VSC Sklep II Kp 43106/2022

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Celju pritožbo oškodovanca kot tožilca A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Kp 43106/2022 z dne 19. 7. 2023, zavrglo kot nedovoljeno.

2Zoper sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec. V pritožbi ponavlja svojo oceno v obravnavani zadevi ter zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do pravnega sredstva in da je sodišče prve stopnje kršilo določbe Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter naloži sodišču prve stopnje, naj razpiše obravnavo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje iz izpodbijanega sklepa, ki je po preizkusu dovoljenosti pritožbe oškodovanca kot tožilca pravilno ugotovilo, da je pritožba, ki jo je vložil zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, nedovoljena. Trditev pritožnika, da Ustava Republike Slovenije vsakomur zagotavlja pravico do pravnega sredstva in da mu je sodišče prve stopnje z zavrženjem pritožbe, to pravico kršilo, je neutemeljena. Zaradi zagotavljanja pravne varnosti so določeni časovni okvirji za uveljavljanje procesnih pravic in postopki, v katerih so dovoljena posamezna pravna sredstva. Zato je v vsakem zakonu posebej urejena pravica do pravnega sredstva, prav tako so določeni procesni roki, v katerih je mogoče vložiti posamezno pravno sredstvo, hkrati pa je urejeno tudi vprašanje dopustnosti pravnega sredstva. Zakon o kazenskem postopku ne ureja možnosti pritožbe zoper sklepe višjega sodišča, temveč le zoper sodbo sodišča druge stopnje, pri čemer so primeri, v katerih je taka možnost podana, izrecno našteti v 398. členu ZKP. Odločitev prvostopnega sodišča, ki je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo oškodovanca kot tožilca zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, je torej pravilna. Pritožbeno sodišče se posledično tudi ni ukvarjalo z obširnimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na pritožnikovo lastno videnje zatrjevanega dejanskega stanja.

5Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

6Ker oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel, je dolžan na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.