VSM sodba II Kp 27662/2010

I. Pritožbi zagovornika obdolženega D.Z. se deloma ugodi in sodba sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti spremeni:

- v krivdnem izreku pod točka 1 tako, da se izpustijo očitki opisani pod točkama 3 in 57 in pod točka 2 izpusti očitek pod točko 17, in sicer:

- točka 3) št. pogodbe 7035209 z dne 28. 4. 2005 v znesku 270.000,00 SIT za J.H., št. računa 501471 - Notesnik bellagio 1,4 M/512 DDR;

- točka 57) št. pogodbe 7035209 z dne 28. 4. 2005 v znesku 270.000,00 SIT za J.H., št. računa 501471 - Notesnik bellagio 1,4 M/512 DDR;

- točka 17) št. pogodbe 24-12314-05 z dne 30. 3. 2005 v znesku 191.745,00 SIT za M.F., št. računa 501333 - Notesnik PC Dragon 2,8 Celeron 256 DDR/60GB,

- glede na to pa zniža znesek premoženjske škode v točki 1 na 81.915,32 EUR (19.630.187,28 SIT) in znesek premoženjske škode v točki 2 na 89.848,81 EUR (21.531.369,00 SIT);

- v odločbi o odvzemu premoženjske koristi pa tako, da se ta zniža iz 174.817,65 EUR na 171.764,13 EUR.

II. V ostalem se pritožba zagovornika obdolženega D.Z. zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega D.Z. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po členu 234a/II-I Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu po citiranem zakonitem določilu izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora. Po členu 95/I Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka ter sodne takse ter po členu 94/I ZKP naložilo tudi plačilo stroškov, ki jih je povzročil po svoji krivdi. Po členu 95/II-I KZ v zvezi s členom 503 ZKP je obdolžencu odvzelo protipravno premoženjsko korist v višini 174.817,65 EUR, po členu 69/I KZ pa izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov.

2Zoper to sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji ter o odvzemu premoženjske koristi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje oziroma obdolženca obtožbe oprosti.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

4Zagovornik obdolženca v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po členu 371/I točka 11 ZKP, ko trdi, da so razlogi napadene sodbe v nasprotju z listinami, in sicer glede trditev, da je bila večina računov za nakup računalnikov fiktivna, kar pa je v nasprotju z ugotovitvami sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju, ko je bil obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve, prav tako pa sodišče ni pojasnilo, kateri računi so bili fiktivni. Opisana kršitev ni podana. S citirano sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega povsem drugega kaznivega dejanja, ki v obravnavani zadevi ne predstavlja odločilnega dejstva, poleg tega pa pritožnik ob tem spregleda, da gre za drugo časovno obdobje. Kar pa zadeva fiktivnih računov, so ti natančno opisani v izreku napadene sodbe, sodišče prve stopnje pa je v tej smeri navedlo tudi razloge, in sicer v točkah 5 in 6, zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

5Prav pa ima pritožnik, ko v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po členu 372 točka 3 ZKP in trdi, da je bil obdolženec za kaznivi dejanji, ki sta opisani v izreku sodbe pod točka 1 - točka 57 in pod točka 2 - točka 17, že pravnomočno obsojen, in sicer s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju 9/2007 z dne 1. 10. 2009, pravnomočno dne 31. 3. 2010 in s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 548/2007 z dne 8. 12. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 24339/2010 z dne 2. 7. 2010. Ker je takšno kršitev pritožbeno sodišče ugotovilo tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe, in sicer za dejanje opisano pod točka 1 - točka 3, kjer gre za enak očitek kot v točki 57, je tako ob ugoditvi pritožbi v tem delu in po uradni dolžnosti iz izreka sodbe opisana kazniva dejanja izpustilo, prav tako pa s tem v zvezi spremenilo oziroma znižalo višino nastale premoženjske škode ter posledično spremenilo tudi višino premoženjske koristi, ki se odvzame obdolžencu, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Ni pa mogoče pritrditi pritožniku, ki istovrstno kršitev uveljavlja tudi za dejanje opisano pod točka 1 - točka 51 za I.H., ki je bila s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju K 138/2007 z dne 12. 6. 2008 spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije in naj bi imel obdolženec v tej zadevi vlogo oškodovanca. Iz citirane sodbe namreč izhaja, da gre za povsem drug znesek kredita in drugo vrsto blaga, iz citirane sodbe pa tudi ni razbrati, da naj bi bil oškodovan prav obdolženec. Ko pa še pritožnik s tem v zvezi trdi, da so dejanja, ki so predmet tega kazenskega postopka, povezana s kaznivimi dejanji, za katera je bil obdolženec že pravnomočno obsojen in "bi jih bilo zato potrebno povezati v celoto, saj gre za isto kriminalno količino", pa spregleda, da je bil obdolženec najprej spoznan za krivega posameznih kaznivih dejanj opisanih pred tem, nato pa v obravnavani zadevi spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki zajema oziroma obsega še 186 kaznivih dejanj, prav tako pa ne upošteva, da institut nadaljevanega kaznivega dejanja ni namenjen v korist obdolženca, temveč se je izoblikoval predvsem zaradi poenostavitve dela sodišča pri izrekanju kazni, zato se pritožnikovo smiselno zavzemanje za izrek zavrnilne sodbe pokaže kot povsem zmotno.(1)

