo na območju Republike Srbije, ker se je v tem času nahajal v postopku izročitve v zvezi z že citirano odločbo ministra za pravosodje Republike Slovenije. Skratka, ker v pravnomočno končanem kazenskem postopku pred Temeljnim sodiščem v Požarevcu niso bile zagotovljene minimalne pravice obdolženčeve obrambe kljub sicer navzočnosti njegovega zagovornika, procesno pomanjkljivost pa izrecno uveljavlja v pritožbi obdolženi tujec, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in razveljavilo dano „soglasje“ za izročitev obdolženega tujca v zvezi z izvršitvijo kazni osmih mesecev zapora po sodbi Temeljnega sodišča v Požarevcu z dne 21. 2. 2013 K 8/2013. Skratka, glede na to, da je bila izrečena pravnomočna sodba v sodnem postopku pred Temeljnim sodiščem v Požarevcu v nenavzočnosti obdolženega tujca bi moralo prvo sodišče od države prosilke zahtevati, da predloži ustrezna dokazila, ali je bil obdolženi tujec osebno vabljen, prav tako pa tudi zahtevati od države prosilke zagotovilo, da se bo kazenski postopek po izročitvi v tem delu lahko znova opravil v navzočnosti obdolženega tujca A. A. Pa čeprav procesni zakon države prosilke nakazuje v členu 479 Zakonika o krivičnem postupku (Sl. glasnik RS, št. 72/2011, 101/2011, 121/2012, 32/2013 in 45/2013) možnost, da se pravnomočno kazenski postopek znova opravi v navzočnosti obdolženega tujca. Po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča samo ustrezna procesna ureditev države prosilke, ampak, tako kot je določeno v Evropski konvenciji o izročitvi v Drugem dodatnem protokolu, 3. člen, pa tudi v 10. točki prvega odstavka 522. člena ZKP, da država prosilka v zvezi s temi vprašanji da izrecno izjavo, da bodo obdolženemu tujcu v primeru, da se dovoli izročitev, zagotovljena navedena pravna jamstva.

11Obdolženi tujec še navaja, da je Temeljno sodišče v Požarevcu kršilo določbo drugega odstavka 455. člena Zakonika o kazenskem postopku Republike Srbije, ker bi moralo pritožbeno sodišče (apelacijsko), zato ker je bila kazenska zadeva že dvakrat razveljavljena, samo odločiti, ne pa vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedeno vprašanje po oceni pritožbenega sodišča ni relevantno, ker je pritožbeni senat zavzel stališče, da mora država prosilka zagotoviti obdolženemu tujcu v primeru izročitve možnost, da se ga znova sodi v njegovi navzočnosti.

12Prav tako ni odločilnega pomena nadaljnja pritožbena navedba, da Temeljno sodišče v Požarevcu v tretjem sojenju ne bi smelo zaradi zadržka načela specialnosti po Evropski konvenciji o izročitvi sploh izreči sodbo, s katero je spoznalo obdolženega tujca za krivega kaznivega dejanja goljufije in mu izreklo problematizirano kazen osmih mesecev zapora. Zagovornik obdolženega tujca je namreč v tretjem sojenju, in to že na pritožbeni seji pred pritožbenim sodiščem 29. 10. 2013, seznanil pritožbeno sodišče s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju I Ks 25211/2012 z dne 25. 10. 2012 o obsegu izpolnitve pogojev za izročitev obdolženega tujca državi prosilki.

13V postopku izročitve obdolženega tujca je tako po Evropski konvenciji o izročitvi ter obeh dodatnih protokolov in po Zakonu o kazenskem postopku minister za pravosodje zaprošene države, tedaj Republike Slovenije, tisti, ki dovoli izročitev tujca. Podlaga za izdajo takšne odločbe je sodna presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izročitev. To pa pomeni, da sklep Okrožnega sodišča v Kranju I Ks 25211/2012 z dne 25. 10. 2012 sploh ni odločilna okoliščina glede vprašanja, če obstojijo zadržki za sojenje zoper obdolženega tujca v kazenskem postopku pred Temeljnih sodiščem v Požarevcu v zadevi K 286/2009. Minister za pravosodje države prosilke ni dovolil izročitev obdolženega tujca pred izrekom sodbe Temeljnega sodišča v Požarevcu K 8/2013 tedaj 21. 2. 2013, ampak šele 20. 1. 2014, ne pa pred 21. 2. 2013 oziroma 29. 10. 2013, ko je Apelacijsko sodišče v Beogradu s svojo odločbo Kž 1 3540/13 potrdilo prvostopenjsko sodbo opr.št. K 8/2013.

14Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z izdajo soglasja za kazenski pregon v zadevah, ki se vodita pred Temeljnim sodiščem v Požarevcu K 406/2011 in K 123/2012. Podlaga za presojo tega vprašanja sta obtožnici, ki sta bili sicer vloženi po končani preiskavi brez zaslišanja obdolženega tujca. Vendar pa glede na določbe procesnega zakona države prosilke, predvsem pa glede kaznivih dejanj, ki so opisani v izreku obeh obtožnic, sta obtožnici zadostna podlaga v smislu drugega odstavka 12. člena Evropske konvencije o izročitvi, pri čemer je navedena določba implementirana tudi v procesni zakon zaprošene države in sicer v 3. točki drugega odstavka 523. člena ZKP.

15Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, tako kot je razvidno v izreku tega sklepa.