VSC Sklep II Kp 15312/2019

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pritožbo obt. A. A. z dne 24. 3. 2022 zoper sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. II Kp 15312/2019 z dne 9. 2. 2022 zavrglo.

2Taki odločitvi obt. A. A. nasprotuje z dvema pravočasno vloženima pritožbama, v katerih kot razloge navaja kršitev ustavnih določil Ustave RS, Zakona o pravdnem postopku (ZPP), Zakona o sodiščih (ZS), Obligacijskega zakonika (OZ), izpostavlja pa tudi nekatere sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v kazenskih in prekrških zadevah, kot razlog pa v obeh pritožbah navaja tudi kršitev listine Evropske unije o temeljnih pravicah in EKČP ter 1. člena protokola k EKČP ter smiselno predlaga, da se njegovima pritožbama ugodi in da se zadeva obravnava vsebinsko.

3Pritožba je neutemeljena.

4Iz izpodbijanega sklepa izhajajo naslednja relevantna procesna dejstva:

- Okrožno državno tožilstvo v Celju je pri prvem sodišču zoper oba obtoženca vložilo obtožnico, obt. A. A. med drugim očita storitev kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 211 KZ-1 v zvezi s členoma 38 in 34 KZ-1

- obt. A. A. je zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju opr. št. IV K 15312/2019 z dne 22. 11. 2021 vložil pritožbo, katero je pritožbeno sodišče – Višje sodišče v Celju s sklepom opr. št. II Kp 15312/2019 z dne 9. 2. 2022 zavrnilo

- obt. A. A. je zoper tako izdani sklep Višjega sodišča v Celju direktno na Vrhovno sodišče RS dne 24. 3. 2022 vložil pritožbo, prvo sodišče pa je nato z izpodbijanim sklepom tako njegovo pritožbo zavrglo.

5Prvo sodišče je v izpodbijanem sklepu svojo odločitev pravilno zgradilo na določbah členov 367 do 375 ZKP ter v skladu z določbo prvega odstavka člena 403 ZKP odločilo, da je taka obtoženčeva pritožba nedovoljena, kar nenazadnje izhaja tudi iz citiranega sklepa pritožbenega sodišča, ki ni vseboval pravnega pouka, da je pritožba dovoljena.

6Taki odločitvi pa pritožnik znova nasprotuje v obeh pritožbah z identičnimi pritožbenimi navedbami in s sklicevanjem na kršitev ustavnih določb členov 23 in 25 RS, ki vsakomur zagotavlja pravico do pravnega sredstva z utemeljitvijo, da mu je po Ustavi zagotovljena pravica do pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov in da je že iz tega razloga dolžno sodišče vsebinsko presojati prav vsakršno vlogo stranke. Pritožbeno sodišče na take pritožbene navedbe znova pojasnjuje, da je razlogovanje pritožnika napačno. Zaradi zagotavljanja pravne varnosti je potrebno določiti časovne okvire za uveljavljanje procesnih pravic in tudi postopke, v katerih so dovoljena posamezna pravna sredstva. Zato je v vsakem zakonu posebej urejena pravica do pravnega sredstva in njenega uresničevanja, prav tako pa so tudi določeni procesni roki, v katerih je posamezno pravno sredstvo sploh mogoče vložiti, hkrati pa je urejeno tudi vprašanje dopustnosti takega pravnega sredstva. Kot je že pravilno pojasnilo prvo sodišče, pa iz določb člena 399 ZKP jasno izhaja, da je zoper sklep preiskovalnega sodnika in druge sklepe sodišča, ki so izdani na prvi stopnji, pritožba dovoljena samo takrat, če ni v določbah ZKP določeno izrecno, da pritožbe ni, po samem zakonu pa je pritožba izključena tudi zoper sklepe, izdane na drugi stopnji, saj določbe člena 398 ZKP o pritožbi na sodišče III. stopnje veljajo samo za sodbo, ne pa za sklepe, kar pomeni, da je pritožba zoper sklepe pritožbenih sodišč v takih zadevah, kot je tudi obravnavana, izključena že na podlagi samega zakona, kar je nenazadnje bilo pritožniku obrazloženo že v sklepu pritožbenega sodišča – Višjega sodišča v Celju opr. št. II Kp 15312/2019 z dne 9. 2. 2022. Zato je prvo sodišče ravnalo povsem pravilno, ko je v skladu z določbo člena 390 ZKP tako pritožbo obtoženca zoper odločitev pritožbenega senata zavrglo, saj je ta nedovoljena.

7V posledici take odločitve pa so nadaljnje pritožbene navedbe, v katerih obtoženec v obeh pritožbah vztraja pri tem:

- da sodišče ne bi smelo izločiti njegovega pričanja z dne 20. 6. 2019 iz spisovnega gradiva, ker je to del dejanskega stanja

- da je ves čas poznanstva B. B. le pomagal domnevnemu oškodovancu brez obveznosti do njega in nobenega plačila

- da je izročilna zapustna izjava bila narejena zaradi zavarovanja tožnika, ki je zmanipuliran in žrtev velikih pritiskov s strani tretjih oseb

- da je B. B. pomagal domnevnemu oškodovancu pri opravilih in mu ves čas nudil oporo

- da domnevni oškodovanec ni bil nikoli v zmoti

povsem nerevantne za odločanje o zakonitosti sprejete odločitve v izpodbijanem sklepu, s katerim je prvo sodišče sprejelo le procesno odločitev, ko je obtoženčevo pritožbo zoper odločitev pritožbenega sodišča zavrglo kot nedovoljeno.

8Vsi navedeni pomisleki pritožnika v obeh njegovih pritožbah se namreč nanašajo izključno na dejansko stanje obema obtožencema očitanih kaznivih dejanj v obtožnici z dne 8. 10. 2019, te navedbe pa bodo relevantne šele pri ugotavljanju utemeljenosti vloženega obtožnega akta, nikakor pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami o njih ne more in ne sme presojati pritožbeno sodišče v tem postopku, v katerem se preizkuša zgolj pravilnost procesne odločitve prvega sodišča, ki pa je pravilna in zakonita.

9Iz teh razlogov je bilo potrebno obtoženčevi pritožbi zavrniti kot neutemeljeni (določba tretjega odstavka člena 402 ZKP) v odsotnosti kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče uradoma (določba petega odstavka člena 402 ZKP).

10Če bo za obt. A. A., kot pritožnika v tej zadevi, nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek člena 95 ZKP), bo sodno takso za zavrnitev njegove pritožbe v tem postopku odmerilo sodišče prve stopnje, pred katerim teče kazenski postopek šele po pravnomočnosti sodbe.