282. člen ZKP

Prav pa ima okrožna državna tožilka tudi, ko poudarja, da za obstoj obdolžencu očitanih kaznivih dejanj sploh ni merodajno, kdo je inkriminirane račune fizično posredoval na računovodstvo, saj obravnavana kazniva dejanja (davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 in ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1) ne spadajo med t.i. „lastnoročna dejanja“, ki jih je moč izvršiti le z lastno telesno dejavnostjo. Posledično obrambno izpostavljena okoliščina, da obdolženi računovodstvu in davčnemu organu ni neposredno predložil računovodskih listin in obračuna davka na dodano vrednost, v predmetni kazenski zadevi ne more biti odločujoča.

Iz navedenih razlogov, ko torej dokazi izvedeni in zbrani v preiskavi predstavljajo zadostno podlago za utemeljen sum, da sta obdolženca očitano kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu storila, kar pomeni, da možnost obsodilne sodbe ni izključena, je pritožbeno sodišče o ugovorih zagovornikov obdolžencev odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

Prvostopno sodišče je, kot na to pravilno opozarja tudi pritožba, v izpodbijanem sklepu torej ocenjevalo vsebino dokazov in to kljub temu, da se pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico ne ocenjuje, ali dajejo dejstva in okoliščine, na katerih temelji obtožnica, zanesljiv dokaz, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico se namreč ocenjuje le, ali zbrano dokazno gradivo daje podlago za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, katerega je obtožen, kot sicer to v izpodbijanem sklepu (točka 8) izpostavlja tudi prvostopno sodišče. Vendar kljub navedenemu, ko je torej prvostopno sodišče še posebej izpostavilo, da senat v ugovornem postopku ni pristojen za presojo nasprotujočih si dokazov, je prvostopno sodišče storilo ravno to. Ocenilo je, "da obtožnica temelji zgolj na tem, da je FURS pri tujih finančnih organih preverjal dobave in prejel odgovor, da v evidencah tujih držav ni zaznamovano, da bi bilo blago dobavljeno tujim kupcem v državah EU, ker te družbe transakcij niso prijavile, čeprav lahko (očitno po oceni prvostopnega sodišča) to pomeni zgolj to, da kupci teh dobav niso evidentirali iz razlogov, da bi se izognili da

Iz tako opisanega procesnopravnega poteka obravnavane zadeve torej izhaja, da sodišče prve stopnje oškodovanki kot tožilki ni kršilo načela kontradiktornosti in tudi ne drugih določb Ustave in določb EKČP, saj se popravljena obtožnica ne vroča obdolžencu zaradi ugovora. Ko upravičeni tožilec vrne popravljeno (dopolnjeno) obtožnico, senat odloči o prej vloženem ugovoru. Tako ravna senat tudi, če tožilec po odpravi pomanjkljivosti v samem postopku oziroma po opravi dopolnitve preiskave izjavi, da vztraja pri prejšnji obtožnici. Le v primeru, ko bi upravičeni tožilec spremenil vloženo obtožnico ali vložil novo obtožnico, bi moralo sodišče postopek v zvezi z njo v celoti ponoviti. Najprej bi se moral opraviti formalni preizkus obtožnice po drugem odstavku 270. člena ZKP, nato pa jo vročiti obdolžencu s poukom o pravici do ugovora. Če obdolženec ne vloži ugovora zoper obtožnico, senat ne odloča o prejšnjem ugovoru, saj je z vložitvijo nove obtožnice postal brezpredmeten ugovor, ki ga je obdolženec vložil zoper prejšnjo obtožnico, ki pravno več ne obstaja. Če pa obdolženec vloži ugovor zoper novo obtožnico, senat odloči samo o tem ugovoru, vendar šele, ko ugovor vroči tožilcu, ki lahk

V določbah 277., 278 in 282. člena ZKP zunajobravnavni senat, kadar odloča o ugovoru zoper zasebno tožbo, nima podlage za zavrženje zasebne tožbe po 4. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, kolikor predhodno ni bila opravljena preiskava, prav tako pa se ne sme spuščati v obravnavo dejanskih vprašanj, ki so predmet dokazne ocene razpravljajočega senata ali sodnika na glavni obravnavi.

Pri sklepanju pogodb kot dvostranskega odplačnega posla pri gospodarskem poslovanju za to, da je storilcu mogoče očitati preslepitev, ni treba, da bi ob sklenitvi (ali izvajanju) pravnega posla izrecno zagotavljal, da bo svoje obveznosti izpolnil, še toliko manj, kadar je nedvomno dogovorjen rok za izpolnitev. Zato ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da opis dejanja ne vsebuje okoliščin, s katerimi je obdolženi pri oškodovani družbi vzbujal lažni vtis, da bodo obveznosti izpolnjene, kar je razvidno tudi iz poenotene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Zavest storilca o lažnivem prikazovanju, da bodo obveznosti izpolnjene, oziroma prikrivanju, da te ne bodo izpolnjene, pa je mogoče še dodatno izpeljati iz nadaljnjih navedb v opisu dejanja, kjer so konkretizirane specifične dejanske okoliščine oziroma obdolženčeva kasnejša ravnanja, ki se jih je lotil, ne da bi prej ali pozneje poskrbel za poplačilo dolga oškodovane družbe. Pri presoji popolnosti opisa kaznivega dejanja je odločilno, da lahko tudi kasnejša ravnanja obdolženca kažejo na obstoj že prvotnega preslepitvenega namena (naklepa) pri obdolžencu, tj. naklep naknadno objektivizirajo.

Zunajobravnavni senat mora tako poleg presoje, ali obstaja zadosti dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, zaključek o utemeljenosti suma tudi obrazložiti. Čeprav zunajobravnavni senat, ko odloča o ugovoru zoper obtožnico, ne more dokazov, predlaganih v obtožnici, presojati po načelu proste presoje dokazov, pa mora oceniti, ali je dejansko zbranih zadosti dokazov, da je obdolženi utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, in svojo oceno ustrezno obrazložiti.

Načela iskanja materialne resnice ne vsebuje le določilo čl. 15 ZKP, pač pa tudi določilo čl. 282/III ZKP, po katerem sme predsednik senata ali sodnik tudi brez predloga strank odrediti, naj se za glavno obravnavo preskrbijo novi dokazi.

Sodišče mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Obdolženec je zanikal, da bi storil kaznivo dejanje, zato ne pride v poštev določilo čl. 223/1 ZKP. Zato bi moral predsednik senata, čeprav nihče ni predlagal zaslišanja priče, odrediti, da se za glavno obravnavo preskrbijo novi dokazi oziroma na glavni obravnavi zaslišati pričo.