VSL sodba Kp 1635/93

Pritožba javnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe kaznivega dejanja spolnega nasilja po I. odst. 101. čl. KZ RS.

Zoper sodbo se je pritožil javni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani kazenski zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat razsodilo. Prvič je izreklo obsodilno sodbo, pri tem pa ni v celoti sledilo obtožbi javnega tožilca, ki je obtožencu očitala dokončano kaznivo dejanje spolnega nasilja. Obtoženca je spoznalo za krivega le poskusa takega kaznivega dejanja.

Zoper tako sodbo se je pritožil zagovornik obtoženca, sodišče druge stopnje pa jo je razveljavilo po uradni dolžnosti. Ker se je zoper takratno sodbo pritožil le zagovornik, je nastopila prepoved iz 378. čl. ZKP, katero je po IV. odst. 390. čl. ZKP treba upoštevati tudi pri izrekanju nove sodbe. Na glavni obravnavi v novem sojenju je javni tožilec spremenil opis dejanja in v tega vnesel nove navedbe, ki so za obtoženca neugodne, tako da sodišče prve stopnje, tudi če bi ocenilo, da ima tak opis vse znake kaznivega dejanja in da je dejanje tudi dokazano, obtoženca ne bi smelo spoznati za krivega po taki obtožnici, saj bi prekršilo prepoved iz 378. čl. ZKP. Ne glede na to pa se sodišče druge stopnje strinja z oceno sodišča prve stopnje, da v opisu dejanja v obtožnici javnega tožilca niso navedeni vsi znaki kaznivega dejanja spolnega nasilja po I. odst. 101. čl. KZ RS. Kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, je to kaznivo dejanje sestavljeno iz prisiljenja in spolnega dejanja. Storilec mora s silo ali resno grožnjo streti odpor oškodovanca in ga prisiliti, da trpi določeno spolno dejanje. Po obtožbi javnega tožilca naj bi obtoženec dejanje spolnega nasilja storil z uporabo sile. Sodišče prve stopnje pa pravilno ocenjuje, da v obtožnici opisano ravnanje obtoženca nima znakov sile, ki je znak kaznivega dejanja po 101. čl. KZ RS.

Obtoženec naj bi proti volji oškodovanke z roko segel po njenem kolenu, jo otipaval po nogah, prsih in spolovilu. Sodišče prve stopnje pravilno ocenjuje, da tako ravnanje samo zase, ne da bi bilo podkrepljeno z resno grožnjo ali z drugimi oblikami sile, objektivno ni sposobno streti odpor oškodovanca, ki ne privoli v spolno dejanje.

Sodišče prve stopnje tako pravilno ocenjuje, da v opisu dejanja po obtožnici javnega tožilca ni opisana sila, ki je zakonski znak tega kaznivega dejanja. To pa še ne pomeni, da ravnanje obtoženca, to je otipavanje oškodovanke proti njeni volji ni prepovedano. Nima le vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja spolnega nasilja po čl. 101 KZ RS.

Pritožba javnega tožilca pa pravilne odločitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. To sodišče je, kot to izhaja iz izreka in razlogov sodbe, obtoženca oprostilo iz razlogov po 1. tč. 350. čl. ZKP, ker je pravilno pravno ocenilo, da dejanje, opisano v obtožnici, nima znakov kaznivega dejanja. Javni tožilec pa se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in v obrazložitvi pritožbe, sklicujoč se na vsebino izvedenih dokazov, hoče prikazati, da je obtoženec zoper oškodovanko uporabil silo, pri tem pa navaja dejstva, ki v opisu dejanja v obtožnici sploh niso navedena. Navaja namreč, da je obtoženec bistveno težji in močnejši od oškodovanke in da se je oškodovanka znašla pod obtoženčevim telesom in da ji je uspelo le s skrajnim naporom zlesti izpod njega in izskočiti iz avtomobila. Taka pritožba zato pravilne odločitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Sodišče druge stopnje jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.