6Kršitev kazenskega zakona zagovornik obdolženca vidi tudi v tem, ko ocenjuje, da v obravnavani zadevi ni zaslediti znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije, in sicer nastanka premoženjske škode oziroma, da ta škoda, ki naj bi nastala bankam oziroma zavarovalnicam, ni dokazana. S temi trditvami pa pritožnik meri na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj se ne strinja s prvostopno dokazno oceno v tej smeri, zato je uveljavljanje pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona tudi brez podlage.

7Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Za take zaključke je navedlo tehtne in sprejemljive razloge, zato pritožbeno sodišče, ki s prvostopno presojo v celoti soglaša, le še k pritožbenim pomislekom zagovornika obdolženca dodaja:

8Bistvo pritožbe je v graji prvostopne dokazne ocene in trditvah, da bankam in zavarovalnicam ni nastala nobena premoženjska škoda, da je bil obdolženec zgolj kreditni posrednik, ki je bankam posredoval le podatke, na podlagi teh pa je banka sama odločila, ali bo nakupe kreditirala ali ne; sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, kako naj bi „opustitev dolžne skrbnosti pri vnašanju podatkov“, lahko vplivala na neplačilo kreditov, saj so se kreditojemalci s podpisom pogodbe zavezali k plačilu oziroma vračilu kredita.

9S takimi pritožbenimi pomisleki ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo in zaključilo, da je zaradi obdolženčevega ravnanja nastala premoženjska škoda prav bankam in posledično zavarovalnicam, razloge za to pa tako tehtno pojasnilo, da z njimi v celoti soglaša pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Prav predstavnika bank, priči O. in S., sta pojasnila, kaj je bila dolžnost obdolženca kot kreditnega posrednika in kako je obdolženec ravnal. Da pa je banki preslepil, pa nista opisala le omenjena, temveč je to potrdila tudi priča A.B., ki je bila tajnica v obdolženčevem podjetju, potrdila pa tudi v izvedenskem mnenju izvedenka finančne stroke A.G., zato se pokažejo vsi pritožbeni pomisleki v tej smeri kot neupoštevni. To pa velja tudi za ostale povzete pritožbene trditve, saj ob tem pritožnik spregleda, da je obdolženec sklepal pogodbe tudi s strankami, ki so imele neveljavne bančne kartice, s strankami, ki niso imele prihodkov in niso bile zaposlene, s socialno ogroženimi, ko je bilo jasno, da kreditov nikoli ne bodo poravnali oziroma vrnili, da pogodb nekatere stranke, to je kreditojemalci sami sploh niso podpisali in da niso bili zaposleni tam, kot je bilo navedeno v pogodbi. Na podlagi takih pogodb pa sta banki obdolžencu nakazovali zneska kreditov, kar izkazujejo podatki bank in izpisi prometa na obdolženčevem računu, zato se pokažejo pritožbene trditve tudi v smeri nedokazanosti kaznivega dejanja obdolžencu kot povsem brez teže, odločitev prvostopnega sodišča pa kot pravilna in popolna.

10Na pritožbo zagovornika obdolženca zoper odločbo o izrečeni kazni, je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da ni utemeljenih razlogov za spremembo tega dela sodbe v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo in upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in višine kazni ter obdolžencu izreklo primerno prostostno kazen. Pri tem upravičeno ni spregledalo obdolženčeve obravnavanosti, tudi za istovrstna kazniva dejanja. Ko je pritožbeno sodišče iz izreka sodbe izpustilo opisana kazniva dejanja, je temu ustrezno tudi znižalo povzročeno premoženjsko škodo. Ker pa je ta znesek ob premoženjski škodi, ki je ostala za obravnavano kaznivo dejanje, in sicer v višini 171.764,13 EUR tako majhen, tudi ni spremenilo odločbe o izrečeni kazni v korist obdolženca, saj je ta po mnenju pritožbenega sodišča, glede na vse opisane in ugotovljene okoliščine prvostopnega sodišča, primerna in tudi pravična. Sicer pa pritožnik tega dela pritožbe tudi ne obrazloži in pritožbenemu sodišču ne oblikuje predloga.

11Neupoštevna je tudi pritožba zagovornika obdolženca zoper odločbo o odvzemu premoženjske korist, kjer se pritožnik sklicuje na mnenje izvedenke finančne stroke, pri tem pa ne upošteva vsebine določila člena 95 KZ ter jo zmotno enači z vsebino določila člena 105 ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu ob uporabi citirane določbe povsem zakonito in upravičeno to korist odvzelo.

12Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po členu 383/I ZKP, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je z odločbo višjega sodišča odločeno deloma v obdolženčevo korist (člen 98/I ZKP).

---.---

Op. št. (1) : Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 244/2015, I Ips 36893/2010.